četrtek, 30. december 2010

Pridobitve zadnjega tedna

Random order - niso niti časovno niti po pomembnosti.

Piškoti.
Eni so nastali iz moje knjige, ki mi jo je lani prinesel Božiček. Tisti z naslovnice. Niso preživeli do slikanja. Taki strašno imenitni srčki, potreseni z lešniki. Ter dvoji po receptu moje tašče. Letos sem se morala sama spopasti z njimi, njej zdravje ne dopušča. Uspeli so na polno. Orehovi kifeljčki in "deviške prsi". Recepte objavim ob priliki, za zdajle samo ena slikca za lušt.


Zdravstvene zadeve. Starejši sine ima očala. Minus ena. Po potrebi - predvsem za na tablo in za podnapise. Prosim, sine, ne pojdi po maminih stopinjah... Otrokinja je bila operirana. Ista zadeva na podplatu se je ponovila in so danes spet odstranili. Tokrat brez nadležnega odlašanja in pošiljanja domov. Slikco povite noge sem že pokazala, očal pa še ne.



Majcha je bla priiiidna. Božiček je na več koncih prinesel zanimive in potrebne in močno zaželjene reči. Novo denarnico. Satenasto pižamo na gumbe. Še eno imenitno kuharsko knjigo. In eno šivalno knjigo. In kot ustrezno kvalificirana sem dobila še računski strojček s printerjem. Še dobro, da sem izpit naredila, sicer ne vem, kako bi se razpletlo, najbrž bi si ga morala kar sama kupiti...

torek, 28. december 2010

Sedež za hranjenje za nečakinjino hči

Ugotavljam, da imava z DH tako različen starostni razpon bratov in sester, da imava tudi nečakinje zanimivo razporejene. Nečakinja iz prejšnje objave je letos praznovala četrti rojstni dan, nečakinja iz te pa ima že toliko let, da se o tem pravzaprav več ne govori. Ima pa nekaj mesecev staro hčerkico. Ki dobi za darilo potovalni "stolček" za hranjenje. V bistvu ni stolček ampak pripomoček, kako iz navadnega stola dobiti stolček za hranjenje. Delala sem po tem tutorialu, vendar sem uporabila samo eno vrsto blaga. Z rezultatom sem zadovoljna, če se v praksi obnese tako, kot si želim, bom pa čez nekaj časa izvedela iz prve roke.

ponedeljek, 27. december 2010

Torbica za nečakinjo

Zdaj jo že ima in jo lahko tudi objavim. Iz nečesa, kar je bilo zamišljeno kot torbica je sicer ratal skoraj cekarček ali borša, ampak je kar je. Na pamet se mi je, karkoli sem tuhtala, vse zdelo miceno, poskusiti pa nisem mogla na kakšnem "živem modelu", ker otrokinji jasno nisem mogla nič povedati.
Torbico se lahko obrne, pa tako posrečeno so se tiste velike rože odrezale, da izgleda kot tri različne torbice - ena modrozelena, ena rdečeroza in ena oranžna (z rožo ali brez).
Tadaaaam:

četrtek, 23. december 2010

Posebna smrekca

V
letu,
ki je za
nami, sem
z vami preživela
marsikatero luštno
urico, z večino virtualno,
z nekaterimi tudi v živo. Date
mi navdih, marsikaj v razmislek,
čudim se vsem izdelkom, zanimivim
potovanjem, fotografijam, kulinaričnim
presežkom, smejem in jokam se z vami.
Zato vam, dragi moji bralci in blogerji, namesto
voščilnic pišem tole smrečico, ki naj prinese tople
trenutke, fantastična doživetja, hude fotke, lepe besede,
veliko navdiha, fino muziko, prijazne otročičke in možičke,
uspele potičke, tiste iz peska in tiste iz testa. Upam, da vas
v letu, ki prihaja, spoznam še več, pa da bo še naprej tako fino
v
vaši
družbi.
===========


SREČN☼

Malce drugačne božične pesmi ♪♫♪♫

Straight no chaser. Hudi so.

Twelve days of Christmas



Christmas Can-Can

torek, 21. december 2010

Jabolko ne pade...

Jaz se učim. Malo berem zapiske, malo zakonodajo, malo rešujem naloge...
Otrokinja, (hvala, dete), ima ustvarjalne dneve in ves čas riše, barva, lepi in striže.


Današnji izdelki - mama je pisala številke. Tudi otrokinja je pisala številke. Upam, da moje niso toliko narobe, kot njene.

Da ne bo kdo mislil, da je računovodstvo dolgočasno in suhoparno. Do solz sem se nasmejala zraven!
Navodilo se glasi: "Knjiži tele poslovne dogodke na T-konte". Katero tele naj knjiži na katere konte? Hvala, DH, za smeh!

nedelja, 19. december 2010

Čudovito presenečenje

DH me je krasno presenetil. Zrihtal je varstvo in me peljal v neznano. V mesto, v Unionsko dvorano na božični koncert Oliverja Dragojeviča sva šla, kot se je izkazalo. Mmmm, pasalo je. Koncert, presenečenje, šampanjec med pavzo, vse. Pa na sprehod pod lučkami, mimo stojnic na tržnici in na Bregu, skozi stari del mesta, kjer tudi zvečer vrtijo klasično glasbo, Prešernov trg pod še več zvezdami... Neponovljivo. Čeprav bi še...

Lepe stvari je treba deliti. Imejte še vi kaj od tega!
Ena lepših:



Največji žur:


Najbolj pričakovana pesem koncerta:

petek, 17. december 2010

Prvo leto v številkah

17.12.2009 ob 22.11 je bila objavljena prva objava.
12 jih je bilo v letu 2009
121 jih je bilo v letu 2010 (do zdaj)
133 je vseh objav skupaj
16 spremljevalcev ima tale moj blog
12.763 klikov na blog je bilo do zdajle.

Dokler nisem imela bloga praktično nisem spremljala ostalih blogov. Odkar imam svojega, so se mi odprli popolnoma novi svetovi. Kakšni zapisi! Kakšni ljudje! Čudovito je.
Nisem si mislila, da bom uspela napisati toliko reči. In da bodo odzivi tako pozitivni, kot so. Vidim, vsak dan znova, da res velja tisto: "kar daš, dobiš". In obljubljam, da bom še naprej dala marsikaj strašno nasmejano sončno prijaznega. Ker je fino. Ker mi je pomembno. Ker to rada delam in mi je v neskončno veselje. Ker mi napolni baterije. Hvala, ker ste z mano!

sreda, 15. december 2010

Darilce

Ne vem točno, od kod mi preblisk za zapestnico iz blaga. Ampak je prišel mimo, jaz pa sem ga pridno shranila najprej na pravo mesto v svoji glavi, saj se mi zdi strahotno simpatična reč za male princeske, ki jih vse tiste perlaste reči bolj motijo kot ne, so pa tako strašansko rade lepeeeee. Danes sem idejo pod dodatnim 'pritiskom' sobotnega vabila, tudi realizirala. Nastala je zapestnica, ki je sestavljena iz kosa v bombažno tkanino oblečene elastike in rože iz flisa. Čeprav so deklice Otrokinjine starosti do konca mahnjene na roza, sem si "drznila" zaobiti njihovo barvno lestvico in uporabiti vroče barve. Rumeno, oranžno, rdečo. Pa sem prepričana, da bo šlo v promet. Če ne zaradi drugega, pa zaradi bleščic in perlic. :)

torek, 14. december 2010

Sneg ni ovira


Fotka je nastala na začetku leta. Mulčki, en sosedov in dva naša, so igrali fuzbal. Sneg ni ovira.

Prazniki bodo

nedelja, 12. december 2010

Misel dneva (2)

Počasi umira,
kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna...

Počasi umira,
kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca...

Počasi umira,
kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom...

Počasi umira,
kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi;

Počasi umira,
kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem...

Počasi umira,
kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve...

Ne dovoli si počasnega umiranja!
Tvegaj in uresniči želje še danes!
Živi za danes!
(Pablo Neruda)
Na tole sem se danes spomnila, ko sem razmišljala o svojem življenju. In lep čas sem tole iskala, ker se nisem mogla spomniti ne naslova, kakšne vrstice ali avtorja. Itak je bilo samo vprašanje časa, kdaj bom našla. Zdaj delim, ker mi je všeč. In ker lahko povem, da - živim. Čedalje bolj. Čudovito je.

torek, 7. december 2010

Misel dneva (1)

Ni sicer prva, če natančno pomislim ni niti druga ampak je tretja. Ampak bom vseeno naslovila z 1, ker je prva samostojna. Itak sem že obljubila, da bo še kakšna.



Nekega večera je dedek plemena Cherokee pripovedoval svojemu vnučku o bitki, ki se dogaja znotraj nas.
Rekel je: moj vnuk, ta bitka stalno poteka med dvema volkovoma, znotraj vseh nas.
Eden je Hudoben. Jezen je, nevoščljiv, ljubosumen, žalosten, veliko obžaluje, pohlepen, aroganten, samo pomilujoč, kriv, zamerljiv, laže, je lažno ponosen ima občutek večvrednosti in je egoističen.
Drugi pa je Dober. Vesel, miren, ljubeč, upajoč, spokojen, usmiljen, prijazen, dobronameren, empatičen, radodaren, resnicoljuben, sočuten in zaupa.
Vnuček je razmišljal o tem in vprašal dedka;
Kateri volk pa zmaga ?
Dedek je preprosto odgovoril:
Tisti, ki ga hraniš.

nedelja, 5. december 2010

Čisto nova Pika

Ker je tista Pika Nogavička, ki jo imamo nekje pri hiši, že strašansko utrujena, smo danes s knjižnega sejma prinesli novo. To je le knjiga, ki mora biti v vsaki družini veliko v uporabi in je bolje investirati nekaj evrov v novo kot ves čas trepetati, kdo bo še bolj uničil staro, ki sodi že skoraj med muzejske primerke. Bliža se namreč čas, ko bo to z velikim veseljem poslušala tudi otrokinja.
Ker je to knjiga, ki je v uporabi večkrat in ki je predebela, da bi jo zvečer glasno prebral v enem kosu, si zasluži tudi trajno kazalko. Tako, ki se z zanko natakne na zadnjo platnico, na vrhu kukajo iz knjige divje oranžne kitke, spodaj pa krilce in progaste nogavice. Prevelikih čevljev še ni, prav tako nimam modrega blaga z belimi pikami, da bi izpod rumenega krilca kukale ustrezne hlačke in nisem našla črnega traku, da bi bila ena nogavica črna. Ampak za prototip je kar dobro uspela.
Obrazka nisem risala. Pikin pogled (na svet) je v knjigi, nasmeh je pa na ustih bralca ob vsaki prebrani strani posebej.

sobota, 4. december 2010

Drobižki (10)

Dvakrat smo imeli fin obisk pri fantih - neverjetno, kakšen mir nastane pri hiši, če se namesto ravsanja dveh sliši igranje treh. Ali pa še to ne, ker mora biti tišina, ker snemajo Star wars filmčke. Strahotno zapleten postopek... In mimogrede še izveš, da je Lego menda največji proizvajalcev avtomobilskih pnevmatik za lastne potrebe na svetu. Bo že držalo. ☺

Dete je imelo spet opravka s policijo. Tokrat bolj prijazno - dva učenca iz šole sta se pridružila policistom na ogledu policijske postaje in v patrulji na cesti. Nepozabna izkušnja, sklepam po učkih, ki so žareli ob gostobesednem pripovedovanju. Ustnik od alkotesta, prstni odtis, kapa in majica ostajajo v trajen spomin. Pohvalno.

Viroza je bila zoprna in mi je požrla pol tedna. Ob najmanj primernem trenutku (čeprav - je sploh kdaj primeren trenutek za take traparije?)

Uspela sem spraviti skupaj namizni okras, božično žito in venček pred vrati. Celo pravočasno.

V planu je kup reči, ki nas čakajo na listkih v adventnem koledarju. Upam, da bomo uspešni pri izvedbi. Prva vroča čokolada je že za nami. Hvala, DH. Vsaka sproti je slastna, polna, gosta - točno taka, kot mora bit. Pa ko bo enkrat "pravi" recept, se priporočam, da ga spišem. :)

Joj, v vsem bezljanju sem skoraj pozabila: v Pisani rokodelnici sem dobila nagrado.

Zelo sem je bila vesela, res hvala! Moji nagrajenci so vsi "moji" blogi - to so pač vsi tisti, ki jih rada berem in imajo mesto spodaj desno, da so samo klik stran. Stvari o meni še spišem, ko bo minutka več časa.

Končno sem si upala sposoditi dve debelejši knjigi, ki me čakata na seznamu, pa si ju zaradi obsežnosti nisem upala sposodit. Računam, da bom letos, ko bo več dopusta konec leta, imela nekaj več časa tudi za branje. In, seveda, da mi knjig kdo ne rezervira, ker potem sem pečena.

Lucky number Slevin je totalno odštekan film. Priporočam. Rec je skeri, ampak zanimiv in zanimivo narejen film. Brrr... Kam si odšla je fletna knjiga. No, vsaj za nekaj so viroze v redu.

Blogočvek je bil krasen, ampak to piše spodaj. Hmmm, sem guglala za načrti snežink, M namreč pravi, da maš eno v četrt ure skupaj. No, našla sem take v angleščini in če nič ne znaš je vseeno, če bi bila v kitajščini. Morda bom, ko bom velika, razumela vse tiste 1 dc in ring, ch 6, 1 dc in ring; ch 3, dc in 3rd ch of ch 9 to form 6th petal. Ker je končni izdelek res čudovit in vložit četrt ure v to res ne sme bit neka znanost, ne. Morda bi pa do takrat trenirala kvačkanje ketnc - tega sem se pa naučila že kot otrok. ☺

Imam kup šivalnih projektov v načrtu. Pa nekaj jih mora nujno bit še letos gotovih, nekaj bi bilo pa fino, če so. Ampak še vedno ne vem, kje se dobi kakšno dodatno uro dnevno. Kakšna ideja, kako naj človek uskladi službo, družino, učenje, šivanje in veseli december? A bi šlo, če zdaj speljem vse do Božiča in potem spim med Božičem in Novim letom?

sreda, 1. december 2010

Lepo je

Lepo je preživeti prijeten večer v fini družbi.
Čeprav je vse zasneženo, te posebna snežinka lahko vseeno razveseli.


Skvačkana by M
 Škoda, ker so okoliščine preprečile, da bi nas bilo še več.
Ampak ponovimo kmalu.
Za spoznanje bolj delovno.
Se že veselim.
Hvala za večer, punce!

nedelja, 28. november 2010

Zapadel je prvi sneg...

Mesto je v snegu tudi ponoči bolj belo. Nebo je svetlejše, ulice, travniki, drevesa, strehe, vse je pobeljeno. Skozi spalnično okno je pogled še posebej lep. Na svetlem nebu se snežink skoraj ne opazi, prav tako jih skoraj ne vidiš, če upreš pogled v kakšno drevo, sosednjo stavbo... Nekaj posebnega je pa v vsej belini in nekaj sive in črne opazovati snežinke skozi soj bližnje svetilke. Takrat se za hip obarvajo oranžno. Čudovito je.
In ko odpreš balkon, se namesto tihote zasneženega mesta sliši hhhhk tššš, hhhhk tššš, hhhhk tššš. DH kida. Sosedovi na levi kidajo. Sosedovi na desni kidajo. Kljub temu, da je ura že pozna. Ni kaj, zjutraj bodo še večje sitnosti, če se zdajle malo ne potrudijo.
Zakaj me ni zraven? Saj sem bila, popoldne. Družinsko smo se po kosilu zahomotali do ušes in šli ven. Mulčki sprobat nove kombinezone, midva z lopatami nad sneg. Tam nekje pri peti lopati me je usekalo v križu. Bemti. :( Komaj sem prilezla v hišo in spravila škornje z nog. Nadaljevala sem v postelji, da sem se malo raztegnila, potem sem namontirala kozmodisk, vzela pejnkiler in se DH in sosedovim pridružila vsaj na enem kuhančku pred hišo. Je hecno, očitno sta pomlad in jesen bolj zatišna, kar se tiče medsosedskih druženj. Poleti smo se kakšn vroč večer zbrali ob mrzlem pirčku, pozimi pa se bomo ob mrzlem dnevu ob toplem čaju ali kuhanem vinu. Paše.

sobota, 27. november 2010

Štumfožerka je bla!

Včeraj sem not prinašala gospodinjske zaostanke študijskega tedna. Pri zlaganju perila je pri petčlanski družini neizogibno tudi zlaganje nogavic. In seveda je neizogibno tudi iskanje škatle z nogavicami brez para, če je manjkajoča slučajno tam od prejšnje žehte. Včasih je, včasih ni. Zadnjič me je eno brskanje pripeljalo do ene slikce, ki je pojasnila, kam izginejo določene nogavice. Zagotovo jih zmaže Štumfožerka.

Štumfožerko je narisala Polona a.k.a. Frišna
No, predvsem manjkajoče moje in moževe. Medtem ko še vedno ostane nepojasnjeno, kdo otroške (no, ne vseh) poskrije na vrh omare ali v zaboj s kockami. Ker otroci jih ne. Nikomur se niti ne sanja, ko ob kakšnem tovrstnem odkritju malo povprašaš. Kakšna ideja?

petek, 26. november 2010

Danes praznuje...

...ena čisto posebna dama. 65 let beleži. Pa vseeno je vedno sveža, nasmejana, samozavestna do kraja, radi jo imamo vsi po vrsti, vsaj jaz ne poznam žive duše, ki ne bi bila navdušena nad njo. Moja mama jo je dala meni, jaz sem jo dala svojim otrokom in prepričana sem, da jo bodo moji otroci dali naprej. Vsekakor pa hvala Astrid Lindgren, da jo je dala svetu. Knjiga, ki sem jo prebirala sto in stokrat. In jo bom gotovo še velikokrat vzela v roke. Hvala, gugl, da si me spomnil.

Vse najboljše, Pika Nogavička!
In še na mnoga leta!

sreda, 24. november 2010

Na bicikel konec novembra?

Sonce je spodilo sivo jutro. In zbezalo mene, skupaj z mračnimi mislimi, ki so se zgrinjale okrog lukenj v znanju in grozile, da bodo prekrile ne samo preostalo znanje ampak tudi vse, kar mi je še ostalo zdrave pameti, na kolo. Zimska oprema (vsaj za nekaj pridejo tekaške rokavičke prav), trak čez ušesa in zviz v BTC. Nekaj sem morala zamenjat. In itak sem potem še nekaj malega zapravila. No, vse sem morala pripeljati s kolesom domov, ane, pa v Kilometru in Levčku itak nimajo hudooo velikih reči. Zanimivo, kako domišljija kar pobezlja, samo da vidi pravo spodbudo. Več ne izdam, bom naredila pa potem pokažem. Ker se mi je najavil serviser, da pogleda avto in pove, a je totalka al ni (je pač star), sem bila prikrajšana za kavo in kaj dobrega v Happypekovem doubledeckerju. Doma sem si potem naredila nekaj za kosilo. No, to je bil bolj sorry excuse za kosilo, ampak sita sem pa vseeno. Medtem ko sem čakala, da se hrenovka skuha, sem ob navalu lakote zmazala en kos brieja, potem sem pojedla hrenovko z zenfom in kruhom, zraven pozobala nekaj kislih kumaric, ko je zmanjkalo hrenovke sem za posladek pojedla preostali kruh namazan z Nutoko in še eno žlico sem jo kar tako, za dobro vago polizala medtem ko se je kuhala kava. In zdaj sedim po kaokosilu s kavo in skledico grozdja pred računalnikom in se mi itak ne da it delat, ker bo vsak hip on tukaj in me bo samo zmotil. In tuhtam, kaj mi je jutrišnjega dne treba bilo, čisto prekmalu se je najavil tale dan D. Jutri dopusta ni več, se bom poskušala v službi zamotit s čim drugim kot s popoldnevom, pa do spodobnega kosila bom prišla. Naredila bom pa tudi. Če bom le dobila prava vprašanja. ☺

torek, 23. november 2010

Najboljša izdelovalka tiramisuja ☺

Ne, ne, nič se ne hvalim. Sandra je tko rekla. Ena bolj prijaznih stvari, kar sem jih slišala zadnje dni. Kar ni čudno, saj itak, kot je Otrokinja obrazložila babici, "cel dan sedim v pisarni in nekaj vadim, ker imam izpit". Tako da sploh ni kakšnih realnih možnosti za medčloveško interakcijo. Še dobro, da mamo internet, imam vsaj občutek, da vsake toliko malo pokukam med ljudi. ;)
S tiramisujem je tak hec kot z marmelado. Nekaj dobrega ampak čisto prezapletenega, da bi se človek lotil doma. NOT!
Tiramisu je simpl. Čist simpl. Samo taprav recept moraš met. Tisti hip, ko sem v eni majhni knjižici, ki sem jo spotoma uplenila v eni nemški knjigarni in nosi naslov Dolci - Desserts aus Italien zagledala recept, sem vedela, da je to - to. In ja, dober je. Ful dober.

Za posodo v velikosti A4 papirja potrebujemo:

6 jajc
6 žlic sladkorja
2 vrečki vanilijevega sladkorja
4 žličke naribane limonine lupinice
500 g mascarponeja
močno črno kavo (ohlajeno)
bebi piškote
navaden kakav (grenek)

Rumenjake zmešamo z vanilijevim in navadnim sladkorjem v svetlo rumeno kremo. Dodamo limonino lupinico. Mascarpone primešamo po žlicah. Previdno vmešamo še trd beljakov sneg.

Piškote na kratko pomakamo v kavo in jih polagamo na dno posode. Pokrijemo s polovico kreme in postopek ponovimo. Pred serviranjem potresemo s kakavom.


Moje opombe:
Ne vem, koliko piškotov in kave se potrebuje. V moj pekač gre v eno plast 15 piškotov. Ampak to je odvisno od posode. Kave je treba kar ene 4 dcl.
V originalnem receptu je kavi primešanjega nekaj vinjaka ali konjaka. Jaz to spustim, je namenjeno samo aromi. Že tako otroci jejo tole kavno varianto. Ko so bili res čisto majhni so dobili svojo mini porcijo - isti postopek, le da so bili piškoti namočeni v kakav in tiramisu potresen z Nesquickom.
Lepše izgleda, če s kakavom potresemo tik pred serviranjem. Razlike v okusu ni zaznati.
Pri nas je tiramisu večkrat na sporedu odkar sem mascarpone odkrila v Hoferju. Kjer je dober in ne tako pošastno drag kot drugje.

Kot vsaka stvar pa ima tiramisu tudi svoj minus. Ne moreš ga takoj jest. No, lahko, ampak ni tako dober. Najboljši je malo uležan, da se fino prepoji vse skupaj. In fino mrzel. Takrat ga tudi prehitro zmanjka, da bi ga uspel poslikat posutega s kakavom ali v kakšnem prečnem prerezu.

ponedeljek, 22. november 2010

Čokošmorn po Napotovo

Ko sem pri Napotu brala o "napimpanem kajzerju" so se mi pocedile sline. Šmorn in čokolada? Odlično!
Recept sem pridno upoštevala. No, skoraj. Namesto čokolade sem dala Nutoko (jg, ni blo cajta se igračkat še s topljenjem - ampak obljubim, da bom to še probala). In spustila sem peko v pečici. To bom morda enkrat probala, ko me ne bo tako preganjal čas, če se mi bo dalo šmorn prekladat iz enga v drugi pisker. Nekoč smo se zaradi prostorske stiske odločili za okroglo pečico in ker za šmorn nimamo nobene primerne posode kot samo tako z dolgim ročajem sem malo pogoljufala in ga spekla kar na plošči. Priznam, po stotinah jajc, ki smo jih v šmornih zmazali do sedaj do tega recepta nisem nikjer zasledila, da naj bi se ga delalo v pečici. Res pa je tudi, da sem ga delala vedno tako, kot sem videla doma, to nekako ni bila taka jed, za katero bi človek prav recepte okrog iskal. Bom pa enkrat vestno naredila by the book Napo, že zato, da bom dognala, ali je bil za spoznanje premoker zaradi Nutoke ali zaradi napačnega pečenja.☺
Namešala sem sestavine in spekla vse skupaj v eni ogromni ponvi. Vmes sem se pošteno nasmejala mulčku, ki je prišel v kuhinjo firbcat. "Ja a nisi rekla, da bo šmorn?" "Ja, sej bo." "Zakaj pa pol meso pečeš?" Honest mistake, dete moje, na prvi pogled pa res zgleda kot popečeni koščki mesa. Čeprav vonjave niso bile pa prav nič mesne.


Zmazali smo ga brez marmelade, nekako se nikomur ni zdelo, da bi mu karkoli manjkalo. Zraven smo pili mrzlo mleko. In odlično je bilo. Po mojem bo to kar pogosto na sporedu, ko se nam bo zahotelo šmorna na sladko. Mi ga včasih namreč pripravimo tudi na slano - če v maso ne daš sladkorja dobiš dovolj nevtralno jajčno jed, ki jo potem mirno zmažeš s skledo solate.

petek, 19. november 2010

Dobro delo za danes

Simona v Pisani rokodelnici je sprožila akcijo Prižgimo iskrice v otroških očeh.
Tisti hip, ko sem njen zapis prebrala, sem vedela, da je to točno tista "brca v rit", ki sem jo še potrebovala, da sem ideje za knjižna kazala, ki so se mi motale po glavi že nekaj časa, spravila k življenju. Vse izdelke ji pošiljam in upam, da bodo iskrice v otroških očeh zaradi mene vsaj malček svetlejše.
Če bo čas dopuščal, pripravim še kakšno, zaenkrat pa moja pošiljka izgleda takole:


Kazala so izdelana iz različnih materialov, na različne načine, so pa vsa iz blaga, sešita, nekatera okrašena s kakšno perlo, druga ne.
Če imate tudi vi kakršen koli prispevek za njihov bazar, ste seveda vabljeni k sodelovanju. Javite se ji na mejl, prijazno vam bo vse obrazložila.

sreda, 17. november 2010

Nagrada in lepa misel ali dve

V Andrejini Mavrični ustvarjalnici sem si prislužila nagrado. Včeraj sem jo tudi dobila po pošti. Domiselna torbica, polna pisanih steklenih kamenčkov je bila v kuverti. Presenetila me je, nekako sem si predstavljala nekaj bolj drobnega, tako je pa tale torbica kar konkretna. Celo sem prešnofala, gnjavila Andrejo z vprašanji (sori, če sem bila nadležna, blush blush), opazovala blago, vzorce, barvo, izdelavo, našla žepek, všivno etiketo po meri - ni da ni. Kamenčki so pa vseh sort. Tri mi je že otrokinja zaplenila, ker so takooo lepi, nekaj jih že vidim v novi vlogi, preostali bodo pa čakali na navdih. Takole je nagrado predstavila Andreja, sama pa dodajam še eno svojo fotko. Da se malo považim. In na tem mestu še enkrat zahvalim.☺



Ker mi je to nagrado prinesla lepa misel, pravzaprav dve, bom tiste, ki imam shranjene in so mi blizu, zapisala tudi sem. Ko mi kakšna pride pod roko. Za danes obe "zmagovalni".

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetlice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič,
ne drugič do krova in pravega kova
poskusi vnovič in zopet in znova.
(Tone Pavček)

Tale Pavčkova me spremlja že lep čas, všeč mi je, blizu jo imam, na različnih koncih, tudi dobila sem jo že na različne načine, pa čeprav jo znam od prve do zadnje vrstice na pamet jo še vedno pogosto - preberem.

Zaplotnika sem brala pa sto let nazaj, še v srednji šoli. Vsekakor ga moram ponovno vzeti v roke. Še zdaj se me vsakič znova dotaknejo tiste misli, ki imam izpisane. Verjetno bom ob naslednjem branju dodala še kakšno novo.

Lepo je mlademu človeku, ki ga na njegovi poti ne ovirajo drobnarije,
ki se starejšemu zdijo nepremostljive.

Še lepše pa je, če tak ostaneš vse življenje.
(Nejc Zaplotnik)

ponedeljek, 15. november 2010

Drobižki (9)

Jabooz sedalne vreče so kul. Dete je navdušeno nad novim bralnim kotičkom.

Imam majco z Bugs Bunnyjem. Ne, nisem prestara. :)

Kar toplo rata pri srcu, ko hodiš z mulčkom po trgovini pa se kar na lepem njegova roka znajde v tvoji. Čeprav imaš občutek, da je za kaj takega že zdavnaj prevelik.

Sandra je nazaj. In to je super!

Na mizi imam zapiske, knjige, printe, SRSje, kontne načrte in podobno šaro za preverjanje, ki bo čez manj kot dva tedna. Imam tudi en prazen zvezek, ki ga bom potrebovala, nalivnik, signirje in seznam stvari, ki še niso sprintane. Si štejem v plus, da sem se vsaj delno lotila. Nekaj dni študijskega dopusta, veliko zbranosti, povečana doza kave in cedevite, pridni in zdravi mulčki in kakšna stisnjena pest prijaznih ljudi, pa bo šlo.

Vselitvene rožice poganjajo. Orhideje delajo nove popke, česar še nisem doživela, očitno jim velika okna v Hiški Šiški ustrezajo. Vijolica ponovno cveti. Sončna krizantema pred vrati vedno prijazno pozdravi. Rumene mačice na oknih tudi prinašajo sonce v sive dni. Resje je vedno prijazno. Cvetje v jeseni - na najboljši način.

Wii je kul. Wii fit plus pa sploh. Kdo bi si mislil, da imaš lahko konkreten musklfiber od nečesa, kar je deep down še vedno - igralna konzola?

Za nagrado za 10.000 ogledov dobi moj blog prijazno izboljšavo. Če se slučajno ne bo obneslo, jo bom uvedla nazaj, zaenkrat pa ostaja brez nadležnega prepisovanja skrivljenih črk, zloženih v zoprne besede.

nedelja, 14. november 2010

XL zabava

Zaradi nujnejših reči ta teden je poročilo o DHjevi XL zabavi malo počakalo.
Prejšnji vikend je povabil sosedove. Tiste tri družine, s katerimi se največkrat družimo. Brez otrok smo se dobili, da smo imeli večer zase. Eni so odpovedali zaradi drugih družabnih obveznosti, dvoji so potrdili.
Začela sva že zjutraj, ko sva šla v miru nabavit (pa na kavico).
Popoldne sva družno delala rezance "od praske" (strašno simpatično mi je tole slovenjenje angleške from scratch, ki si ga je izmislil Napo). Cela kuhinja je bila od moke, po vseh stolih so se sušili sveži rezanci, mulčki so se hodili zraven zabavat in poskušat, če so surovi kaj dobri... Fino je bilo.


Pod večer je DH naredil še slasten bučni pesto za k rezancem. Za dve porciji pesta potrebujemo šopek peteršilja, strok česna, 2 jedilni žlici bučnih semen, 40 g parmezana, 2 jedilni žlici bučnega olja, 2 jedilni žlici sončničnega olja. Nariban sir, opran, osušen in sesekljan peteršilj, drobno narezan česen, v ponvi popražena semena in nekaj soli zmiksamo, postopno dolivamo olje in precej popopramo. Sončnično olje lahko zamenjamo s 4 žlicami bučnega (DH tako naredi, da je še bolj slastno)
Oboje je bilo po prvem koktejlu odlično in kot tako potrjeno tudi od zunanjih jedcev, v naglici pa pozabljeno za fotografiranje. Večer smo nadaljevali ob narezku - nobena znanost, meski, sirčki in olivce. In ga prehranjevalno zaključili ob tiramisuju, ki je bil prav tako slasten. Dobi svojo objavo z receptom ob prvi priliki. Tekočinsko smo potem nadaljevali s koktejli do jutra. Ob pol štirih sta se pridružila še sosedova, ki sta ob vrnitvi s svojega dogodka videla, da smo še vsi zbrani pri nas doma. Ko sem šla spat, se je delal dan.
DH zna. Tista knjiga o koktejlih, ki jo je lani dobil "pod smrekco" se je več kot obrestovala. Večkrat postreže s kakšnim presenečenjem - ko smo v družbi ali ko sva sama. Tokrat je namešal take pijačke, da nihče od sosedovih ali domačih ni imel mačka. Ja, bili smo skurjeni, ker mulčki zjutraj vseeno niso bili hudo milostni in se pri naših letih le pozna, če spiš samo slabe tri ure, sicer pa nam ni bilo hudega.
Neznansko mu je bilo všeč darilo. Premišljeno, pisano na kožo, zabavno. Dobil je nekaj za žar, majico z napisom "Šef roštilja" (sosedovi pač vejo to iz prve roke), steklenico šampanjca in fotografijo s piknika. S simpatičnim osebnim napisom in seveda XL oznako. Pri štiridesetih si XL, potem se do petdesetega zmanjšuješ na L. :)

sreda, 10. november 2010

Vokalno ekstravagantno

Kljub neznanski izčrpanosti po divjem ponedeljku sva šla na koncert Perpetuum jazzile Vokal Xtravaganzza v Cankarjev dom. Vtisov kar mrgoli, težko jih je spraviti v nekaj z repom in glavo. Pa saj najbrž niti ni nujno treba.
PJ se na Facebooku predstavljajo kot XL pop jazz a cappella group. Ni jih 40, 53 jih je.

Fotka je s Siola
Prvi vtis, ko sem jih prvič videla pred časom, je bil "ojej, pevski zbor". Saj veste - kup enako oblečenih ljudi, ki prepevajo nekaj dolgočasnega (se opravičujem za gotovo hudo pristransko mnenje, ampak v času, ko sem hodila v OŠ in tudi obiskovala pevski zbor je bilo to pač tako). No, oni tak vtis zradirajo v prvi sekundi.
To ni kup uniformiranih pevcev ampak živ organizem iz 53 posameznikov, ki vsak po svoje izstopajo in ravno zato tvorijo krasno celoto. Čutiš, da so različni, oblečeni so različno (čeprav vsi v neki usklajeni barvni lestvici), pojejo različno. Ampak so povezani tako, da posamezniki izstopajo ali se zlijejo s celoto, po potrebi. Vsi za enega, eden za vse.
Popolnoma prevzeli so me z Africo. Ko sem prvič videla video sem ga potem gledala znova in znova in nisem se mogla načuditi, koliko zvokov sproducira nekaj deset ljudi. Kar težko doumeš, da res ni nobenih instrumentov. Afrika je bila na sporedu tudi včeraj. V "podaljšku". V živo je to še dosti bolj energijsko kot na posnetku, vse skupaj dobi neko novo dimenzijo, ki sem jo včeraj bolj začutila kot na kakšnih drugih koncertih. Res, noro.
Postregli so z nekaj že znanimi izvedbami, nekaj je bilo novosti, ki so bile prvič predstavljene šele na tejle koncertni trojki.
Neskončno mi je bilo všeč, da posegajo v različne zvrsti. In vse izpeljejo do potankosti, iz vsake spravijo tisto pravo energijo.
V čast celini, ki jim je prinesla slavo neslutenih razsežnosti so naštudirali afriško himno. In jo odpeli v originalu in to s takim zanosom, kot bi od človeka pričakoval pri himni lastne države. Za hip te spreleti vprašanje, ali bi moral vstati?
Michael Jackson in Jakob Petelin Gallus povezana v eni skladbi? Oni znajo.



Jump od Van Halen? Oni znajo.
Avsenikova Na Golici? Oni znajo tudi to.
Nepozaben večer so priredili. Tudi s povabilom publike k sodelovanju, zanimivim prihodom nazaj po koncu drugega dela, vsem tistim gibanjem, ki ga prikažejo klub temu, da se razen nekaj solistov večina cel večer ne premakne s svojega mesta.
Čisto za konec pa so brez mikrofonov, na robu odra pred občinstvom na nogah zapeli še My romance. Čudovito slovo.

ponedeljek, 8. november 2010

Ko otroka zbije avto

Naj najprej povem, da smi vsi živi in zdravi in celi. Kar pa ne pomeni, da se to ni zgodilo. V petek. In jaz sem izvedela - včeraj.
Takole je bilo. Včeraj pišem otroku opravičilo v beležko, ker šepa in ne bo mogel telovaditi. Od petka. Je čudno stopil pri košarki in ga boli neka kita na zgornji notranji strani stegna. Pri tem ugotovim, da sta dva lista beležke zlepljena skupaj in da ima en luknjo. Za hip mi ni bilo nič jasno, zakaj bi nekdo, ki rabi košček papirja izrezal luknjo iz enega popisanega, nakar mi kapne, da manjka - moj podpis. Ja kje pa je? Sem ga rabil. Čakaj, kako si rabil moj podpis? Ja ker sem bil brez naloge in sem ga prilepil v zvezek. In učiteljica ni nič opazila? Ne. Sledilo je klasično predavanje o tem, da itak vsi delamo traparije ampak da jih potem normalno priznamo in jih ne potlačimo nekam v kot in upamo, da ne bo nihče opazil, da je to goljufija, ker jaz nisem podpisala, da je bil brez naloge, in da sem malo razočarana, pa ne ker ni naredil naloge (jg, se zgodi) ampak predvsem zato, ker ne upa povedat, zato smo vendar mi, starši, tukaj. The usual stuff pač. In potem, ker sva ravno imela pogovor, vprašam, če je še kaj takega, za kar ne vem, pa bi morala. Pravi, da ne. V tistem mu začne brat nekaj signalizirat pa šuškat na ušesa. Vprašam še enkrat, trdno odločena, da bom izvedela, kaj je še zamolčanega. In izvem, da ga je v petek, ko je prihajal v knjižnico, od koder naj bi skupaj odšla potem domov, zbil avto. Na prehodu za pešce. Ko je bil že skoraj čez. Po kupu solz nekako spravimo iz njega, da je šel pravilno čez cesto, ko je bil že skoraj čez ga je oplazil avto, ki ga je sicer čakal, da je gospa ustavila in ga vprašala, če je OK, na pomoč je priskočil še en gospod, prav tako z namenom pomagat, obema je odvrnil, da je OK in je šel. Onadva pa tudi. Mali je prišel v knjižnico, kot sva bila dogovorjena, našla sem ga ravno pri izposojevalnem pultu, rahlo pretresenega. Če mu ne bi ravno knjižničar razlagal o tem, da je za DVDje nekaj zamudnine, bi to pretresenost pripisala čemu drugemu, tako sem pa mislila, da se ubogi otrok zaradi tistega denarja tako sekira in nisem bila niti pozorna. Ko je komaj lezel proti avtu je povedal, da je pri košarki čudno stopil in da se je noga razbolela na poti v knjižnico. Ajde, možno, jasno da nisem kaj dosti vrtala vanj, saj nisem niti v sanjah pričakovala, da je za tem vse kaj drugega.
Vse skupaj je utonilo v pozabo, saj sva imela na poti v vrtec še prometno nesrečo. Z nekaj zbitega pleha na obeh avtomobilih, drugega ni bilo nikomur. Bomo zrihtali na zavarovalnici, popravili avtomobile pa je. Mali se je zvečer slabo počutil, imel je piko vročine, pa smo jo pripisali utrujenosti po celem tednu, zdelanosti od antibiotikov od angine prejšnjega tedna in verjetno malo šoka zaradi karambola. Včeraj smo ugotovili, da ima potolčeno koleno, pošteno modrico na tazadnji in tisto nategnjeno (ali karkoli pač) vez. Popoldne gremo k zdravnici, ker je tista poškodba lahko kaj resnejšega, ne nujno športno malo nategnjena vez.
Zdaj imam polno glavo. Kako je možno, da odrasli, ki je bodisi kot udeleženec ali opazovalec v nezgodi, kjer je vpleten otrok, ne obvesti policije ali staršev? Ja, otrok je povedal, da je OK, ampak kdo je zdaj tukaj odgovoren za odločitev - odrasli ali še ne enajstletnik, ki tako odločitev lahko sprejme zato, ker ga je strah, zato, ker ne razmišlja trezno, zato, ker že malo zamuja ali enostavno zato, ker ga prvi hip še nič res ne boli in ne pomisli, da se take stvari razbolijo šele potem, ko adrenalin malo popusti? Dete zdaj ve samo to, da je bil avto rdeč, jasno mu ni padlo na pamet oziroma vprašanje, če si je bil sploh sposoben zapomniti registrsko številko ali znamko avtomobila. Nihče ni poklical niti policije niti staršev. Pa dandanašnji res kjerkoli, kaj šele v času prometne konice, v hipu lahko najdeš osebo z mobitelom. Ali pa bi se morda lahko zmigal kdo od preostalih, saj je tista ulica ob tisti uri polna avtomobilov.
Žuli me pa tudi starševski vidik vsega skupaj. Bi morali to opaziti že prej? Verjetno. Ampak kako, če slečenega otroka pri teh letih praktično ne vidiš, da bi opazil vsaj potolčeno koleno, če je vse, kar pove, povedano nekako z repom in glavo in umeščeno v vse ostalo dogajanje tako, da ti na pamet ne pade, da je zadaj nekaj drugega? Bi morali bolj vrtat? Ampak zakaj, če otroku verjameš in zaupaš? Je v vsej svoji samostojnosti prepričan, da bo itak sam uspel rešiti vse skupaj? Meni je kristalno jasno, da z DH nisva popolna starša. Prav slabo nama pa tudi ne gre. Mulčki so taki, kot bi si jih lahko samo želeli - prijazni, zabavni, pripravljeni pomagat, crkljivi, itak tudi nagajivi, razposajeni, vsak s svojimi karakternimi značilnostmi in reakcijami in se mi zdi, da kar uspešno krmarimo skozi družinsko življenje. Z vzponi in padci, smehom in solzami, dobro in slabo voljo - življenje pač. Zdaj se resno sprašujem, kaj smo naredili narobe, da otrok pri takem dogodku ne upa povedat, kaj se mu je zgodilo?

četrtek, 4. november 2010

Šopek za moške

Že v prejšnji objavi sem omenila, da je DH dobil čudovit šopek. Čeprav so šopki praviloma bolj domena deklet je tale vseeno zelo šopkast in zelo moški.

sreda, 3. november 2010

Štiri nula za DH

V zadnjih dneh se je, poleg vsega ostalega, kar se nam je dogajalo, postaral tudi DH. Zdaj ni več dobrih trideset ampak slabih petdeset. Mal ga moramo zezat, starinco našo, ne?
Pocrkljali smo ga pa tudi. Najprej z zajtrkom. Dete je vstalo malo prej, da je letelo v bližnjo pekarno po svež rogljiček, ki smo mu ga s kozarcem juica, kapučinom in časopisom ob prepevanju vse najboljše, dragi ati, odnesli v posteljo. DH bi to vsak dan. E, ne može. ;)
Ko smo se popoldne zbrali po običajnih obveznostih v šoli, vrtcu in službi, smo imeli še "lov za zakladom". Na različne konce Hiške Šiške smo mu skrili darilca, vsako je imelo za trakom listek z namigom, kje ga čaka naslednje.
Mimogrede: Kuhinja za prave moške je krasna. Če jo namesto v darilni papir zaviješ v home made predpasnik pa še toliko bolj. In v Čokoladnem ateljeju Dobnik naredijo tudi velike torte, če želiš, pa ravno tako so okusne kot tiste majhne.
Pozno popoldne so se nam pridružili še moji starši ter brat z družino in skupaj smo malo popraznovali. Zvečer so prišli še prijatelji in dan je bil res fin.
Še en mimogrede: tudi za moške lahko naredijo čudovit šopek. Iz zelja, bodeče neže in še nekih drugih zeleno modro vijoličnih rastlinic. Krasen šopek, pa zelo moški. Domiselno do konca.

(tule bi morala bit fotka pa mi javlja neko napako)

Na preostanek darila od tašče je najbrž v vsem dogajanju zadnjih dni kar malo pozabil. Ga bo že spomnila, ko bo čas.
Morda mu tudi mi še kaj ušpičimo, kdo ve. Človeka pri njegovih letih je treba mal šparat in stvari dozirat bolj počasi.
DH, še enkrat vse najboljše! ♥

Solist

Priporočam ogled. Lep film je.

Več na IMDB, od koder je tudi naslednji citat:

'Points West' by Steve Lopez. A year ago, I met a man who was down on his luck and thought I might be able to help him. I don't know that I have. Yes, my friend Mr. Ayers now sleeps inside. He has a key. He has a bed. But his mental state, and his well-being, are as precarious now as they were the day we met. There are people who tell me I've helped him. Mental health experts who say that the simple act of being someone's friend can change his brain chemistry, improve his functioning in the world. I can't speak for Mr. Ayers in that regard. Maybe our friendship has helped him. But maybe not. I can, however, speak for myself. I can tell you that by witnessing Mr. Ayers's courage, his humility, his faith in the power of his art, I've learned the dignity of being loyal to something you believe in. Of holding onto it, above all else. Of believing, without question, that it will carry you home.

Aja, prihranim vam guglsrč, če bo kdo iskal glasbo iz filma.

nedelja, 24. oktober 2010

Drobižki (8)

Ko si v avtu je boljše gledat okrog kot v mobi.

Turobno jutro vedno polepša sončnica. Sploh če je čisto nepričakovano podarjena.

Čokolada za posojeno knjigo? Zmenjeno. :) Pospremljeno s klepetom? Še boljše!

Kar nekaj knjig sem zadnje dni odložila. Ni šlo pa fertik. Prišlo je pa nekaj novih, rezerviranih v knjižnici. Bi se morala zamisliti, ko je seznam iz knjižnice dolg toliko kot tisti iz trgovine ob tedenskem nakupu?

Dialog med večerjo med DH in otrokinjo:
DH: O., nehaj se zvirat na stolu!
O: Če mam pa nekaj v copatu... (naša O ima za copate ene kaokroksice)
DH: Kaj pa maš v copatu?
O: Paradižnik
majcha: skoraj pade s stola.
(ampak je bil res paradižnik. :D)

Podrli smo češnjo, ki je bila ogromno drevo že ko sem bila majhna, zdaj je pa starejša še za dobrih trideset let. Kljub kakšnemu tihemu šmrc-u je tako prav. Pride nova, ki jo bomo vsaj obirali lahko. Ta je bila tako ogromna in stara, obrodila je dokaj slabo, pa še tako daleč so bile češnje, da smo jih dobili le če smo odlomili celo vejo. Na njej pa beležim veliko nepozabnih trenutkov. Vedno je bila tam gugalnica. In "konjiček", ena veja, ki je rasla vzporedno s tlemi. Tam sem najraje - brala. In enkrat padla dol. V vrtnico. Auč. :)

Ljubljanski maraton sem spustila. Šla sem pa navijat za fanta, ki sta šla na šolski tek. Že tako je gleženj komaj zdržal do mesta in nazaj - peš Naslednje leto bo boljše. Upam. Še dobro, da sem šla, mam še nov plašček. Spet ena odločitev v hipu. Majcha bo lepa čez zimo. :)

Navijat sem šla tudi ob progo. Je tako blizu, da bi bilo škoda spustiti priložnost. Poleg tega se spomnim zagona, ki ti ga dajo popolnoma tuji ljudje, ki ti ploskajo ob trasi. Res fino. Morda sem tudi jaz danes komu polepšala dan.

četrtek, 21. oktober 2010

Drobižki (7)

Lenoben vikend vedno pride prav. A ni luštno, ko imaš tako po zajtrku kot po kosilu čas malo poležat?

Novo znanje prihaja v hišo. Jezik, inštrument... Ni vrag, da se me kaj ne prime, če bom firbcala, kaj počnejo :)

Zdravje? Čakamo na preiskave, ne vejo, kaj bi to blo... nič novega torej. Razen manjšega napada pop...itisa prejšnji teden, ko sem poskušala naročiti dete na en pregled. V rednih ZD naročajo konec decembra, kar je najboljše, kar ta hip lahko dobiš. Vmes pa ugotoviš, da so koncesionarji za letos nehali naročat že nekje v marcu (mislim, wtf?), da nekje na napotnico naročijo v prihodnjem februarju, da ponekod dvigujejo telefone samo med to in to uro, med katero se itak sploh ne pride zraven, ponekod pa ne sprejmejo otroka, čeprav je že skoraj najstnik in ne gre za nič bolj kunštnega kot pregled vida. Čakalne dobe v zdravstvu? Začnemo z dvema urama telefonarjenja. In enim osebnim obiskom v zdravstvenem domu, ker je bližje in hitreje kot čakati, da telefon dvigne bodisi telefonist bodisi sestra v ambulanti. Nadaljujemo z vsaj dvema in pol meseca čakanja na pregled. Kje je potem še vse ostalo? Juhuhu, res. :(

Otrokinja je zjutraj neznansko počasna. Neodvisno od tega, kdaj gre spat in kako dolgo jo pustimo. "Prava mačja Parižanka" vsak dan znova pade na pamet, ko se da v svoj "malo se bom še pocrkljala v veliki postelji in ne želim, da me pri tem motite"-mode. Ob normalnih dnevih še gre, če se mudi je pa za ... rajenenapišemnaforum.

Majstrov smo pri hiši vedno veseli. Sploh ker prinašajo izboljšave. In še posebej zato, ker to pomeni, da smo vmes uspeli priklicati njihovega šefa in se dogovoriti za termin. Da koristnih stranskih učinkov kot so temeljito počiščena klet sploh ne omenjam.

Fajn je met frizerja, kjer ne čakaš, opraviš hitro, se ob tem naregljaš in ne bankrotiraš.

Lepa beseda lepo mesto najde ali lahko uspe tudi nekaj čisto nepričakovanega, samo vprašat je treba.

Tortice so še vedno fajn. V družbi še posebej. A ni zanimivo, da vstaneš, ker je res že čas, da odideš, pa potem vedno najdeš še četrt ure, da oblečen, s torbico čez ramo pri vratih še malo počvekaš?

petek, 15. oktober 2010

Velika kulinarična zmaga

Ja, saj vem, da bi bilo zdaj na mestu kakšno kuharsko čudo, ki bi povzročilo, da bi vsem od blizu in daleč slina zalila tipkovnico. Pa ne bo.
Meni so, čeprav sem se pred časom že oklicala za dobro gospodinjo, danes prvič res uspele - palačinke.

( ... premor, da se poberete od tam, kamor ste od smeha popadali ... )

Za vsem skupaj je štorija. Moj oče peče božanske palačinke. Mnogo njih (no, ni jih še spekel toliko, da jih mi ne bi uspeli pojest ;)). V dveh ponvicah hkrati. Palačinke, ki jih peče on so točno take, kot palačinke morajo biti, da so meni všeč - tanke, rahle, mehke. In kadarkoli sem se sama spopadla z njimi je nastalo neko predebelo ali pretrdo čudo, ki ni bilo niti sorry excuse za palačinke. Tako da pri nas, ko smo želeli jesti palačinke, nismo vzeli jajc in mleka iz hladilnika ampak smo vzeli telefon in poklicali dedija. :)
Saj ne, da tega ne bomo več naredili (njegove so kljub vsemu boljše ali pa vsaj bolj paše, ker pridemo samo za mizo), ampak danes mi je uspelo pripraviti take, da so bile vsekakor za v predalček "palačinke". Zmazali smo jih v hipu, seveda. Tako da ni slikce.
Zakaj to ni uspelo prej? Žicala sem dedija za recept. Pa še koga, kjer smo jedli fine palačinke. Oni to "malo po občutku". Hja, če bi jaz mela občutek bi jih že znala, ne? Jaz rabim številke, razmerja, občutek imam za druge stvari, nooo... Našla sem nekaj na netu. In je uspelo.

          1 jajce
          2 dcl mleka
          100 g moke
          malo soli

zmešamo, pustimo da malo počaka in pečemo na pošteno razgreti ponvi. Juhu, deluje!
Razmerje seveda prilagodimo jedcem. Pri nas jih je bilo iz treh jajc ravno prav za eno odraslo in tri neodrasle osebe za večerjo. Če bi bili otroci malo večji, jaz malo bolj lačna in če bi gor mazali kaj manj nasitnega kot debelo plast Nutoke, bi bilo premalo. Že tako bi se našel kdo, ki bi mirno zmazal še kakšno. Ko bo doma DH bo maso definitivno potrebno pripraviti iz jajca ali dveh več.

četrtek, 14. oktober 2010

Drobižki (6)

Stvari, ki jih kupiš v hipu, se običajno izkažejo kot najboljši nakup. Po kar nekaj triminutnih nakupih sem se v soboto obrnila in šla domov. Obstaja namreč reč, ki se ji reče minus na TRR. Enostavno si nisem upala še v kakšno trgovino... Vsekakor sem bila pa v Outletu prezadovoljna, da ne živim na veliki nogi.

Prijavila sem se na izpit. Point of no return torej. Uf... Tečaj šivanja se premakne na pomlad.

Zdravstvene tegobe nas še kar ne zapustijo. RES je že skrajni čas, no...

Vedno je pravi čas, da se človek nauči risat srčke. ALT in trojka na tipkovnici. M, vidiš, pa je tudi slab dan za kaj dober. ♥ Alcessa, hvala! ♥

Center je zgodaj zjutraj izumrt. Večino stvari odprejo ob devetih, kar me sicer ne moti - razen takrat, ko sem že ob nekaj čez osem v mestu in bi rabila malo crkljanja. Namesto čokoladne tortice sem si privoščila stikanje po Konzorciju. Pasalo je skoraj enako, bo treba v lov po Cobissu in pisat Božičku. Knjig na to-do listo ne zapisujem več. Zdaj fotografiram naslovnico z mobijem. Je hitreje.

Dan mi je malo polepšala ena gosp(odičn)a, ki je bila sprva videti strahotno poštirkana in uradna in stroga v neki belo črni kombinaciji, dokler nisem opazila, da ima zraven obute navihane rdeče čeveljce. Kjut!

Obeta se popoldne brez otrokinje. Slava mami, ki je poleg svojega otroka pripravljena odpeljat iz vrtca še nekaj ostalih in se z njimi zabavat celo popoldne.

Napad kašlja, ki te doleti takrat, ko bi se spodobilo biti tiho, je samo za spoznanje manj neprijeten kot napad kihanja in vseeno bolj primeren kot napad smeha. Se spomnite giggle loopa iz Parčkanja?

ponedeljek, 11. oktober 2010

Drobižki (5)

Kulinarično zanimiv teden je za mano. Mulčki so pripravili večerjo ob svečah. Neke posebne palačinke, ki smo jih potem jedli z javorjevim sirupom, otrokinja pa z Nutoko. Palačinke so bile od nežno rumenih do skoraj črnih. Dete, ki je bilo to rundo zadolženo za pečenje, rabi še malo grifa. Ker vaja dela mojstra, če mojster dela vajo, bosta to še večkrat poskusila. Bile so pa slastne že zato, ker ni bilo treba kuhat pa še kuhinja po tem ni bila tako razsulo kot bi bilo morda pričakovati. Bo pa treba božičku pisat za kakšen predpasnik. Mera je že vzeta. ;)

Prišla je pošiljka bučnega olja. Tistega pravega, črnega, dišečega, iz Prekmurja. Prva skleda solate je bila fantastična. Pa cela samo zame. Mmmmm...

Pod Maxijem se dobijo fenomenalne čokoladne tortice. Navadna čokoladna, nutelina in oropuccio so v dobri družbi in skrbno razdeljene na tretjine še bolj slastne.



Valentinovo je strašno fleten film za lenoben sobotni večer.

Kapučino na sončnem balkončku z DH paše. Na vrtu ali na sprednji strani, kjer je pač sonce. Je treba uživat, če se le da, potem celo zimo ne bo nič.

Kuharice za mularijo so dobra naložba. Danes smo jedli empanade. Nisem uspela priti do fotoaparata. V principu je to nekaj takega. Pri valjanju sta rabila nekaj pomoči, sicer sta kuhala sama. FYI: med kuhanjem nedeljskega kosila se zloži ohoho perila. Naš nadev je bil iz na čebuli prepraženega mletega mesa, kateremu sta dodala malo paprike, kumine in rozin. Kljub sprva malo privzdignjenim obrvem je bilo okusno nad pričakovanji.

Državljanska dolžnost je opravljena.

Posesana in očiščena sta oba avtomobila. Moj je bil sploh krvavo potreben predvsem sesalca. Hvala, DH.

Kako se v nedeljo zvečer znebiš slabe vesti, ker čez vikend nisi opravil niti četrtine načrtovanega?

petek, 8. oktober 2010

Hvala za lepši dan, sine :)

Moj starejši sin me spravlja v smeh as I write.
Od začetka. Doma imamo en CD od Slon in sadež. Ker je bil nekaj časa strahotno zanimiv in se je vrtel kar naprej, besedila pa niso ravno najbolj primerna (ne vem, no, težko si privoščim, da otroci popevajo kako so medvedi pref... lovca) smo ga do nadaljnjega pospravili.
Poleti smo kot korak k samostojnosti fanta vpisali v knjižnico. Zdaj jo obiskujeta sama, si izposojata knjige, DVDje, Blu-raye po lastni volji, skrbita za vračanje in plačujeta zamudnino, no, bi jo, če bi zafrknila. V knjižnici imajo seveda tudi CDje. Tudi od Slon in sadež.
Poletni korak k samostojnosti je tudi skupni otroški mobitel (mulčkom prodan kot družinski, predan njima v hrambo in uporabo). Mobitel ima snemalnik zvoka. Če CD zaigraš lahko predvajano posnameš na mobitel.
Starejši sine ne obiskuje več OPB, zato hodi domov bolj zgodaj. Preden sem dovolila TV je dobil še eno zadolžitev. Izbral je pometanje in pomivanje stopnišča. Tako da me med pisanjem te objave spremlja zvok metle po stopnicah. In tale od Slon in sadež, ki se sliši po stopnišču z mobitela, zataknjenega za pas:



Hvala za lepši dan, sine. Faca mala :)

ponedeljek, 4. oktober 2010

Nagrada za blog

Alcessa, (a.k.a. Losulja) mi je podarila nagrado. Ker imam v tem postu namen postoriti še nekaj drugih reči, si bom drznila navodila kar kopipejstat.


The rules are:
1. Save the image above and post it on your own blog.
2. Pass the award on to 12 fellow bloggers.
3. Link the nominees.
4. Let nominees know they have won this award by commenting on their blog.
5. Share the love and link to the person you received this award from.

Alcessa, hvala. V moje življenje si prinesla... hmmm... nove rubrike, zanimivo kuharijo pa fajn zapise. Super si.

Čaka me še "12 fellow bloggers". Uf, mojih "fellow bloggers" sploh nimam preštetih. Kaj šele razvrščenih. In kako naj človek tole korektno napiše, če je Sandra zaprla štacuno in Daisy še ni našla časa za odprtje? Poleg tega sem se sama priklikala do mnogih blogov preko "mojih blogov". In te nagradice kar krožijo in krožijo... Zato
- malo ker je ravno prava prilika,
- malo ker je postalo kar dolgotrajno opravilo da pokukam k eni na spisek pa k drugi na spisek (da ne omenim da zdaj en spisek manjka, ane Sandra) če je kaj novega
- pa potipkam in poklikam še par tistih ki jih nimam na spisku
- pa ker je vse skupaj naredilo "klik" ko sem brala pri M poročilo o nagradici... Drage moje, dragi moji - tadaaaam - Majcha odpira seznam "najljubših" blogov. Permanent link torej, tako da sem še vedno znotraj pravil. :) Nagradice po mojem že vse imate, vsekakor bi jih pa podelila tudi tistim, ki še bodo našli prostor tam desno spodaj.

Ampak to še ni vse. Če preberete do konca boste videli, da je nagrada še ena.



1. Post who gave you this award.
2. State 10 things you like.
3. Give this award to 10 other bloggers and notify them with a comment.

Ad 1: Alcessa (a.k.a. Losulja)
Ad 2: Deset stvari, ki jih imam rada... No prav. Družina, sorodniki in prijatelji so izključeni - ne morem jih šteti med stvari, no. V naključnem vrstnem redu: smeh, sonce, vodo, potepanja, barve, ustvarjanje, barve, klepetanje, knjige, kavo, čokolado, jesensko listje, pomladno cvetje, sestavljanke, internet... sem že čez, ne...
Ad 3: Vsi desno spodaj polinkani, prosim, sledite navodilom zgoraj. :)

Tole je odlična prilika, da se vam, drage punce in slovon (edini moški, če kaj vem), zahvalim za vse zapise, fotke, izdelke, ki mi vedno znova polepšajo dan. Lani enkrat jeseni sem se od daleč začela spogledovati z mislijo na blog, potem je misel kar rasla in rasla, pa sem in tja se je našla kakšna primerna brca v rit in je nastal tale moj blog. Priznam, da sem bila najprej v dvomih, če bo sploh šlo pa če bom mela kaj pisat pa tisoč tistih vprašanj, ki te po malem glodajo. Kaj naj rečem, takrat sem tudi ob spremljanju ostalih blogov razmišljala, da bom enkrat v daaaaljni prihodnosti ob stoti objavi podelila kakšno nagradico svojim bralcem. Tale je stočetrta. Sploh ne vem, kdaj mi jih je ratalo toliko napisat, res ne... Si bom pač zmislila kakšno drugo številko za nagradico, če sem že stotko spregledala.

nedelja, 3. oktober 2010

Pustolovski park Bled

Danes smo se odzvali vabilu prijateljev in smo se jim pridružili v Pustolovskem parku Bled.


Bilo je prima. Awesome, bi rekel moj sine. :) Okej, označeno je za en klinc, če se ne bi srečali pri jezeru vprašanje, kako bi našli pravi odcep. Ampak ko si enkrat tam, je super. Parkiranje brezplačno, pot do gor ravno fina za ogrevanje. Gor pa bojna oprema, šolanje in gremo plezat. Poti so označene s fletnimi opicami, različne barve označujejo različne težavnostne stopnje. Od štirih let pa navzgor je primerno. Absolutno varno, če seveda upoštevaš varnostna navodila in absolutno zabavno.

"Barbie komandos"

Naslednika Indiane Jonesa

Maja, ki leti, letiiiii

Seveda beležimo nekaj tistih za v predalček "neprecenljivo". Fanta sta si ob vsakem spustu po zajli ali s sankami in podobnem prepevala naslovno temo iz filmov o Indiana Jonesu. Punca me enkrat kliče: Mami, a me vidiš? Ja. Pridi sem. Hmmm - mama je nekaj metrov od tal, z dvema karabinoma pripeta na zajlo... Khm, bom malo kasneje, prav?
Malo se mi dozdeva, da bom zaradi zanemarjene rekreacije v zadnjih mesecih jutri morda ponovno odkrila kakšen del telesa, ampak nič zato. Lička so bila rdeča, usta do ušes, vsi zadovoljni. Manjkal je DH, ampak kaj hočemo, delo ga je odpeljalo daleč od doma. Vsekakor še pridemo. Skupaj.

četrtek, 30. september 2010

Frišna knjigica

Do bloga Frišno novo jutro sem se priklikala preko enega od blogov, ki jih spremljam. Priznam, da strašansko uživam ob branju tako zapisov kot komentarjev, mislim, punce res obvladajo. Narežim se do solz, tudi če bi pri izpostavljeni tematiki, če bi bila zapisana bolj resnobno, tudi sama resnobno prikimavala.
Avtorica bloga je tudi avtorica ilustracij v čisto novi knjigici z naslovom Mala muca v knjižnici.


Že takrat sem ob klikanju na starejše poste našla ilustracije. Luštne ilustracije. Tale mi je strašno všeč. Pa tale. In tale. Mah, kaj bi lepila linke, vse so fletne. In tematika - knjižnica, knjige... Odlično! Res upam, da bo knjigica s sporočilnostjo, ki jo obeta, našla dom v srčku marsikaterega mladega bralca. Knjigico s posvetilom si lahko s kakšnim finim komentarjem pod tole temo prislužite tudi sami.

nedelja, 26. september 2010

Ustvarjalno praznovanje

Prijateljica si je letošnje praznovanje rojstnega dne zamislila malo drugače. Povabila je nekaj punc na ustvarjalno praznovanje. Otroci in možje so ostali doma. Tisto, ki ima največ izkušenj je poprosila, da nas nekaj nauči, priskrbeli sta tudi material, povabljene pa smo dobile nalogo, da prinesemo s sabo dobro voljo, za darilo pa nekaj, kar smo ustvarile same. Zanimivo je bilo opazovati kupček umetnij, ki so nastale, pa naj bo nakit iz fimo mase, slika njej ljubih cvetov ali domače dobrotice. Sama sem ji pripravila s fimo maso okrašen lonček in dozirnik za tekoče milo pa še neke malenkosti.


Večer je minil kar prehitro, najprej ob šampanjcu in narezku, potem ob ustvarjanju ogrlic, nazadnje ob sočni sacher torti. In seveda regljanju za nazaj in naprej. V tej zasedbi se srečujemo redkokdaj. Poslovile smo se v upanju, da bo naslednje srečanje kmalu.
Ogrlice, ki smo jih izdelovale so v bistvu preproste, efekt, ko so izdelane, je pa krasen. Polovica nas je izdelovala ogrlice v bolj zemeljskih tonih, druga polovica se je lotila takih v modro beli kombinaciji. Tole je moj izdelek:


Draga slavljenka, še enkrat - vse najboljše! In še enkrat hvala, da si nam pripravila tako lušten večer. Natančnejše poročilo pa pričakujem na tvojem blogu. Zdaj so pa tudi poplave že mimo. ;)

torek, 21. september 2010

Fajn postrežba :)

Danes sem se na ves glas nasmejala pri kosilu.
Tokrat sem šla sama. In sem zavila v moj za medslužbena kosila najljubši lokal, v Oštirno v stavbi Slovenijalesa.
Tam sem pogosto, včaih sama, včasih z DH, včasih s katerim izmed sodelavcev. Že več let, tako da definitivno sodim med stalne stranke.
Osebje je kul. Trenutno sami fantje, pa vsi po vrsti super. Prijazni, ustrežljivi, poklepetajo, če jim čas dopušča, se pohecajo...
Takoj ko sem se namestila za mizo in prebrala dnevno ponudbo je prišel eden izmed njih in mi tokrat - povedal, kaj bom jedla. In je zadel do zadnje pikice. Očitno sem tako pogosto tam, da so prepoznali moje vzorce. Vedno naročim juho. Goveja je pri njih posebej dobra. Vedno naročim kaj mesnega, če jem vegi hrano sem v eni uri potem spet lačna - kar je stvar mojega metabolizma, ne premajhnih porcij, da ne bo pomote. Včasih si namesto pripravljene priloge zaželim pomfri. Izbiram med dvema solatama. In med dvema pijačama. Sladico naročim v odvisnosti od tega, kaj nudijo. Odstopanja so, ampak redko. Poleti zmažem kakšno "taveliko solato", včasih naročim kaj iz stalne ponudbe. Danes je zadel popolnoma vse. In mi polepšal do takrat že tako fajn dan. Prav posrečeno se mi je zdelo.
Dan ni bil izgubljen. Moj moto je namreč: izgubljen je dan, ko se nisi smejal.

ponedeljek, 20. september 2010

Utrinki prejšnjega tedna

Poplavam sta bili namenjeni že dve temi, naj bo dovolj.
Prejšnji teden je prinesel še kup ostalih drobnarij.
Otrokinja je bila pridna, za štiriletnico je kar lepo počivala in šla ob dogovorjenem terminu v vrtec. Jaz pa ne v službo. Sta imela "smeno" s starejšim bratom. Tako da sem imela na račun otrok cel teden "počitnic". Imam kar abonma v čakalnici pri pediatru. Morda bi lahko uredili bolj stalno nastanitev, vsaj parkirnega prostora ne bi bilo treba iskat. Danes sva šli spet tja, je pogumno potrpela, da so pobrali vse tri šive. Zdaj je, upam, za nekaj časa mir s pediatri.
Skuhala sem še eno marmelado. Tokratna runda je pristala v manjših kozarčkih. Ki so zahtevali tudi drugačne nalepke. Moje mnenje: sončne nalepkice so neskončno bolj prijazne. Naprintane pa bolj "user friendly" za manjše zaobljene kozarčke. Je pa lažje je stistini "Print" kot pisati na roke. Moderni časi, ni kaj.


No, pa tudi tehnika zataji. Prejšnji teden sem spet doživljala manjšo "vstajo strojev". Tale aparatek za izdelovanje nalepk (office supplies so zakon) je odrekel pokorščino po tretji nalepki. K sreči mi je prinesel vsaj tri, da so imele vse prejemnice enako marmeladico.
Naučila sem se, da če telefon zvoni, ko kličeš ustrezno številko, še ne pomeni, da tudi deluje. V napadu pospravljanja, ki se me je še pošteno držal, sem se namreč delno lotila tudi DHjeve pisarne. In sem obstoječi kabel za telefon zamenjala z daljšim, da gre do vtičnice lepo ob steni in ne več pod mizo. Vtaknila sem ga v napačno luknjo. Telefon je zvonil, zveza se pa ni vzpostavila. Bom razumela, ko bo velika. In prihodnjič, če se bom še kdaj lotila takšnih podvigov, sama sebi dvignila telefon, pa če se mi to zdi še tako trapasto.
Delo, ki ga opravljam v službi, k sreči omogoča tudi to, da lahko naredim kaj od doma, če je potrebno. Kar je imenitno. Če seveda zadeve funkcionirajo. Tokrat me je hecal službeni računalnik. Me je prisilil tudi v to, da sem doma zamenjala tipkovnico in miško, pa vseeno ni delovalo kot je bilo potrebno. Damn, pa je šlo dopoldne, polno delovne vneme za zezanje s tehniko. In stvari niso bile dokončane. Tako da vikend ni bil toliko sproščen, kot bi si morda želela. No, sem zmagala danes.

nedelja, 19. september 2010

Vesoljni potop od blizu

Obiskali smo prijatelje na Viču. Dežurali so vso noč, metali vodo iz kleti, zalilo jim je dvorišče, dvignilo cisterno za olje - ni da ni. Peljali smo jim pisker ričeta in termosko kave, zraven smo spakirali še par drobnarij in dva para gumijastih škornjev. Prizori na Viču so bili danes opoldne grozljivi. Nekaj smo jih ujeli samo mimogrede, med vožnjo, križišče na Tržaški, kjer se zavije na avtocesto pa od blizu. DH je naredil par fotk. Tam teren poznam, ker sem nekaj let delala v bližini in si predstavljam, koliko je vode. Na drugi strani Tržaške od tam, kjer smo stali mi, se cesta namreč spusti še precej nižje od Tržaške, pa že ta je bila, kot se vidi iz slik, pošteno zalita.


Po eni strani si zgrožen nad močjo narave. Kako v dveh dneh iz nas, "nepremagljivih", naredi prestrašene človečke, ki s strahom zremo v nebo in upamo, da se nas bo usmililo. Od petka mislim na ljudi, ki jih je prizadela tale ujma. Hvaležna, da nam ni nič. Nemočna, ker težko kakorkoli pomagam.
Po drugi strani sem se zamislila pa nad človeško neumnostjo. Gospod na sliki ni obtičal v vodi. On se je šel vozit. Ne moreš verjet.


Voda je odtekla. Mnogim prinaša mirnejšo noč. Mnogim prinaša še več skrbi in težav. Naša bo mirna, v pričakovanju novega delovnega tedna. Ki naj bo kar se da rutinski. Pretresov je bilo dovolj. Začetek je dober. Luža na potki se je posušila in tista žival se je res izkazala za polža. Ko je bil manj napihnjen in torej tipično zguban je bil - polž. Ampak še zdaj, ko gledam prve fotke, gledam tisti "uček" in našobljena usteca... Ne vem, no - honest mistake bom rekla.