ponedeljek, 26. september 2016

Zaposlena drugje. Ampak sem nazaj.

Grozljivo, da je že jesen, ko objavljam prvi letošnji zapis. Ampak - I'm back. Vse, kar me je zaposlovalo letos je prejšnji teden dobilo obliko modre knjige z zlatimi črkami in potrdilo o diplomiranju.



Žal je blog moral na stranski tir, saj ob družini, službi, kljub gužvi številnim potepanjih in vsemu, kar pač življenje spotoma prinese, enostavno ni bilo časa. Če sem sedela pri računalniku, sem pisala diplomo ali pripravljala rezultat diplome, ki bo na teh straneh predstavljen takoj, ko bo dokončno vse pripravljeno, urejeno, dopolnjeno in sfrizirano kot se spodobi za spletno trgovino. Ja, čas bo spet za ustvarjalne podvige, čas, da se vse ideje spravi v svet, preizkusi mnoge reči, ki so pristale le kot linki na zalogo za čas, ki je prišel zdaj - "po diplomi". Nekaj tega bo gotovo naprodaj tudi pri meni, na majcha.com. Seznam projektov, knjig, filmov, serij, ki so čakali, je dolg. Letos potujem še dvakrat, in kot ponavadi bom po vrnitvi kaj objavila. Mi kar manjkajo poti zadnjega leta, se mi zdi škoda, da gre v pozabo. Na blogu slike z zgodbo nekako oživijo, slike na disku pa kar nekako ždijo... No, bom popravila. Glavno je, da sem nazaj, da bo spet čas. Se beremo!

nedelja, 13. december 2015

Živemu človeku se vse zgodi II.

In naslednji dan, ko sem stopila iz pisarne, najdem tole. Ne bi verjela, če ne bi videla. Dve leti in pol nikogar, potem pa dva dni zaporedno. Me zanima, kaj bo jutri :)

četrtek, 10. december 2015

Živemu človeku se vse zgodi

Danes so mi recimo zaparkirali kolo. Nekdo je na okvir privezal kužka. Zelo prijaznega, pa ga vseeno nisem upala odpeti in privezati drugam, da mi slučajno ne uide.

ponedeljek, 09. november 2015

Otrokinjin računski sistem

Če imamo lahko enega otroka, ki na dnevni bazi izumlja nove besede, imamo lahko tudi eno Otrokinjo, ki si je zamislila čisto svoj sistem seštevanja. Saj ko enkrat pogruntaš, ima celo neko svojo logiko... Sort of...
Računali so 37 + 48. Naračunala je 200. Seveda nas je zanimalo, od kod. In tudi "le po kom ma to"*?


Prvič, ko mi je razlagala, da je 8 plus 7 enako 15 in da napišeš nič, me je zgubila takoj. Potem smo se malo poglobili in je stvar postala jasna. Napišeš ničlo od desetke, petko pa preneseš naprej. In potem, ko iz 3+4+5 dobiš dvanajst, spet napišeš ničlo od desetke in daš dva naprej. Dvesto, torej :)
Vse bi bilo še bolj zabavno, če tega ne bi izumila ravno na testu ;)

*No, njena mama je pri pisnem odštevanju tudi enko, ki jo preneseš k deseticam, dala včasih k zgornji, včasih pa k spodnji cifri... Po občutku pač. Pa je vseeno potem na dolgi rok matematično kar dobro shajala.

sreda, 07. oktober 2015

Valencia

Valencia je bila po Barceloni, Dublinu in Lizboni moj četrti izlet s skupino punc, ki so sicer v različnih zasedbah potovale skupaj že devetič. Mesto nam je ponudilo res lepih nekaj dni. Prvi dan smo se z vodičko potikale po ulicah starega dela mesta. Ozek splet ulic je ponudil tisoč in en detajl mestne arhitekture, grafit ali celotno poslikavo stavbe, ulice ki smo jih prehodile mnogokrat pa so vsakič ponudile še kaj. Ker ponavadi srkam bolj vtise kot podatke in ker ima podatkov gugl več kot dovolj, bom raje prepustila besedo slikam. Dovolj so zgovorne.

Tržnica - nisem vedela, kaj naj gledam - stavbo ali ponudbo.



Poslikane stene



Katedrala



Arena za bikoborbe in muzej


Najboljši sladoled v mestu (sprobano odličen in menda večkrat nagrajen) - tudi s pestrim naborom okusov. Paradižnikov sladoled? Hmmm...


Drugi dan je bil vremensko lepši, izkustveno pa fenomenalen. Valencia ima po hudi katastrofi v petdesetih letih prejšnjega stoletja izsušeno rečno strugo, ki so jo domiselno oblikovali v park. Kilometri zelenja se nekaj metrov pod nivojem mestnega vrveža prelevijo v čudovito nedeljsko izkušnjo. Najele smo kolesa in se od našega hotela, ki je bil skoraj na skrajnem SZ koncu parka, peljale proti morju. Skozi park, mimo Mesta umetnosti in znanosti, vožnjo pa podaljšale do obale, kjer smo si privoščile nekaj šopinga (je bilo nujno - res), pijačko, vodo do kolen, in neizmerno veselje ob vetru v laseh, poziranju za fotke in kilometrih smeha.



Mesto umetnosti in znanosti smo si ogledale samo od zunaj. Mirno bi se ure in ure sprehajala tam naokoli in opazovala linije stavb, prelivanje oblik, vizualno zanimive rešitve in nezmotljivo povezanost z morjem, kar je v obmorskem mesto več kot na mestu. Arhitektura me pač včasih izjemno pritegne. Ko me naslednjič pot zanese tja bom obiskala še kakšno stavbo odznotraj, zanimive reči ponujajo.


Vračale smo se počasneje, z rednim ustavljanjem za fotografiranje, podrobnejše opazovanje parka, posejanega z vse sorte rastlinja, fontanami, športnimi igrišči za kup športov, nekaj lokalčkov in dovolj prostora za vse, ki so želeli tam kolesariti, teči, športati tako ali drugače, prirediti praznovanje, piknik, fotošuting ali med dve drevesi obesiti visečo mrežo in uživati. Film se kar vrti pred očmi - palme, ki preidejo v borovce, vmes neka hecna drevesa pa mehek gozdiček kot iz pravljice z nežno svetlo zeleno travico pod drevesi, nogometno igrišče, žal izpraznjene številne mini fontanice (poleti mora biti fantastično). Sredi mesta, pa vendar umaknjen, brez avtomobilov, hrupa mestnih ulic se skorajda ne sliši, mostovi od spodaj so pa tudi posebno doživetje. Nimam besed za vse občutke v tem parku, res ne.

Nekaj zelenja v parku

Mostovi iz parka - ne vsi
Zadnji dan nas je manjša skupina še enkrat obdelala center mesta. Tokrat ciljno, po seznamu. Najti konkretno trgovino (no, dve), si ogledati stavbo borze svile, poskusiti orchato v najstarejši orchateriji, najti bolj spodobno aqua de valencio kot prvi dan in ujeti nekaj solidne hrane. Trgovine smo našle (itak ni bilo dvoma), v orchaterii nas je še natakarica nagradila z bleščečim nasmeškom, aqua de Valencia pa je bila izvrstna, prilegla se je po ogromnem sendviču s pršutom, ki smo ga našle na tržnici in pojedle na stopnicah, medtem ko smo opazovale bližnje stojnice in listke bližnjih dreves, ki so se kot snežinke vrtinčili v vetru.

Stavba borze svile, pod zaščito UNESCO

Glava in spominska kartica sta polni. Prinesla sem 450 fotografij - ja, samo tri dni smo bili, vem ;), in ne - nisem padla na glavo, Valencia je pač taka. Nekaj je neuspelih, nekaj s puncami za privat arhive, jagodni izbor je pa tukaj. Čeprav jih je še veliko.

Utrinki - nekaj njih...
Marsikatero doživetje ostaja pač med nami puncami. Se bomo v živo narežale zgodam in prigodam, si predstavljale vse sorte in pojedle vse mandarine, tudi ta kisle. Valencia me še kliče, mika me jo še kdaj obiskati. Punce se bomo kmalu dogovorile za naslednji cilj. Žal mi je, da se z nekaterimi vidim le enkrat letno, z marsikatero bi se rada večkrat. No, krivda je tudi moja - od vseh imam telefon in mejl, jih že poiščem.

Lani so bile taške, letos pa tačke. Se vidimo kmalu, punce!
Bilo nas je 28, ujela sem, kar sem, pa še ratalo ni vse - manjkajoče, se opravičujem :)


torek, 06. oktober 2015

To-do spisek

Tole nakupovalno vrečko sem dobila ob nakupu v eni od obalnih trgovin ob plaži v Valencii. Doživetje sledi, rabi dlje časa za objavo (pa pretakanje miljavžent fotk s fotoaparata, ki je letos pri slikanju nadomestil mobitel), tale je pa nujna za tu - da ostane malo dlje časa kot na FB zidu. Že tako je ukradel čisto preveč reči, ki so se pred aktivnejšo uporabo znašle tu...

nedelja, 27. september 2015

Bolgarija

Cilj letošnjega dopusta je bil določen že lani, ko smo se potepali "v bližini". 4930 km v 22 dneh prinese marsikaj.
Kmalu po prvi kavi v Osijeku smo se za eno noč utaborili pri prijateljici v Vojvodini. Druga pokrajina, drug način življenja, drugo podnebje. Ko se tam okrog voziš in voziš in ni drugega kot neskončna ravnica, posejana že s čim, ti izraz "ravno ko Vojvodina", ki je bil v otroštvu "kr neki", postane čedalje bolj jasen. Prav tako sem se večkrat spomnila na tisto Balaševićevo o pogledih... "Neki pogledi mi se nisu vratili pet, šest dana" (upam, da se prav spomnim, link ne dela več).
Vojvodina

Pot smo kot vsi, ki so bili v JNA in se kdaj znajdejo "in that general area", nadaljevali skozi Zrenjanin in Belo crkvo, s trajektom prečili Donavo (mater, kakšna reka) in se ustalili v Donjem Milanovcu z namenom, da si ogledamo Đerdap. Žal so nam visoki valovi (jap, na reki) naslednji dan preprečili vožnjo z ladjico, tako da to ostaja za naslednjič - tja definitivno še gremo, so tako čudoviti kraji, da bi bilo škoda spustiti bolj detajlno raziskovanje. Smo pa pogledali Lepenski vir, meni so vsa ta stara najdišča res fascinantna, sploh odkar mi je zbirka Otroci zemlje malo bolj približala takratno življenje - btw, ti konci imajo tudi v eni od knjig pomembno vlogo. Pa ob Donavi smo se zapeljali in si od daleč pogledali izklesanega kralja na romunski strani, si pogledali HE Đerdap (impresivno) in ostanke mostu iz rimskih časov.

Lepenski vir

Konkretni valovi

Kjer je Donava najožja
Ob Donavi smo bili tudi v prvi bolgarski postojanki - Vidin. Fletno mesto, z zanimivo rešitvijo nabrežja - kolesarske steze so narisane na protipoplavnih barikadah. Dva v ena, prav simpatično. Baba Vida je impresivna trdnjava, polna skritih prehodov, stolpov, dvorišč, kot se za trdnjavo spodobi. Tam smo prvič doživeli to, kar je bilo potem po celi državi - zanimive atrakcije, po izredno ugodni ceni in komaj kaj obljudene. Nadaljevali smo skozi Belogradchik, kjer je trdnjava vpeta v zanimive kamnite skulpture, ki so rdeče zaradi visoke vsebnosti železa. Fotografiranje nemoteno, ker smo bili praktično edini obiskovalci, prav tako potikanje po tistih skalah. Še dobro, da hodimo v ornk sandalih okrog, ne v kakšnih petkah ali japonkah. :)
Vidin - Baba Vida

Belogradchik

Vratca so dokaj neizrazito mesto, vendar vtis popravi čudovita soteska, ki se prične takoj za mestom. Ko smo gledali vse tiste kline bi bilo prav fino imeti s sabo plezalke in pas... No, čeprav v tisti vročini ne bi bilo priporočljivo, kdaj drugič bi bilo pa fino.
Soteska za Vratsi

Skozi Lovech smo naredili ovinek, ko smo se vozili v Veliko Turnovo. Prevroče je bilo, da bi šli do utrdbe, smo šli samo čez pokriti most (ali se gre skozi?), na sveže stisnjen sok in kavo ter naprej.
Veliko Turnovo nam je kot nekdanja prestolnica postreglo z impresivnimi ruševinami nekdanje utrdbe. Pa s slikovitim starim jedrom, kjer nam je lokacija apartmaja omogočila tudi spremljanje snemanja filma, ki so ga očitno umestili nekam v 30-ta prejšnjega stoletja in izkoristili stare hiše na "naši" ulici za kuliso.


Lovech, pokriti most

Veliko Turnovo, stari del mesta

Veliko Turnovo - Tsarevets

Veliko Turnovo - Tsarevets

Ruse so nas spet pripeljale k Donavi. Krasen kraj, kot bi ga vzel nekje iz srednje Evrope, skorajda "ne paše" tako daleč na jug. Fletno mesto, urejeno, ampak vročeeeeee. Te dni so bile temperature blizu 40.
Ruse

Ruse


Brez morja ne gre, zato smo se za 8 dni namestili ob Črnem morju. Kopanje in lenarjenje sta bila na sporedu, vseeno pa smo naredili dva daljša izleta, enega do Nesseburja in Burgasa ter drugega nazaj v notranjost, kjer smo zaradi vročine nekaj dni prej spustili nekaj krajev. Krajši so bili namenjeni Balchiku, Albeni in seveda Varni, v bližini katere smo bili doma.

Za izlet v notranjost smo izkoristili ohladitev in smo zelo hvaležni zanjo, saj smo doživeli nekaj fantastičnih krajev. Sveshtari so nam ponudili UNESCO zaščiteno grobnico iz časa Trakijcev. Wow je vse, kar lahko rečem. Pot je poskrbela tudi za največje cestno presenečenje na sicer solidnih cestah. Popolnoma nove, z evropskimi sredstvi obnovljene ceste med kraji (črnočrn asfalt, snežno bele črte) in razsuta cestišča v krajih, da ne veš, kje bi se peljal, da bodo amortizerji preživeli. Pred nekaterimi hišami je bil parkiran avto, pred nekaterimi konj, vpreženih vozov smo srečali kar nekaj, tudi drugje po državi, vendar jih je bilo tu posebej veliko. Poseljeno pa redko, kar malo strašljiv občutek, ko stojiš malenkost dvignjen nad pokrajino in ni nobenih znakov "civilizacije". Ni cest, ni hiš, š e telegrafštang ne. Shumen ima trdnjavo nad mestom, kjer smo se spet potikali praktično sami in raziskovali tlorise nekdanjih stavb znotraj obzidja. Posebno mesto si je pri meni zagotovil "vsebolgarski spomenik", ki z na daleč vidnimi betonskimi bloki in zgodovinskimi figurami, umeščenimi med njih res naredi poseben vtis.

Shumen - trdnjava. Turističnča gužva se odlično vidi :)

Glomazen spomenik nad mestom Shumen. Če imate dve minuti, je posnetek tu



Jezdec v Madari spet sodi med spomenike pod UNESCOvo zaščito, pa je, odkrito rečeno, v celotnem doživetju samo en delček. tam smo odkrivali votline, šli pogledat sekvojo ki jo je pred 100 leti posadil njihov car Boris, se mimo jezdeca povzpeli na utrdbo visoko na pečini in se mimo starodavnega svetišča in ostankov še dveh cerkvic spustili nazaj do parkirišča. Popoln dan.
Jezdec

Pečine nad Madaro, ki skrivajo marsikaj, z vrha pa nudijo fantastičen pogled

Nessebur je en prvih poseljenih krajev v Evropi, eno bolj turistično obleganih mest, kar smo jih videli na celi poti (pa vseeno zelo znosno kar se tiče gužve). Burgas je naredil vtis z zanimivo tematsko urejenim obrežjem. Varna je živa, vendar ni naredila nekega vtisa name (morda ji delam krivico in mi samo tisti dan nekaj ni pasalo).



Nessebur




Varna




Albena je omogočila fenomenalno kopalno izkušnjo, plaža, valovi, knjižnica, padalo - vse je naredilo noro dober vtis.
Albena

Fantje na padalu :)



Kamniti gozd blizu Varne je tudi nekaj posebnega.




Balchik nam je postregel s fantastičnimi vrtovi in celotnim parkom, ki z vsemi stavbami in nasadi in gredami deluje prav pravljično.

Park v Balchiku




Obilje vrtnic



Povratek v notranjost čez zanimivo pokrajino, slikovite hribe, neskončne njive sončnic, vinograde, prelaz Shipka za postanek in menda najboljši jogurt v državi, Plovdiv za cilj.

Cerkev pod prelazom

Spomenik

Uničen glomazen komunistični spomenik v daljavi na sosednjem pobočju


Jogurt z orehi in medom

Plovdiv je mesto z izjemno bogato zgodovino - od Trakijcev naprej je poseljeno, debelih 6000 let menda. Po mestu smo se potikali malo sami zvečer, pa naslednji dan s simpatično vodičko, pa potem še naprej sami, po pavzi pa še enkrat zvečer. Moderno mesto, simpatično, parki tam živijo drugače kot pri nas, ne najdeš klopce za naslonit rit, vse je polno. Med večjimi mesti je bilo to moje najljubše.

Glasbena fontana v Plovdivu. Ob glasbi se spreminjajo barve curkov. Kot bi voda plesala. Wow.




Nedavno odkrit antični teater

Ena mestnih ulic

Antični stadion z džamijo v ozadju. Kot rečeno - vsi so bili tu :)


Čeprav od Plovdiva do Sofije ni tako zelo daleč, smo se odločili za daljšo pot in naredili pot okrog celega nacionalnega parka Pirin. Cesta je vijugala skoti gozd, tam smo bili mi, cesta, železnica, daljnovod in popolnoma nič drugega. Na malo bolj odprtem delu smo se oskrbeli z domačimi dobrotami - med, domače marmelade, sveže sadje, siri - nora ponudba, smešne cene. Nam je kar malo žal, da nismo nabavili več, zaloge so že pošle. Očitno znana točka, stojnic je bilo črno, tudi ljudi kar nekaj, potem pa spet nikjer nič :) Obdani z visokimi hribi in krasnimi razgledi, obogateni še z izkušnjo kraja Pirin, ki je bil videti kot bi ga pred 100 leti zamrznili v času in kjer so se stanovalci zbirali na balkonih, ko smo se popeljali skozi, smo našli Kromidovo. Prespali smo v kmečki hiši angleškega para, ki si tam ustvarja biznis - oddaja sobic, mini kamp... Prav zanimiva je bila njuna zgodba, smo klepetali dolgo v noč ob tabornem ognju.
Vmes smo si šli pogledat še Melnik, kraj, znan po svoji vinski in gostinski ponudbi. Najedli smo se, poskusili njihovo vino - za vse prste obliznit je bilo dobro. Se pa vprašaš, zakaj kljub temu, da so ob ulicah sami premožni vinarji, cesta še kar makadamska in da jo raje (vsaj nekateri) polivajo z vodo kot da bi kaj ukrenili - že zaradi sebe, če ne tudi zaradi obiskovalcev.
Melnik




Na poti do Sofije smo se ustavili "na kavi" v Blagoevgradu, si ogledali samostan Rila in se zvečer namestili še v zadnjem prenočišču. Naslednji dnevi so bili namenjeni ogledu mesta, nakupom ter še enem izletu, ki pa si ga zaradi nepričakovane mini bolezni nismo ogledali vsi.
Samostan Rila





Sofia

Bivše kopališče

Antični ostanki

Predsedniška palača

Zaklad na dvorišču predsedniške palače

Gledališče

Sofija


Ruska kapelica


Glavna pešcona

Razpadajoči ostanki nekih drugih časov

Potem nas je čakala le še pot direkt domov, s postankom v Nišu, čakanjem na mejah in cestninskih postajah, ampak brez siceršnjih zapletov.

Pod črto: noro dobre počitnice. Edinstvena kombinacija bogate zgodovine, ki nudi veliko zanimivega tudi danes, ki pa še ni tako oblegana od turistov kot bolj zveneče države, posledično so cene vstopnin nadvse sprejemljive, parkirnega prostora povsod dovolj, pa ker ni trum turistov tudi ni vseh tistih, ki nadležno prežijo na turiste, od "vam bom čuval parkplac" in cingljanja z zapestnicami in ostalim kičem na plaži naprej.

Pokrajina se skozi deželo vidno spreminja, prav povsod je pa lepo - ravnice z neskončnimi polji sončnic, vijugasta cesta med strmini, gosto poraščenimi pobočji, posamezne pečine v daljavi ali mehka valovitost. Fotke so mnoge posnete spotoma, iz avta, popolnoma neobdelane, mislim, da kar pustijo vtis.















Spet je bila situacija podobna lanski - cene kot pri nas (npr bencin), v trgovinah podobne, marsikaj ceneje, na tržnici smešno nizke, v lokalih so cene take, kot pri nas ali nižje, vendar v levih (kar pomeni, da smo dali pol manj v evrih). Sladoled načeloma tehtajo, sladek kornet je default, cene zelo nizke - na eni od fotografij, ki sem jo ujela, je četrt kile sladoleda s kornetom vred preračunano 1,8 EUR. Najdražji obrok zunaj za celo družino z vso pijačo in kavami je bil slabih 50 EUR - pa smo komaj vstali od mize. Če bo le šlo, gremo še tja.