Tri minute za red

Ko sem našla tole objavo, je v hipu reklo "klik", vzela sem okvir iz zaloge, elastike iz škatle, mašinco za klamfe in - tadaaaa:

V predalu je kar naenkrat več reda in prostora. Ko dobimo novo omaro za kopalnico, bo tole obešeno na notranji strani vrat. Naredila bom še kakšnega, če bo potrebno. Zaenkrat pa se tako meni kot mali madam zdi strašno imenitno.

Saša Vegri - Očka pravi

Očka pravi, 

da v mamini glavi 

se vsaka beseda 

na glavo postavi. 

Zanjo 

se jeza 

kuha kot juha. 

Zanjo se laž 

in rožo zaduha. 

Pri njej 

pot gre 

in se v vasi ustavi, 

pri njej 

ležijo gore 

zleknjene ob puščavi, 

pri njej 

hiša raste 

najraje ob travi. 

Po njenem 

se bolezen in sosedo pozdravi, 

po njenem 

se lahko 

šal in prijateljstvo splete 

od glave do pete. 

Otrokinja mi je pred časom povedala prvi stavek. DHju pa včeraj.
Potem je pripomnila, da se je ati bolj smejal, kot mami. ☺

Fimo ustvarjanje zadnjih mesecev

Za novo leto sem podarila dve ogrlici. Izdelani v naglici, niti poslikanih nimam. Danes že vem, da bosta prejemnici dobili novi, lepše in boljše izdelani.
Potem imam še nekaj ustvarjalnih podvigov za sabo, pa je zdaj morda čas za predstavitev tistih, ki so res šli od hiše.
Sovic je bilo vsaj petdeset vsega skupaj. Drobnih, raznobarvnih, na različnih vrvicah, z različnimi dodatki na vrvicah.

Fimo sovice. Cca 2cm visoke.

 Darilo za eno fajn punco

Darilo za še eno fajn punco

Obesek za pomladni swap na IMU (prav tako za fajn punco ☺)

Prejemnici obeska sem izdelala še mini čestitkico

Verjetno bo nastalo še kar precej izdelkov v bližnji prihodnosti, prsti me namreč pošteno srbijo zadnje čase. V nedeljo, ko so se mulčki zavlekli pred risanke in si sami pripravili zajtrk, ko so bili lačni, sem sedela celo dopoldne in čarala rožice za swap. Kam so šle štiri ure, nimam pojma. Je pa nastala tale na zeleni podlagi, ena bela, kombinirana z zlatim, ki je že rezervirana (pokažem, ko izdelam v celoti), ena oranžno rumena (preprosta millefiori kačica) ter nekaj v roza, kjer sem čisto za hec poskusila sutton slice tehniko na eni mini štampiljki in potem za Otrokinjo, ki se mi je pridružila zadnje pol ure, naredila tri ploščice, ki jih je treba zdaj nekako sestavit v oglico, ki bo primerna za skoraj šestletnico.

Nimam časa...

... niti toliko, da bi sproti poročala o vsem lepem, kar se mi dogaja.
Na hitro dogovorjena in uspešno izpeljana kava v petek na skrajnem robu kure je začela lep vikend. Za prijatelje si je treba čas vzet... Se bom zelo potrudila, da do naslednjič ne bova šteli v tako velikih časovnih enotah...
Zvečer eno dolgo čvekanje s puncama. (Hvala, gospod natakar, ker se vam ni tako zelo mudilo domov) Ki sta mi prinesli polno vrečo daril, vsa čisto zame, vsako posebej zavito, vsako pospremljeno z mini uganko, zakaj je točno to točno zame. Dragi moji, vso pot do doma sem si popevala. Kaj ne bi, ob takih copatkih...

Kopalne brisače s Čebelico Majo tudi ne bom posodila nikomur. :) Kindle zadovoljno sit domuje v novi hiški, ostalo je pa tudi tam, kjer mora bit. :)
Vikend je bil lenobno praznovalen. Po zabušavanju v soboto dopoldne smo neznansko prijetno popoldne preživeli s prijatelji. Po nedeljskem dopoldanskem ustvarjanju (podrobno poročilo še sledi) pa smo popoldne imeli še kosilo s starši in bratom. Spet luštno. Drama sledi. Dobesedno. Enkrat v aprilu, prej ne bo šlo. :)
Kam sta šla dva dneva tega tedna niti ne vem točno. Vsekakor bo treba stopit po gasu... Zdaj bo šlo, dobesedno in "više figurativno".
Avto je zrithan. Nekako si nisem želela vedet, kako zgleda zlomljena torzija, pa se ni dalo izognit...
Ostalo gre pa tudi spet s polno paro. Baterije, ki so jih napolnili zadnji dogodki, druženja, vse drobne skrivnosti, ki so se napletale okrog tega, bodo držale kar lep čas.

What a day....

Današnji dan se je začel klasično. Z budilko. Bljak kot ponavadi.
Nadaljeval se je z zoprnijo. Eno dete je prijamralo v spalnico z grlobolom, glavobolom in malce vročine. Bljak.
Potem je šlo pa samo na bolje. Ko sem se po oddaji Otrokinje v vrtec odpravljala domov na zasluženo kavo, me je doma čakalo presenečenje. Uspela sem ga razvozljati in bila deležna še serije fotk "iz ilegale". Dragi dami, hvala, tole je polepšalo že tako fin dan in nasmeh se bo risal še dolgo. Poleg tako opremljenega kosmatinca me je čakalo še cvetlično darilo v najlepšejšem lončku in najlepše voščilo z najljubšimi rožcami. Tak zadetek, da ni bilo takoooo zelo težko uganit "krivca" ali dveh. Sem bila pa najprej pošteno zbegana, začudena, presenečena pa neskončno fajn se mi je zdelo. :)

M, morala sem si sposodit slikco, ker je neskončno fletna :) Kosmatinec dobi eno nagradico od mene :)

Ekipa, s katero sem pridno delala lep del lanskega leta si je seveda tudi prislužila en tiramisu. In mi pripravila cel šov - s tole okroglo sem si prislužila "samo" 40 dek kofeta, 40 dek bajader in 40 dek - tulipanov. Kar so seveda pred mojimi očmi iz originalne embalaže odtehtali. Tudi tulipane. :) Imam tudi certifikat. Poštempljan. :) Hvala, super je bilo!
Zgodbo o tem, kako se gre kupit pol kile tulipanov, pa si bom zapomnila še za dolgo.

Natančno 40 dek  :)

Za intermezzo nas je zdravnica razveselila z negativnim izvidom brisa za streptokok. Vsaj angine ni (bila bi že tretja v treh mesecih - pri istem mulčku).
Starša sta mi prinesla šopek. Iz "naše" cvetličarne, izpod rok "naše" cvetličarke, in ona res zna. Šopek je fenomenalen, kot ponavadi.

Punce so se mi pridružile zvečer. Nekaj smo pojedle, nekaj popile, se posladkale in naregljale do sitega. Del darila sem dobila že prejšnji teden (sem rabila za delavnico ☺), danes pa še preostanek - nekaj za ustvarjanje, nekaj sladkega in, seveda, "home-made" voščilnico, tako, kot zna pač B.
Preostanek dneva so zapolnili telefoni, klasične voščilnice, e-voščilnice, esemesi, mejli, objave na FB... Fino je bilo.
Praznovanje se je začelo že prej. Med vikendom je bila družinca deležna kosila zunaj in domače švarcvaldske torte. Jaz pa enega finega darila.

Nekaj pomembnih reči v čast "štiri nula zame" pa še pride. Družina (malo širša), pa punce, pa sosedje, pa prijatelji... Bo še fino :)
Mulčki spijo, DH je v tujini, jaz sem pa zdaj že sama, premlevam dan, pa zadnje leto, pa desetletje, pa žulim še zadnji kozarček vina... Tudi datum se je že zamenjal...

Tista trojka se me je držala kar lep čas, tale štirka pa me, kljub temu, da je bolj špičasta, nič kaj ne žuli. Sem jo sprejela popolnoma mirno. Ker sem pa trojke le navajena zadnjih deset let, zna bit, da komu zinem, da sem stara štiri...intrideset. Nekako so štiridesetletniki - stari (nekatere reči ostanejo še od srednje šole, kaj čmo). Jaz pač nisem. ☺

Mafini z orehi in marelicami

Danes sem za ene fine punce pripravila ene fine mafine. Tudi ta recept je iz tiste knjige, o kateri sem že pisala.
Meni osebno eden ljubših receptov. Kljub temu, da v njih ni nič čokolade... ☺

Potrebujemo:

2 skodelici* moke
žličko pecilnega praška
1 skodelico rjavega sladkorja
1 žličko cimeta

1/2 skodelice nasekljanih suhih marelic
1/4 skodelice pomarančnega soka ali vode

100 g masla
2 jajci
1 skodelica jogurta
1 velika pomaranča, lupinica in sok
1/2 skodelice nasekljanih orehov (današnji so bili z ameriškimi orehi)

* Opomba: 1 skodelica meri četrt litra

Suhe sestavine namerimo v večjo posodo in temeljito premešamo.

Marelice in pomarančni sok segrevamo v mikrovalovni pečici kakšno minuto na maksimalni jakosti, da marelice popijejo tekočino. Dodamo maslo, po potrebi dogrejemo, da se popolnoma stopi.

Primešamo jogurt, jajci in pomarančno lupinico.
Dodamo juice (po potrebi ga z vodo "podaljšamo" do 1/2 skodelice) ter orehe.

Zmešamo suhe in mokre sestavine, a ne preveč - toliko, da se moka skrije.

Po navodilih v knjigi naj bi se pekli 12-15 minut pri 190, vendar v moji pečici rabijo 20 minut.

Morda je katera od punc škljocnila današnjo porcijo. Se priporočam za fotko. Sicer ob priliki dodam kakšno svojo - doma puščene sta namreč fanta dobesedno odžrla sestrici in sem ji obljubila nove ob prvi priliki. :) Nasploh ugotavljam, da mi tole slikanje med kuhanjem ne gre ravno od rok... Med kuhanjem itak počnem vse sorte, potem je pa ponavadi že prepozno...

Roberta je prijazno pofotkala in poslala na mejl

Dialog z gospodično

Dejstvo št. 1: Jutra so precej hladna, čeprav je kasneje čez dan pošteno toplo in se za na sonce ne oblačimo kaj dosti.
Dejstvo št. 2: Ker smo bili jeseni pridni, DH že celo zimo parkira v garaži.
Dejstvo št. 3: Imeli smo gripo in Otrokinja še ni šla v vrtec.
Dejstvo št. 4: Zjutraj je moj avto še globoko v senci.

Včerajšnja debata, preden sva se zjutraj odpravili k babi:
O: Mami, a lahko oblečem jopico?
Jaz: Ne, obleci softshell, za jopico je prehladno.
O: Ampak jaz bi rada jopico.
Jaz: Verjamem, ampak prehladno je za jopico, pa še avto je hladen. A vidiš moj avto? Je v senci ali na soncu?
O: V senci.
Jaz: Torej je hladen, ker je bil celo noč na mrazu, pa še v senci je. In ker je hladen, pomeni, da...
O: ...greva z atijevim avtom.

Ja, enkrat je že bila podobna debata o kliklici...