nedelja, 23. junij 2013

Pa je poletje

Vremensko smo ga nekaj dočakali že prej, zdaj je tudi uradno koledarsko nastopilo poletje. Dnevi se že krajšajo, čeprav o tem še ne razmišljam prav intenzivno.
Meni je prvi poletni dan prinesel še zadnjo večjo delovno zmago. V dneh pred tem sem zaključila res še čisto zadnje aktivnosti vezane na prejšnjo službo, vzporedno sem se pridno pripravljala še za izpit, da zdaj nisem breZUPen primer, kar pestro je bilo, napet urnik, živčki so delali, gužva na vseh frontah ker sicer itak ne bi bilo zanimivo...  Vse to je zdaj mimo.
Prvi poletni vikend je bil tako nabit z aktivnostmi vseh sort, da sploh še nisem pošteno zajela sape. Že včeraj me je sicer prešinilo, da je tole prvi vikend po ulala časa, da nimam do ponedeljkove službe nobenega dela. Ja, gospodinsjekga in vrtnarskega in kar je še tega je po hiši kolikor hočem. Ampak nikjer ni niti trohice slabe vesti, ker bi nekaj morala pa sem vseeno izbrala frej dan ali vikend.
V petek smo kurili kres kar v domačem roštilju, spekli par čevapčičev, če je že bil ogenj, spili pivo ali dve - meni je prav pasal stacionarni odklop, samo sedet in počasi spet čutiti življenje, ki se je stekalo nazaj vame po prvi izčrpanosti po izpitu.
Včeraj smo z nekajmesečnim ampak popolnoma razumljivim zaostankom praznovali eno petdesetletnico. Top žurka, res, edino žal mi je, da je bilo treba domov - jutranji načrti žal niso dopuščali prenočevanja na skrajnem robu kure, ne vem če nismo bili na kakšnem krempeljcu, tako odmaknjeno je vse skupaj...
Danes so me na poletje spomnili pri velikem švedskem prodajalcu pohištva takoj čez italijansko mejo. Združili smo prevoz na letališče z resnim nakupom v Decathlonu in pasenjem firbca po Ikei. Mularija dobi vsak svojo sobo pa smo šli malo delat spiske, če bi še kaj rabili. Ob vhodu sta dve prijazni gospodični vse, ki so želeli, okrasili z venčkom za na glavo. Preprosta, v pol minutke narejena reč iz bršljana in cvetja, pol trgovine je to nosilo, vključno z nama z Otrokinjo. Očitno neka švedska tradicija, če sem prav razumela napis v italijanščini. Luštno.
Zdaj se stvari pri meni umirijo. Zdaj bo čas, da nadoknadim zamujeno branje - leposlovja in ostalega načrtovanega. Pa da najdem čas, da se vsake toliko srečam, čas za kakšen pomenek sama s sabo. Zdaj bo čas za nove poti, za nove cilje. Kdo ve, kaj prinese poletje?

Zadnja, poletno obarvana serija knjižnih kazal. Na voljo so bila na junijskem FairArt festivalu, nekaj jih je še doma. Z nekaj sreče tudi kakšna poletna sejemska prireditev še pride na vrsto!

sreda, 05. junij 2013

SNSP* zmaga!

Čeprav se je veliko tistega, kar me je delalo strašno nasmejano sončno prijazno v začetnih letih mojega blogovanja malo poskrilo, se ne dam. Še vedno vztrajam pri opisu, sončku z napako in vsem, kar pač paše zraven. Zapisov je manj, ker se pač ne dogaja nič takega, kar bi me pač premaknilo do te mere, da bi kaj napisala. So luštne stvari in manj luštne stvari. Prav hecno mi je, ko se mi je danes med mojim dogajanjem pripeljala ena pred kratkim zapisana objava na nekem drugeM b(r)logu o intenzivnosti občutenj (to je zdaj prosto po Majchi). Točno v nekaj takega sem padla sama. Ko se spirala občutkov v enem dnevu kar dviguje in širi in obsega vse od drobcev luštnega, kančkov zoprnij, neukročenih številk pa vse do besnega razočaranja na eni in neizmerne vere in upanja v dobro na drugi strani. O tistih zoprnijah sem potarnala bližnjim, ukrepala, kjer je bilo potrebno, zoprn občutek bo zvodenel, life goes on.
Strašno nasmejano sončno prijazna v meni se že dva dni suka okoli poteze, ki jo je izpeljala Mojca. Nekoč sva delali skupaj, zdaj sva pofočkani na FB, sicer nimava dosti stikov. Tole, kar je naredila je pa čudovito. Dobri občutki so ob tem, upam, da bodo ostali dooooolgo. Te je smiselno negovati. A kaj je naredila? Kar citiram njen zapis s FB. Pod sposojeno fotko.

Neprespana noč za mano. Dovolj imam. V dveh dneh sem izvedela še za dva prijatelja, ki sta ostala brez dela. To niso nešolani, leni prepirljivci, ki niso znali nikoli v resnici delat. Vsi so bili pridni, delavni, kompetentni. Ostali so brez dela zato, ker je nekdo drug svoje delo slabo opravil in, seveda, za to ni odgovarjal. (Za vse tiste, ki boste zdajle pomislili: pa si najdite kaj drugega za delat. Stari smo petdeset in več, za nas, žal zelo nesmiselno, v glavnem ni več dela.)
In sem se vrtela, obračala, razmišljala celo noč. Nimam bolj ali manj pomembnih prijateljev, vsi so bili v nekem trenutku mojega življenja tam, kjer sem jih potrebovala. Če me je zapustil idiotski fant, če sem se skregala z očetom, če me je učiteljica nadrla … Zdaj sem jaz tista srečnica, ki imam za enkrat še vedno delo. Ne ravno dobro plačano, pa vendar vsak mesec le dobim nekaj na račun. Ne morem posodit/dat denarja, lahko pa še vedno plačujem streho nad glavo in jem. Kaj lahko storim? Seveda vem, da živijo tudi ljudje, ki nimajo ničesar, ki preživijo dan s pestjo riža, če imajo srečo. Ko zbolijo, pač umrejo, ker zdravil ni … ampak bodimo realni, vsem ne morem pomagat. Ne morem imeti doma trideset zapuščenih mačk, petnajst poškodovanih psov, šest brezdomcev in hkrati še preživljati afriško vas, ob tem pa pustiti človeka, ki si je nekoč vzel čas in poslušal moje namišljene probleme, "da stoji pri frančiškanih v vrsti za topel obrok."
Torej: ob sredah med šesto in deseto zvečer bo pri nas doma večerja. Nič posebnega, glede na to, da število udeležencev ne bo vnaprej znano, bomo verjetno največkrat pristali pri enolončnici, oziroma pri hrani, ki lahko tudi »ostane« (objavljeno bo dan prej na fb, tako, da če bo kdo kaj za zraven prinesel, super, ni pa nujno). Ker nisem bila nikdar najboljša kuharica na svetu, je vsaka pomoč dobrodošla. Ne bomo spraševali, zakaj je kdo prišel. 
Vem, da je enkrat na teden čisto premalo, lahko pa še kdo to ponovi kakšen drug dan, pa še kdo, pa še kdo … Ne gre za hrano. Gre za to, da se družimo, pogovarjamo, izmenjavamo izkušnje, skupaj najdemo še kakšno rešitev, ali dobimo novo idejo. Saj ne vem, morda bi lahko naredila tudi kaj več, morda tudi bom, nekoč, z vašo pomočjo. Samo začeti je treba. 

Jutri, sreda, 5. junij, ob 18. uri bo krompirjev golaž. 
Vabljeni vsi prijatelji, brez zadržkov. Mene ni bilo sram, ko ste me morali pol noči poslušati samo zato, ker se mi je zlomil noht.

Ta hip težko naredim kaj drugega kot da širim vest. Je pa vredno, da se jo deli. Si bom že kaj izmislila, da pomagam še kako drugače. Vsekakor dejanje, vredno več pozornosti kot marsikaj drugega, kar te dni polni glave ljudem.

* strašno nasmejano sončno prijazna