četrtek, 22. julij 2010

Majcha se poslavlja

Do planiranega odhoda je sicer še nekaj več kot 24 ur, ampak je tole zagotovo zadnja objava pred dopustom. Jutrišnji dan je do konca natrpan s službo, obiskom dveh zdravnikov, nekaj malega nakupovanja, da o pakiranju sploh ne govorim. Trenutno premoremo očiščeno opremo za kampiranje ter posesan in očiščen avto, večino opranega perila in oprano posodo. Pokupčkano ni še nič, za nekatere reči že vem, da nimam pojma, kje so - ker imamo še od selitve kup škatel. Hiška Šiška je v razsulu. Tako da jutri prav gotovo ne bo časa še za pisanje. Po dopustu pišem dalje. Obljubljam še dve bučni objavi (ali pa obe združeni v eno, saj ni bistveno), saj smo se fino mastili te dni. Če bo kakšna hudo zanimiva reč od pakiranja, jo spišem, po vsej verjetnosti bo pa zgode in prigode jutrišnjega dne preplavilo morje vtisov, ki jih bomo nabirali na dopustu. Dolgo pričakovanem in krepko zasluženem dopustu. Daleč proti jugu nas bo nesla pot, tja na prste škornja, kamp, ki smo ga rezervirali je tik ob morju, s peščeno plažo in globoko senco, v obvladljivo bližnji okolici je kup zanimivih reči, ki pridejo na vrsto takoj po prvih dneh počitka od časa pred dopustom in vožnje. Neskončno se veselim. Samo spakirat je še treba. ;)

ponedeljek, 19. julij 2010

Polpeti iz bučk

Potrebujemo:
60 dag naribane bučke
4 jajca
4 žlice drobtin
3 žlice moke
nasekljan peteršilj
sol in poper.

Stepemo jajca, dodamo drobtine in moko, začinimo. Zmesi primešamo ožete bučke. Testo z žlico polagamo na vroče olje in popečemo z obeh strani.

Slika je že bila objavljena, ampak nič ne de, k receptu pač paše tudi slikca..


Moja opomba: zdelo se mi je preredko in sem dodala še nekaj drobtin in moke.

Soseda, ki mi je napisala tole mi je dala še recept za bučni pečenjak, tistega pa objavim ko bo preizkušen (pa s slikco). Zdaj je itak prevroče za peko v pečici.

Siničica, dober tek! In vsem ostalim tudi.

Torba za na plažo

Tisti, ki me bolj poznate, boste ob tem naslovu verjetno privzdignili obrv ali dve. Majcha in torba za na plažo? Zakaj pa to?
Stvar je taka, da majchini ne "plažijo". Kar pomeni, da ne odtovorimo navsezgodaj zjutraj na plažo kup brisač, kopalk, rokavčkov, šotorov, dežnikov, igrač, krem za sončenje, branja in nekaj obrokov, da bi preživeli dan na obali in pod večer odtovorili vse skupaj nazaj. Majchini gredo na plažo namočit tazadnjo v vodo, se na obalo posušit, potem pa v senco, praviloma pred šotor, lepo uživat v udobju viseče mreže in hladnega piva. Čemu torej torba?
Majchini poleg tega, da ne znajo preživljati dni v obračanju na plaži tudi ne znajo biti hudo dolgo pri miru. Tak bo tudi letošnji dopust - prva dva dni počitek od poti in gužve zadnjih dni, potem pa kroženje po italijanskih prstih, kamor nas bo pač zaneslo. Ker tudi med potjo potrebujemo malo osvežitve se seveda večkrat vržemo v vodo tudi spotoma. Po ustaljenem postopku, torej plavat, se posušit in dalje, pač ne v senco ampak v avto. Ker nas je dosti in ker kljub kratkemu bivanju na plaži potrebujemo kakšno brisačo, kopalke in rokavčke, rabimo torbo. Ker tisto vlačenje vsak nekaj v roki ne pelje nikamor. Pa ker sem v iskanju enega drugega blaga zagledala točno to, ki je kar klicalo "me, me, me, pick me", kot osel v Shreku. Seveda sem ga kupila. In sešila torbo. Malo me je zaneslo in je ogrooooomna. No, pa saj je tudi nas dosti. Pa DH je velik in močan, hihi.
Tadaaaaam:

nedelja, 18. julij 2010

Najlažja in najbolj seksi solata na svetu

To si je Jamie izmislil, kdo pa drug. In vsaka črka drži. Res je najlažja. Nobenega zamudnega čiščenja zelenjave. In res je seksi. Čudovito razkošje okusov. Zadnje čase dnevno na sporedu, dokler so fige.
Bolj slikovito opisan recept je v Srečni kuhinji, tale pa po majchino, v alinejcah. Potrebujemo
- fige
- mocarelo
- pršut
- baziliko
- polivko iz limone in medu.
Figo križem prerežemo skoraj do konca in spodaj stisnemo, da se sredica izboči. Okrog natresemo pršut, kosce mocarele, natrgane liste bazilike in vse skupaj prelijemo z omakco, ki jo pripravimo iz 6 žlic olivnega olja, treh žlic limoninega soka, žlice medu in nekaj soli in popra (vse skupaj premešano).
V knjigi priporočajo nekaj kruha, da na koncu pomažeš skledo. Čimbolj bel, čimbolj svež priporočam jaz. Njami do konca.


Aja, če, kot se je to zgodilo meni, izven odpiralnega časa trgovin ugotovite, da tisti paketek v hladilniku ni pršut ampak losos - kar pogumno. Je prav tako slastno.

Fina sobota

Včerajšnja sobota je bila prav fajn.
Jutro je prineslo nekaj miru, pred domačim živžavom sem prišla do kave in malo knjige.
Potem smo se zelo pogumno DH, Otrokinja in jaz s kolesi odpravili v mesto. Kar je bilo prav imenitno. Dokler smo bili na kolesih. Ko smo stopili dol sicer malo manj, ampak velikih duhov to ne moti. Pot je bila zabavna. Tja grede je Otrokinja ves čas prepevala Majhne slončke. Saj veste, tisto, ko se je en majhen slonček pozibaval na drevesu na pajčevini, ko je ugotovil, da stvar je zanimiva, je poklical še enega slončka in potem sta bila dva, ki sta se pozibavala... Jaz sem držala malo varnostne razdalje, da sem se lahko izgubila v svojih mislih - brez slončkov. Ko sem se jima pri Moderni galeriji spet pridružila jih je bilo že triindvajset. Bogi DH... Nazaj grede so me razveselili mladci, ki so se do gat slečeni namakali v enem od tivolskih vodnjakov. Neprimerno? Seveda. Zabavno? Prav tako. V tisti vročini jim itak ne moreš zameriti, pa, konec koncev, če ne delajo škode najbrž ni hudega. Na kolesu sredi dneva mi je najprej prišlo na misel: "Jaz bi tudiiiii".
Dopoldne je prineslo točno tisto, kar smo si želeli. Sladoled v Čopomani. To je tista majcena reč pod McDonaldsovimi stopnicami na Čopovi. Sladoled je božanski. Okuse malo menjajo, tako da nas marsikdaj preseneti kaj novega. Včeraj sem z užitkom polizala čokolado z rožmarinom in sivko. Tisti, ki se je to odločil zmešati skupaj je - car. Druge besede ni. ;) Sprehod ob Ljubljanici je itak vedno fajn. Sem se morala kar strinjati s tisto ugotovitvijo o Ljubljani, ko so jo objavili med Top ten summer cities. "You'll discover all the charm of Prague but without the crowds". Obiskala sem še Majdo na Art Marketu, malo sva poklepetali, jaz resno razmišljam o nakupu ene njene verižice, pa veraj, ko sem bila v družbi, ni bil pravi trenutek. Najbrž mi bo tisto prinesel kakšen dobri mož konec leta. DH se je navduševal nad prikazovalniki na avtobusnih postajah ter nad aktivnimi usmerjevalniki za slepe na prenovljenem pločniku tam, kjer je Art Market. On pač opazi take stvari. Otrokinja pa je, kot ona pač počne, neprestano govorila. Potem smo se sprehodili še do Mesarskega mostu, si pogledali to najnovejšo pridobitev, v bližnjem vrtu v globoki senci popili še eno kavo in se počasi odpravili domov.
Doma sem se malo hecala s fotoaparatom po vrtu. Sončnice so vzcvetele v teh dneh. Paradižniki uspevajo, prav tako bodo obrodile spomladi potaknjene maline, pridelali smo tudi eno borovnico. Na ameriškem slamniku so se pasli čmrlji. Do kolen posuti s cvetnim prahom, požeruščki. Pospravila sem boranjo, da naredim prostor za nove buče. Za jesen bom posadila tiste velike rdeče, hokaidi so, če se ne motim. Za mafine. Pa kakšno župco. Pa še kaj bomo skuhali iz njih.


Pojedli smo bučne polpete. Njami.


Pred dežjem smo ušli v hišo, zvečer sva si z DH po dolgem času privoščila film. Uninvited. Sama ga ne bi nikdar izbrala, pa mi ni žal, da sem se pustila prepričati. Je bilo zanimivo.
Fina sobota, ki je prinesla simpatične dogodivščine pa še ohladitev za povrh. Da smo nabrali moči za nedeljo, ki bo žal bolj delovna. Hiška Šiška RES rabi luči. ;)

četrtek, 15. julij 2010

Vroče?

Itak. Kot običajno sredi poletja, ne. :)
Še dobro, da imamo klime. Celo v službi je fajn. :D
Doma pa senco, sladoled, pivo, lubenice, pa DH kakšen osvežilen koktejl zmeša.
Pa hece.


Prilepil na FB od prijateljice prijatelj. Mi je všeč.

torek, 13. julij 2010

Sport Billy torbico bi imela

Se spomnite Sport Billyja? Dogodivščin iz meni takrat tako ljube risanke se skorajda ne spomnim, v trajnem spominu mi je pa ostala njegova torbica. Za tiste, ki je ne poznate, tule je uvodna špica. Dovolj za občutek, o kakšni torbici se pogovarjamo.



No, takale torbica bi mi prišla še kako prav. Odpravljamo se namreč na dopust. Kampiranje. Spet po nekaj letih. Počasi z vseh vetrov spravljamo stvari v Hiško Šiško. Plus je to, da otrokinja tokrat ne bo potrebovala s seboj stolčka za hranjenje, vozička, prenosne posteljice, kahlice... kot nazadnje. Minus je pa to, da gremo z drugim avtom kot takrat. Tistega sva imela do potankosti naštudiranega. Za vsak kos prtljage se je točno vedelo, kam spada, pa za katero stvar je potem v vmesni vdolbini še prostor. Lahko smo pogoljufali tudi pri zadnji polički, pa otroci so imeli krajše noge in je bilo tudi za najinima sedežema kar nekaj reči, da o zlata vredni mreži nad zadnjimi sedeži ne govorim. Res pa ne bo treba nositi toliko igračk kot takrat. Po drugi strani smo pa za fanta morali nabaviti nove stole, ker sta stare prerasla. Ima pa tudi otrokinja zdaj svojo potovalno brisačo. K sreči sem jo našla kar hitro, ni bilo treba prečesati cele Ljubljane in pol interneta kot pred leti, da sem našla pravo reč. V teh letih so jih začeli prodajati že v navadnih športnih trgovinah. Juhej. Ni ravno poceni špas, drag pa tudi ne, če pomisliš, da brisače za petčlansko družino zaradi take investicije ne vzamejo pol prtljažnika.
Tudi s stališča pakiranja mi, poleg očitnih razlogov, tale dopust zaposluje misli. Čakam, da pride kot zadnja v hišo še truga, da potem malo osvežimo spomin na dimenzije, pa da imamo eno generalko zlaganja.
Problem? Ne. Izziv. ;)
Čaka nas zadnje kampiranje z našim Outwellom. Genialen šotor, vendar žal postaja neprimeren za nas, ki bi bili radi še bolj mobilni med dopustom. Ta je enostavno prevelik, da bi ga med dopustom selili več kot enkrat pa še to če je reees nujno. Naša družina je dolgo časa imela šotor, ki je imel več sob kot stanovanje. :) Tako da bomo imeli letos poslovilno, potem nabavljamo dva manjša šotorčka. Da zjutraj lahko spakiraš u tren oka in greš dalje. Mi ga bo pa kar malo žal, ker je res prima. Eno "ritko" sem našla:


Moram na todo spisek dodati še "Uredi slike s starega računalnika". Ker to ni ničemur več podobno. Ampak to pride na vrsto - po dopustu. Zdaj se stvari delijo samo še na pred dopustom ali po dopustu.

petek, 09. julij 2010

Drobižki (4)

Dete nima več gipsa. Kar mu je všeč. Ima strogo prepoved kakršnekoli igre z žogo in vožnje s kolesom, dokler ne bo mogel popolnoma iztegniti roke. Kar mu ni všeč. Lahko pa hodi plavat. Kar mu je všeč. Pod črto: vse je kul.

Dan po drami tudi zadnjega mladička Kosovih ni bilo več. Škoda, rada sem jih opazovala.

Dolga poletna krila in obleke so genialen izum. Včasih jih lahko poimenujemo danesjeboljhladnojutro ali bomčezkakšendanpopuliladlake pa najbrž še kaj.

Kako veš, da so otroci zrasli? Ja, po vedno prekratkih hlačah itak. Ampak tudi takrat, ko imajo otroci mobitel, po dobrem tednu še vedno in to brezhibno delujoč, ko imajo svojo knjižnično izkaznico in vse v zvzei s tem sami popedenajo in ko odpelješ otroka v vrtec in prideš v službo v belih hlačah. Ne v belih hlačah z odtisi podplatkov ali v belih hlačah s kakšno majhno umazano rokico ali v belih hlačah s kakšnim poslinjenim poljubčkom od tistega zadnjega "še enga lupčka mami" na vratih igralnice.

Orehov polžek zjutraj lahko polepša dan. Njami.

Pojedli smo prve tri domače bučke. Na žaru, z nekaj olivnega olja in provansalskimi zelišči. Njami še enkrat. Načrtujem tudi tiste večje, upam, da bodo zrasle do jeseni. Sine namreč naravnost obožuje bučne mafine (no, ostali jih pa tudi ne gledamo samo od daleč).

Uspevajo celo sončnice. Tiste, ki sem jih dobila za na okno so v prostoru skoraj žalostno preminile. Premaknila sem jih ven. Zdaj delajo nove cvetke. Tiste štiri, ki jih je otrokinja dobila v majcenem lončku namesto rožic ob darilu, so pa zrasle čez glavo. Cvetov še ni, bodo pa.

Avto ima končno poletne čevlje. Hja, če bi meni kapnilo, da se dnevno vozim točno mimo vulkanizerstva bi zrihtala že prej. Naslednji korak: bremze. Mora bit vse na kupu, ne? In to ravno pred dopustom... Ehja. :(

Polna glava kitk je genialna frizura za poletne dni. Neeee, jaz ne, otrokinja ima spletene. Bitke ob razčesavanju s sladoledom popackanih las so tako zmanjšane na minimum.

To-do seznam pred dopustom je doooooooolg in raznolik. Potrebno bo urediti kup dohtarjev, papirjev, službenega in domačega dela, da o pakiranju ne govorimo. Smo pa naredili kljukico za spalko in armafleks za otrokinjo. Se ji tako dobro zdi, da je spalka lahko celo oranžna - kljub temu, da je otrokinja zaprisežena rozaljubka.

Imamo pa že bolj natančno določeno lokacijo. Še pravi camp izberemo, pa smo zmagali.

ponedeljek, 05. julij 2010

Drama pri Kosovih

Pisala sem že, da v gliciniji, ki se pne ob naši balkonski ograji, domujejo Kosovi. Prav z veseljem opazujem njihov napredek, večkrat dnevno pokukam v gnezdo, kar je izvedljivo tudi pod budnim očesom skrbne mame. Mladički so bili trije, od začetka, ko je bilo gnezdo prav ogromno za tiste male goliče so že kar lepo napolnili gnezdo, včasih so dremali, včasih so stegovali svoje lačne kljunčke.


Sinoči se je tam odvijala prava drama. Ko sva se z DH odpravljala na zadnji klepet na vrt, je tam vse šuštelo, čivkalo, glicinija se je kar tresla. Maček. Joj, sem bila jezna, čeprav je bil eden od tistih prijaznih sosedovih, ki se mi smuka okrog nog, ko grem tja na kavo. Ne vem, kakšno naključje je hotelo, da sem stopila bližje. In zaznala gibanje v koritu za rože. Eden od mladičkov je bil tam, v gnezdu pa samo dva. Poiskala sem rokavice, da na njem ne pustim svojega vonja, ga, reveža, nekako spravila izmed vejic, izkoristila edinstveno priložnost, da ga je DH fotografiral in ga vrnila v gnezdo.


Maček si je tekom večera še prislužil dva konkretna šššššca in en kroks v njegovi smeri. Nima on kaj hodit v naše kose. Pa se očitno ni dal motiti. Zjutraj je bil v gnezdu samo en ptiček. Kar dan mi je pokvarilo, res, prav žalostna sem. Mi je jasno, da narava tako funkcionira, ampak naj zaobide naše kose, no... Ker so nam res prirasli k srcu.
En je preživel. Ne vem, ali je bil to tisti, ki sem ga sinoči imela v rokah, majhno, presenetljivo toplo telesce, tako nebogljeno pa vendar tako polno življenja. Zjutraj je bil sam, ob naslednjem ogledu ga je grela mama. Naj ima več sreče kot njegova bratca.