nedelja, 24. oktober 2010

Drobižki (8)

Ko si v avtu je boljše gledat okrog kot v mobi.

Turobno jutro vedno polepša sončnica. Sploh če je čisto nepričakovano podarjena.

Čokolada za posojeno knjigo? Zmenjeno. :) Pospremljeno s klepetom? Še boljše!

Kar nekaj knjig sem zadnje dni odložila. Ni šlo pa fertik. Prišlo je pa nekaj novih, rezerviranih v knjižnici. Bi se morala zamisliti, ko je seznam iz knjižnice dolg toliko kot tisti iz trgovine ob tedenskem nakupu?

Dialog med večerjo med DH in otrokinjo:
DH: O., nehaj se zvirat na stolu!
O: Če mam pa nekaj v copatu... (naša O ima za copate ene kaokroksice)
DH: Kaj pa maš v copatu?
O: Paradižnik
majcha: skoraj pade s stola.
(ampak je bil res paradižnik. :D)

Podrli smo češnjo, ki je bila ogromno drevo že ko sem bila majhna, zdaj je pa starejša še za dobrih trideset let. Kljub kakšnemu tihemu šmrc-u je tako prav. Pride nova, ki jo bomo vsaj obirali lahko. Ta je bila tako ogromna in stara, obrodila je dokaj slabo, pa še tako daleč so bile češnje, da smo jih dobili le če smo odlomili celo vejo. Na njej pa beležim veliko nepozabnih trenutkov. Vedno je bila tam gugalnica. In "konjiček", ena veja, ki je rasla vzporedno s tlemi. Tam sem najraje - brala. In enkrat padla dol. V vrtnico. Auč. :)

Ljubljanski maraton sem spustila. Šla sem pa navijat za fanta, ki sta šla na šolski tek. Že tako je gleženj komaj zdržal do mesta in nazaj - peš Naslednje leto bo boljše. Upam. Še dobro, da sem šla, mam še nov plašček. Spet ena odločitev v hipu. Majcha bo lepa čez zimo. :)

Navijat sem šla tudi ob progo. Je tako blizu, da bi bilo škoda spustiti priložnost. Poleg tega se spomnim zagona, ki ti ga dajo popolnoma tuji ljudje, ki ti ploskajo ob trasi. Res fino. Morda sem tudi jaz danes komu polepšala dan.

četrtek, 21. oktober 2010

Drobižki (7)

Lenoben vikend vedno pride prav. A ni luštno, ko imaš tako po zajtrku kot po kosilu čas malo poležat?

Novo znanje prihaja v hišo. Jezik, inštrument... Ni vrag, da se me kaj ne prime, če bom firbcala, kaj počnejo :)

Zdravje? Čakamo na preiskave, ne vejo, kaj bi to blo... nič novega torej. Razen manjšega napada pop...itisa prejšnji teden, ko sem poskušala naročiti dete na en pregled. V rednih ZD naročajo konec decembra, kar je najboljše, kar ta hip lahko dobiš. Vmes pa ugotoviš, da so koncesionarji za letos nehali naročat že nekje v marcu (mislim, wtf?), da nekje na napotnico naročijo v prihodnjem februarju, da ponekod dvigujejo telefone samo med to in to uro, med katero se itak sploh ne pride zraven, ponekod pa ne sprejmejo otroka, čeprav je že skoraj najstnik in ne gre za nič bolj kunštnega kot pregled vida. Čakalne dobe v zdravstvu? Začnemo z dvema urama telefonarjenja. In enim osebnim obiskom v zdravstvenem domu, ker je bližje in hitreje kot čakati, da telefon dvigne bodisi telefonist bodisi sestra v ambulanti. Nadaljujemo z vsaj dvema in pol meseca čakanja na pregled. Kje je potem še vse ostalo? Juhuhu, res. :(

Otrokinja je zjutraj neznansko počasna. Neodvisno od tega, kdaj gre spat in kako dolgo jo pustimo. "Prava mačja Parižanka" vsak dan znova pade na pamet, ko se da v svoj "malo se bom še pocrkljala v veliki postelji in ne želim, da me pri tem motite"-mode. Ob normalnih dnevih še gre, če se mudi je pa za ... rajenenapišemnaforum.

Majstrov smo pri hiši vedno veseli. Sploh ker prinašajo izboljšave. In še posebej zato, ker to pomeni, da smo vmes uspeli priklicati njihovega šefa in se dogovoriti za termin. Da koristnih stranskih učinkov kot so temeljito počiščena klet sploh ne omenjam.

Fajn je met frizerja, kjer ne čakaš, opraviš hitro, se ob tem naregljaš in ne bankrotiraš.

Lepa beseda lepo mesto najde ali lahko uspe tudi nekaj čisto nepričakovanega, samo vprašat je treba.

Tortice so še vedno fajn. V družbi še posebej. A ni zanimivo, da vstaneš, ker je res že čas, da odideš, pa potem vedno najdeš še četrt ure, da oblečen, s torbico čez ramo pri vratih še malo počvekaš?

petek, 15. oktober 2010

Velika kulinarična zmaga

Ja, saj vem, da bi bilo zdaj na mestu kakšno kuharsko čudo, ki bi povzročilo, da bi vsem od blizu in daleč slina zalila tipkovnico. Pa ne bo.
Meni so, čeprav sem se pred časom že oklicala za dobro gospodinjo, danes prvič res uspele - palačinke.

( ... premor, da se poberete od tam, kamor ste od smeha popadali ... )

Za vsem skupaj je štorija. Moj oče peče božanske palačinke. Mnogo njih (no, ni jih še spekel toliko, da jih mi ne bi uspeli pojest ;)). V dveh ponvicah hkrati. Palačinke, ki jih peče on so točno take, kot palačinke morajo biti, da so meni všeč - tanke, rahle, mehke. In kadarkoli sem se sama spopadla z njimi je nastalo neko predebelo ali pretrdo čudo, ki ni bilo niti sorry excuse za palačinke. Tako da pri nas, ko smo želeli jesti palačinke, nismo vzeli jajc in mleka iz hladilnika ampak smo vzeli telefon in poklicali dedija. :)
Saj ne, da tega ne bomo več naredili (njegove so kljub vsemu boljše ali pa vsaj bolj paše, ker pridemo samo za mizo), ampak danes mi je uspelo pripraviti take, da so bile vsekakor za v predalček "palačinke". Zmazali smo jih v hipu, seveda. Tako da ni slikce.
Zakaj to ni uspelo prej? Žicala sem dedija za recept. Pa še koga, kjer smo jedli fine palačinke. Oni to "malo po občutku". Hja, če bi jaz mela občutek bi jih že znala, ne? Jaz rabim številke, razmerja, občutek imam za druge stvari, nooo... Našla sem nekaj na netu. In je uspelo.

          1 jajce
          2 dcl mleka
          100 g moke
          malo soli

zmešamo, pustimo da malo počaka in pečemo na pošteno razgreti ponvi. Juhu, deluje!
Razmerje seveda prilagodimo jedcem. Pri nas jih je bilo iz treh jajc ravno prav za eno odraslo in tri neodrasle osebe za večerjo. Če bi bili otroci malo večji, jaz malo bolj lačna in če bi gor mazali kaj manj nasitnega kot debelo plast Nutoke, bi bilo premalo. Že tako bi se našel kdo, ki bi mirno zmazal še kakšno. Ko bo doma DH bo maso definitivno potrebno pripraviti iz jajca ali dveh več.

četrtek, 14. oktober 2010

Drobižki (6)

Stvari, ki jih kupiš v hipu, se običajno izkažejo kot najboljši nakup. Po kar nekaj triminutnih nakupih sem se v soboto obrnila in šla domov. Obstaja namreč reč, ki se ji reče minus na TRR. Enostavno si nisem upala še v kakšno trgovino... Vsekakor sem bila pa v Outletu prezadovoljna, da ne živim na veliki nogi.

Prijavila sem se na izpit. Point of no return torej. Uf... Tečaj šivanja se premakne na pomlad.

Zdravstvene tegobe nas še kar ne zapustijo. RES je že skrajni čas, no...

Vedno je pravi čas, da se človek nauči risat srčke. ALT in trojka na tipkovnici. M, vidiš, pa je tudi slab dan za kaj dober. ♥ Alcessa, hvala! ♥

Center je zgodaj zjutraj izumrt. Večino stvari odprejo ob devetih, kar me sicer ne moti - razen takrat, ko sem že ob nekaj čez osem v mestu in bi rabila malo crkljanja. Namesto čokoladne tortice sem si privoščila stikanje po Konzorciju. Pasalo je skoraj enako, bo treba v lov po Cobissu in pisat Božičku. Knjig na to-do listo ne zapisujem več. Zdaj fotografiram naslovnico z mobijem. Je hitreje.

Dan mi je malo polepšala ena gosp(odičn)a, ki je bila sprva videti strahotno poštirkana in uradna in stroga v neki belo črni kombinaciji, dokler nisem opazila, da ima zraven obute navihane rdeče čeveljce. Kjut!

Obeta se popoldne brez otrokinje. Slava mami, ki je poleg svojega otroka pripravljena odpeljat iz vrtca še nekaj ostalih in se z njimi zabavat celo popoldne.

Napad kašlja, ki te doleti takrat, ko bi se spodobilo biti tiho, je samo za spoznanje manj neprijeten kot napad kihanja in vseeno bolj primeren kot napad smeha. Se spomnite giggle loopa iz Parčkanja?

ponedeljek, 11. oktober 2010

Drobižki (5)

Kulinarično zanimiv teden je za mano. Mulčki so pripravili večerjo ob svečah. Neke posebne palačinke, ki smo jih potem jedli z javorjevim sirupom, otrokinja pa z Nutoko. Palačinke so bile od nežno rumenih do skoraj črnih. Dete, ki je bilo to rundo zadolženo za pečenje, rabi še malo grifa. Ker vaja dela mojstra, če mojster dela vajo, bosta to še večkrat poskusila. Bile so pa slastne že zato, ker ni bilo treba kuhat pa še kuhinja po tem ni bila tako razsulo kot bi bilo morda pričakovati. Bo pa treba božičku pisat za kakšen predpasnik. Mera je že vzeta. ;)

Prišla je pošiljka bučnega olja. Tistega pravega, črnega, dišečega, iz Prekmurja. Prva skleda solate je bila fantastična. Pa cela samo zame. Mmmmm...

Pod Maxijem se dobijo fenomenalne čokoladne tortice. Navadna čokoladna, nutelina in oropuccio so v dobri družbi in skrbno razdeljene na tretjine še bolj slastne.



Valentinovo je strašno fleten film za lenoben sobotni večer.

Kapučino na sončnem balkončku z DH paše. Na vrtu ali na sprednji strani, kjer je pač sonce. Je treba uživat, če se le da, potem celo zimo ne bo nič.

Kuharice za mularijo so dobra naložba. Danes smo jedli empanade. Nisem uspela priti do fotoaparata. V principu je to nekaj takega. Pri valjanju sta rabila nekaj pomoči, sicer sta kuhala sama. FYI: med kuhanjem nedeljskega kosila se zloži ohoho perila. Naš nadev je bil iz na čebuli prepraženega mletega mesa, kateremu sta dodala malo paprike, kumine in rozin. Kljub sprva malo privzdignjenim obrvem je bilo okusno nad pričakovanji.

Državljanska dolžnost je opravljena.

Posesana in očiščena sta oba avtomobila. Moj je bil sploh krvavo potreben predvsem sesalca. Hvala, DH.

Kako se v nedeljo zvečer znebiš slabe vesti, ker čez vikend nisi opravil niti četrtine načrtovanega?

petek, 08. oktober 2010

Hvala za lepši dan, sine :)

Moj starejši sin me spravlja v smeh as I write.
Od začetka. Doma imamo en CD od Slon in sadež. Ker je bil nekaj časa strahotno zanimiv in se je vrtel kar naprej, besedila pa niso ravno najbolj primerna (ne vem, no, težko si privoščim, da otroci popevajo kako so medvedi pref... lovca) smo ga do nadaljnjega pospravili.
Poleti smo kot korak k samostojnosti fanta vpisali v knjižnico. Zdaj jo obiskujeta sama, si izposojata knjige, DVDje, Blu-raye po lastni volji, skrbita za vračanje in plačujeta zamudnino, no, bi jo, če bi zafrknila. V knjižnici imajo seveda tudi CDje. Tudi od Slon in sadež.
Poletni korak k samostojnosti je tudi skupni otroški mobitel (mulčkom prodan kot družinski, predan njima v hrambo in uporabo). Mobitel ima snemalnik zvoka. Če CD zaigraš lahko predvajano posnameš na mobitel.
Starejši sine ne obiskuje več OPB, zato hodi domov bolj zgodaj. Preden sem dovolila TV je dobil še eno zadolžitev. Izbral je pometanje in pomivanje stopnišča. Tako da me med pisanjem te objave spremlja zvok metle po stopnicah. In tale od Slon in sadež, ki se sliši po stopnišču z mobitela, zataknjenega za pas:



Hvala za lepši dan, sine. Faca mala :)

ponedeljek, 04. oktober 2010

Nagrada za blog

Alcessa, (a.k.a. Losulja) mi je podarila nagrado. Ker imam v tem postu namen postoriti še nekaj drugih reči, si bom drznila navodila kar kopipejstat.


The rules are:
1. Save the image above and post it on your own blog.
2. Pass the award on to 12 fellow bloggers.
3. Link the nominees.
4. Let nominees know they have won this award by commenting on their blog.
5. Share the love and link to the person you received this award from.

Alcessa, hvala. V moje življenje si prinesla... hmmm... nove rubrike, zanimivo kuharijo pa fajn zapise. Super si.

Čaka me še "12 fellow bloggers". Uf, mojih "fellow bloggers" sploh nimam preštetih. Kaj šele razvrščenih. In kako naj človek tole korektno napiše, če je Sandra zaprla štacuno in Daisy še ni našla časa za odprtje? Poleg tega sem se sama priklikala do mnogih blogov preko "mojih blogov". In te nagradice kar krožijo in krožijo... Zato
- malo ker je ravno prava prilika,
- malo ker je postalo kar dolgotrajno opravilo da pokukam k eni na spisek pa k drugi na spisek (da ne omenim da zdaj en spisek manjka, ane Sandra) če je kaj novega
- pa potipkam in poklikam še par tistih ki jih nimam na spisku
- pa ker je vse skupaj naredilo "klik" ko sem brala pri M poročilo o nagradici... Drage moje, dragi moji - tadaaaam - Majcha odpira seznam "najljubših" blogov. Permanent link torej, tako da sem še vedno znotraj pravil. :) Nagradice po mojem že vse imate, vsekakor bi jih pa podelila tudi tistim, ki še bodo našli prostor tam desno spodaj.

Ampak to še ni vse. Če preberete do konca boste videli, da je nagrada še ena.



1. Post who gave you this award.
2. State 10 things you like.
3. Give this award to 10 other bloggers and notify them with a comment.

Ad 1: Alcessa (a.k.a. Losulja)
Ad 2: Deset stvari, ki jih imam rada... No prav. Družina, sorodniki in prijatelji so izključeni - ne morem jih šteti med stvari, no. V naključnem vrstnem redu: smeh, sonce, vodo, potepanja, barve, ustvarjanje, barve, klepetanje, knjige, kavo, čokolado, jesensko listje, pomladno cvetje, sestavljanke, internet... sem že čez, ne...
Ad 3: Vsi desno spodaj polinkani, prosim, sledite navodilom zgoraj. :)

Tole je odlična prilika, da se vam, drage punce in slovon (edini moški, če kaj vem), zahvalim za vse zapise, fotke, izdelke, ki mi vedno znova polepšajo dan. Lani enkrat jeseni sem se od daleč začela spogledovati z mislijo na blog, potem je misel kar rasla in rasla, pa sem in tja se je našla kakšna primerna brca v rit in je nastal tale moj blog. Priznam, da sem bila najprej v dvomih, če bo sploh šlo pa če bom mela kaj pisat pa tisoč tistih vprašanj, ki te po malem glodajo. Kaj naj rečem, takrat sem tudi ob spremljanju ostalih blogov razmišljala, da bom enkrat v daaaaljni prihodnosti ob stoti objavi podelila kakšno nagradico svojim bralcem. Tale je stočetrta. Sploh ne vem, kdaj mi jih je ratalo toliko napisat, res ne... Si bom pač zmislila kakšno drugo številko za nagradico, če sem že stotko spregledala.

nedelja, 03. oktober 2010

Pustolovski park Bled

Danes smo se odzvali vabilu prijateljev in smo se jim pridružili v Pustolovskem parku Bled.


Bilo je prima. Awesome, bi rekel moj sine. :) Okej, označeno je za en klinc, če se ne bi srečali pri jezeru vprašanje, kako bi našli pravi odcep. Ampak ko si enkrat tam, je super. Parkiranje brezplačno, pot do gor ravno fina za ogrevanje. Gor pa bojna oprema, šolanje in gremo plezat. Poti so označene s fletnimi opicami, različne barve označujejo različne težavnostne stopnje. Od štirih let pa navzgor je primerno. Absolutno varno, če seveda upoštevaš varnostna navodila in absolutno zabavno.

"Barbie komandos"

Naslednika Indiane Jonesa

Maja, ki leti, letiiiii

Seveda beležimo nekaj tistih za v predalček "neprecenljivo". Fanta sta si ob vsakem spustu po zajli ali s sankami in podobnem prepevala naslovno temo iz filmov o Indiana Jonesu. Punca me enkrat kliče: Mami, a me vidiš? Ja. Pridi sem. Hmmm - mama je nekaj metrov od tal, z dvema karabinoma pripeta na zajlo... Khm, bom malo kasneje, prav?
Malo se mi dozdeva, da bom zaradi zanemarjene rekreacije v zadnjih mesecih jutri morda ponovno odkrila kakšen del telesa, ampak nič zato. Lička so bila rdeča, usta do ušes, vsi zadovoljni. Manjkal je DH, ampak kaj hočemo, delo ga je odpeljalo daleč od doma. Vsekakor še pridemo. Skupaj.