Drobižki (8)

Ko si v avtu je boljše gledat okrog kot v mobi.

Turobno jutro vedno polepša sončnica. Sploh če je čisto nepričakovano podarjena.

Čokolada za posojeno knjigo? Zmenjeno. :) Pospremljeno s klepetom? Še boljše!

Kar nekaj knjig sem zadnje dni odložila. Ni šlo pa fertik. Prišlo je pa nekaj novih, rezerviranih v knjižnici. Bi se morala zamisliti, ko je seznam iz knjižnice dolg toliko kot tisti iz trgovine ob tedenskem nakupu?

Dialog med večerjo med DH in otrokinjo:
DH: O., nehaj se zvirat na stolu!
O: Če mam pa nekaj v copatu... (naša O ima za copate ene kaokroksice)
DH: Kaj pa maš v copatu?
O: Paradižnik
majcha: skoraj pade s stola.
(ampak je bil res paradižnik. :D)

Podrli smo češnjo, ki je bila ogromno drevo že ko sem bila majhna, zdaj je pa starejša še za dobrih trideset let. Kljub kakšnemu tihemu šmrc-u je tako prav. Pride nova, ki jo bomo vsaj obirali lahko. Ta je bila tako ogromna in stara, obrodila je dokaj slabo, pa še tako daleč so bile češnje, da smo jih dobili le če smo odlomili celo vejo. Na njej pa beležim veliko nepozabnih trenutkov. Vedno je bila tam gugalnica. In "konjiček", ena veja, ki je rasla vzporedno s tlemi. Tam sem najraje - brala. In enkrat padla dol. V vrtnico. Auč. :)

Ljubljanski maraton sem spustila. Šla sem pa navijat za fanta, ki sta šla na šolski tek. Že tako je gleženj komaj zdržal do mesta in nazaj - peš Naslednje leto bo boljše. Upam. Še dobro, da sem šla, mam še nov plašček. Spet ena odločitev v hipu. Majcha bo lepa čez zimo. :)

Navijat sem šla tudi ob progo. Je tako blizu, da bi bilo škoda spustiti priložnost. Poleg tega se spomnim zagona, ki ti ga dajo popolnoma tuji ljudje, ki ti ploskajo ob trasi. Res fino. Morda sem tudi jaz danes komu polepšala dan.