Misel dneva (2)

Počasi umira,
kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna...

Počasi umira,
kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca...

Počasi umira,
kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom...

Počasi umira,
kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi;

Počasi umira,
kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem...

Počasi umira,
kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve...

Ne dovoli si počasnega umiranja!
Tvegaj in uresniči želje še danes!
Živi za danes!

(Pablo Neruda)

Na tole sem se danes spomnila, ko sem razmišljala o svojem življenju. In lep čas sem tole iskala, ker se nisem mogla spomniti ne naslova, kakšne vrstice ali avtorja. Itak je bilo samo vprašanje časa, kdaj bom našla. Zdaj delim, ker mi je všeč. In ker lahko povem, da - živim. Čedalje bolj. Čudovito je.