petek, 22. julij 2011

Terasa

Najprej je bil vrt. Iz hiše dostopen po nekaj stopnicah, ki so se na eni strani nadaljevale v mini balkonček, ravno za kakšno kavico za dva. Ostalo dogajanje se je dogajalo spodaj.
Sosedovi so imeli leseno teraso in smo se začeli spogledovati z idejo o terasi tudi mi. Da ni treba toliko hoditi in nositi po stopnicah, da je iz dnevne sobe takojšen dostop ven, da je prostora, če "žrtvujemo" stopnice celo več kot prej, ko smo se stiskali med našimi stopnicami in mejo s sosedovimi...
Na koncu smo se namesto za leseno odločili za betonsko. Prišli so zidarji, izkopali luknje za temelje, vanje namestili armaturo, jih zalili, na armaturo postavili kartonaste cevi, vanje vlili beton, "zafršolali" vse skupaj, potem je (na občudovanje vseh nas in polovice sosedov) en velik kamion pripeljal beton in ga po cevi stresel kar preko strehe, ko se je posušilo so premazali še z nečim, kar naj bi dodatno zaščitilo ploščo, položili ploščice, DH je naoljil mizo in stole, zmontirali smo tendo in - tadaaam - terasa v Hiški Šiški se predstavi:

Zaenkrat sem samo poiskala en kos blaga, ki sem ga pred časom uplenila v Ikei, in iz njega zaenkrat pokrila mizo (temu res ne morem reči prt), ter zaščitila s folijo, da ne bomo letali kar naprej ven, če bo padla kakšna kaplja. Blazine pa itak domujejo v fensi novi skrinji.
Zdaj so vsi naredili svoje razen mene. Obljubila sem nove prevleke za sedežne blazine. Prejšnje so bile vzorčaste in to take, da trenutno ne pašejo nikamor. Blago je doma, časa pa še ni bilo. Po dopustu pride na vrsto, ne bo šlo prej. Po dopustu pridejo na vrsto tudi stopnice in ograja.

Koliko smo stari

Zjutraj Otrokinja razpreda o tem, koliko je kdo star in ugotavlja, da mora ona spiti pet šampanjčkov, en bratec deset šampanjčkov, drugi bratec enajst šampanjčkov, midva z DH pa vsak dvesto šampanjčkov al koliko sva pač že stara...
S tem otrokom se je resno treba pogovoriti... že kakšen dan nazaj je razpredala o maminih zlatih zobkih in srebrnih laskih...  Bohpomagi, zob bo bel šele v jeseni, laski so pa preventivno dobili novo plast pred dopustom. Zihr je zihr.

torek, 12. julij 2011

Edinburgh

Na kratko sem že začela, zdaj je morda čas, da "zares" objavim svoje vtise. Najprej sem razmišljala o več ločenih objavah, pa sem se tokrat odločila za eno, fotografije so pa v albumu. Enostavno je preveč vtisov in slik za tako malo časa, kot ga imam na voljo. Preostali dve mesti pa dobita svoji objavi.

Tehnikalije niso bistvene. Letala, prenočišča,... to vsi poznamo. Prvo noč sva spala v enem gostišču, vse naslednje v odlično lociranem apartmaju.
Prvi, kisel in rahlo deževen dan sva prebila v selitvi, nabavljanju zajtrkov za cel teden in prvem obhodu po mestu.
Naslednji dan je DH služboval oziroma se udeleževal ene konference, sama pa sem čudovit sončen dan izkoristila za potikanje po mestu.
Mesto je strašansko razgibano, saj se glavnina "dogaja" ob poti med gradom, ki je na najvišji točki pa do uradne škotske rezidence angleške kraljice. Pot meri 1,8 km in je tudi poimenovana The Royal Mile, očitno je to tudi "mera" za škotsko miljo. Z obeh strani ulice se pot strmo spušča navzdol. Na eni strani proti Princes street gardens, kjer gre potem skozi nakupovalni del in naprej proti morju, na drugi se nekoliko spusti vendar se kmalu spet dvigne proti Arthur's seat-u, ostanku nekdanjega vulkana.
 
Royal mile se začne z mogočnim gradom, na pobočju, polnem pečin, konča s kraljičino rezidenco, ki se razteza naprej v velik park in od koder je tudi fino izhodišče za sprehod na Arthur's seat.
Grad je svojevrstno doživetje. Mogočen, razgiban, poln zgodovine, kot se za gradove spodobi. Žal mi je natančnejši obhod "požrlo" neskončno čakanje najprej na vstopnice, potem da so pripeljali krono, potem da so krono pospravili na svoje mesto... grrr...
Royal mile sem prehodila večkrat, v vse smeri, vsakič me je presenetila še kakšna malenkost. Drug pogled, spregledan napis, skrita ulica,...

Tik pred koncem, na nasprotni strani ulice kot kraljičina palača, je nova stavba parlamenta.
Arhitekturno zanimiva reč, si pa popolnoma predstavljam, zakaj je menda predmet mnogih debat. Meni osebno je bilo všeč. Stavba na vsaki strani preseneti s čim novim, pa naj so to odštekana okna ali vklesani napisi.



Kot glavnino nakupovalnega dela se večinoma zasliši Princes street. In dokler vse skupaj gledaš doma po nekih spletnih zemljevidih, imaš v glavi londonsko Oxford street, torej neko s prometom, trgovinami in ljudmi natrpano ulico. No, tukaj je to popolnoma drugačna izkušnja. Na eni strani so trgovine, promet je za center relativno velikega mesta čisto obvladljiv, na drugi pa park in ves čas pogled na pobočje, kjer se za mogočnimi stavbami razteza Royal Mile. Vzporedno se skriva Rose street, za promet zaprta ulica, z nekaj trgovinami in pubi. Tudi tam ni opaziti kakšne hude gneče.
Vsake toliko se na Rose street najde kakšen cvet...
Nekaj posebnega je veleblagovnica Jenners. Impresivna stavba, ena starejših veleblagovnic. Nimam pojma, kaj prodajajo (no, obleke, pa posodo pa to, veleblagovnica pač, kot vsaka druga), šla sem jo pogledat od znotraj in je res krasna.

Na drugi strani Royal Mile se spušča nekaj večjih ulic, ogromno nekih skritih prehodov ("close"), kup stopnišč proti nižje ležečim ulicam in trgom. Na tisti strani domuje The Scottish Museum, pa znameniti Greyfriars Bobby, pa kraj, kjer se je rodil Harry Potter.
Izkoristila sem prednosti solo pohajanja - nobena stvar ti ne uide zaradi klepetanja ali kakšnega "mamiii, lulat" in podobnih motečih dejavnikov. Posnela sem kup fotografij, občudovala stavbe, zasnovo mesta,
 
se potikala po The Scottish Museumu in po Museum of childhood (admission free!),
 
 
odkrila trgovino s starimi zemljevidi,
 
tri (3) delujoče Christmas shope,
 

kotiček ob potočku, kjer se je izgubil ves občutek mesta, stikala po knjigarnah,... Pa kljub vsemu marsikaj spustila. Uživala sem v njihovih samopostrežnih trgovinah v centru mesta, kjer je veliko ponudbe vnaprej pripravljene hrane. Tako sem, kot mnogi drugi, posedala po parku s sendvičem ali recimo svežim sadjem, ki ga za nekaj malega lahko kupiš očiščeno, narezano, ohlajeno v zaprti posodici s priloženimi vilicami ter uživala v knjigi ali razgledu. 
 
 Sem pa tudi kaj "pustila za drugič". "Atenski" del mesta recimo sem si ogledovala le od daleč. Muzej sem zapustila predčasno ker sem se morala dobiti z DH, mobi je pa crknil in ga nisem mogla niti poklicat. Nameravala sem si recimo ogledati Camero obscuro, nek muzej sleš hiša eksperimentov sleš precej zanimivega, pa mi je - zmanjkalo časa. Res, vsakič, ko sem se namenila tja je bila ura že sedem, ko zapirajo. Tam pa dan. Ob desetih popolnoma, ob enajstih še ni čisto temno...

Edinburgh je res čudovito mesto, ki ga bom od zdaj dalje toplo priporočala komu, ki si želi "city break". Mi se pa tudi še vrnemo.

petek, 08. julij 2011

Bryan Adams, 7.7.2011, Graz

Kljub načetemu zdravju nisem spustila priložnosti. Sem le predolgo čakala, da bo dovolj blizu.
Z nekaj zadržanosti pri sodelovanju, brez petja ob komadih, glavnino časa naslonjena na ograjo ne prenatrpanega parterja sem uživala vsako minuto vsake pesmi posebej. Noč, ki ne bo šla kmalu v pozabo.



Še nekaj tehnikalij: za nama je vsekakor pozitivna koncertna izkušnja. Glede na eno slovensko in eno tujo v nekaj tednih sva z DH ugotovila, da je tujina bolj kul. Precej ugodnejše cene na koncertnih stojnicah, presenetljivo malo svinjarije (pa čeprav pivo točijo v čisto navadno plastiko), ko glavnina odide, nobenega problema pri vključevanju v promet - rajsferšlus deluje.

ponedeljek, 04. julij 2011

Teden kasneje

Kot sem omenila v prejšnji objavi, sem se DH pridružila na eni njegovih poti.
Teden dni, štiri polete, 596 fotografij, nekaj viskijev in nešteto fenomenalnih vtisov kasneje pokorno javljam, da sem nazaj. Z grlobolom in slabim počutjem ter kančkom slabe volje, v katero sva pristala. Zato se bom za zdaj držala tistega starega "slika pove več kot tisoč besed". S tole na najenostavnejši način lahko povem, kako je bilo. Odkrila sem jo proti koncu in lahko samo pokimam vsaki besedi.


Prepišem, če se slabo vidi:
This is a city of shifting light,
changing skies,
of sudden vistas.
A city so beautiful it breaks the heart
again and again.
Alexander McCall Smith
Ostalo pa še sledi, je kaj povedati.