Vokalno ekstravagantno

Kljub neznanski izčrpanosti po divjem ponedeljku sva šla na koncert Perpetuum jazzile Vokal Xtravaganzza v Cankarjev dom. Vtisov kar mrgoli, težko jih je spraviti v nekaj z repom in glavo. Pa saj najbrž niti ni nujno treba.
PJ se na Facebooku predstavljajo kot XL pop jazz a cappella group. Ni jih 40, 53 jih je.

Fotka je s Siola

Prvi vtis, ko sem jih prvič videla pred časom, je bil "ojej, pevski zbor". Saj veste - kup enako oblečenih ljudi, ki prepevajo nekaj dolgočasnega (se opravičujem za gotovo hudo pristransko mnenje, ampak v času, ko sem hodila v OŠ in tudi obiskovala pevski zbor je bilo to pač tako). No, oni tak vtis zradirajo v prvi sekundi.
To ni kup uniformiranih pevcev ampak živ organizem iz 53 posameznikov, ki vsak po svoje izstopajo in ravno zato tvorijo krasno celoto. Čutiš, da so različni, oblečeni so različno (čeprav vsi v neki usklajeni barvni lestvici), pojejo različno. Ampak so povezani tako, da posamezniki izstopajo ali se zlijejo s celoto, po potrebi. Vsi za enega, eden za vse.
Popolnoma prevzeli so me z Africo. Ko sem prvič videla video sem ga potem gledala znova in znova in nisem se mogla načuditi, koliko zvokov sproducira nekaj deset ljudi. Kar težko doumeš, da res ni nobenih instrumentov. Afrika je bila na sporedu tudi včeraj. V "podaljšku". V živo je to še dosti bolj energijsko kot na posnetku, vse skupaj dobi neko novo dimenzijo, ki sem jo včeraj bolj začutila kot na kakšnih drugih koncertih. Res, noro.
Postregli so z nekaj že znanimi izvedbami, nekaj je bilo novosti, ki so bile prvič predstavljene šele na tejle koncertni trojki.
Neskončno mi je bilo všeč, da posegajo v različne zvrsti. In vse izpeljejo do potankosti, iz vsake spravijo tisto pravo energijo.
V čast celini, ki jim je prinesla slavo neslutenih razsežnosti so naštudirali afriško himno. In jo odpeli v originalu in to s takim zanosom, kot bi od človeka pričakoval pri himni lastne države. Za hip te spreleti vprašanje, ali bi moral vstati?
Michael Jackson in Jakob Petelin Gallus povezana v eni skladbi? Oni znajo.



Jump od Van Halen? Oni znajo.
Avsenikova Na Golici? Oni znajo tudi to.
Nepozaben večer so priredili. Tudi s povabilom publike k sodelovanju, zanimivim prihodom nazaj po koncu drugega dela, vsem tistim gibanjem, ki ga prikažejo klub temu, da se razen nekaj solistov večina cel večer ne premakne s svojega mesta.
Čisto za konec pa so brez mikrofonov, na robu odra pred občinstvom na nogah zapeli še My romance. Čudovito slovo.