torek, 29. november 2011

Podražitev Uskladitev cen

Vožnja z mestnim avtobusom v Ljubljani bo po novem dražja. No, oni pravijo, da so cene uskladili. Jaz pravim, da so jih podražili. Cene so se zvišale in to divje, pa če to poskušajo zakamuflirati v kakršnokoli frazo.
SSKJ pravi takole:
podražíti  -ím dov., podrážil (ȋ í) zvišati ceno: podražiti blago, živila; meso se je podražilo / podražiti proizvodnjo
No ja, morda pa se lahko takole igračkajo, SSKJ ob glagolu "podražiti" res ne navaja izrecno avtobusnih vozovnic...
Vožnja, ki je prej stala 0,80 EUR (z možnostjo poljubnega števila prestopov v intervalu ure in pol od prve vožnje za ceno ene vožnje) bo zdaj stala 1,20 EUR. Kar je 50 (petdeset!) odstotkov več.
Fanta sta dovolj velika, da na trening košarke, od doma oddaljen dve do tri postaje z mestnim avtobusom, hodita sama. Ker trening traja uro in pol neto, to pomeni zaradi preoblačenja, čakanja na avtobus itd. dve vožnji na fanta, torej štiri na dan, ko imata trening. Prej je to družinski proračun stalo 3,2 EUR. Zdaj bo to stalo 4,8 EUR. To je že toliko, da ju tisti dve postaji raje peljem z avtom. Je ceneje.
Kakor nam je bil novi koncept voženj z mestnimi avtobusi bistveno bolj všeč od prejšnjih žetonov, saj v sklopu ene vožnje že lahko kaj opravimo recimo v centru mesta in se s tem izgonemo parkiranju, bomo zdaj očitno spet večkrat v avtu kot na avtobusu.

ponedeljek, 28. november 2011

Nepotrpežljiva

Neučakana sem. Zelo hitro me mine potrpljenje, če se kaj ne zgodi v času, ki sem ga pripravljena tolerirati pri kakšni stvari. Pa čeprav gre za nebistvene reči. Recimo da se spletna stran nalaga nekaj sekund dlje, kot občajno. Ali da na samopostrežni blagajni ne morem potegniti naslednjega izdelka tako hitro, kot bi si želela. To je tudi eden od razlogov, da se nikdar nisem lotila vlačenja filmov z interneta. Kdo bo pa to čakal... :)
Po drugi strani pa obstajajo granatna jabolka, pomelo in sestavljanke.
Jackie4Grace me je danes spomnila na to, da sem o prej naštetem že imela namen pisati. Meni pri granatnem jabolku namreč ne kaplja in ne curlja. :) Vsaj ne v omembe vrednih količinah. Je pa res, da je to pri meni en tak meditativni postopek. Vzamem nož, krožnik, ganatno jabolko z nožem previdno načnem, da olupim samo toliko zunanje lupine, da ne poškodujem nobenega zrnca. In potem se počasi, zrno po zrno, preglodam skozenj. Jaz, ki nestrpno tapkam po mizi vsakokrat, ko startam računalnik - ker to pač ni takoj ampak čez kakšno minutko... Je pa res, da je napo objavil kot komentar en koristen nasvet. To pa bom izkoristila takrat, ko bom spet našla tisti recept, ko na solato (sladico?) potreseš zrnca granatnega jabolka... Za tisto namreč nimam potrpljenja z lupljenjem. Pa zastopi, če moreš...
Podobno je s pomelom. To je tisti ogrooooomen zelen agrum, ki je za moj okus na zgornji meji grenkosti, ravno prav osvežilen in ravno prav kiselkast. Pri tem je podobno. Ko odstranim debelo zunanjo lupino vsak krhelj posebej natančno olupim, saj je ovoj krhlja absolutno pregrenek. Pa kaj potem, če traja pol ure, da pojem kos sadja...
Sestavljanke so prav tako poglavje zase. Pri nobenem delu, ne glede na to, ali mi je všeč ali mi smrdi, ali se mudi ali imam dovolj časa, ne zdržim dolgo. Vedno imam načetih sto stvari hkrati in se premikam od ene do druge. Razen pri sestavljankah. Tam pa mirno ure in ure čepim zraven. In me niti modro nebo, kjer so vsi koščki enake barve, ne spravi iz tira. Cel kup sestavljenih imam za sabo, največja recimo je ena aplska pokrajina v 5000 delih. Pa Klimtov Poljub. Pa Tadž Mahal. Pa kupi tistih majhnih, po 500 kosov, ki ti skrajšajo kakšen večer ali dva, pa jih potem razdreš za naslednjič. Med zadnjimi je recimo tale:

slika sposojena tu

A ni svetovna☺? Najprej se je izkazalo, da je hudo komplicirana, ker je v naši izvedbi pretežno zlata in črna, potem se je izkazalo, da je pisofkejk, kljub dvatisoč koščkom, ker so itak napisi, pri njih pa vedno veš, kako so prav obrnjeni. Ha. Sestavljena naskrivaj, ob dneh, ko DH ni bilo doma, da jo je dobil v okvirju za RD. On ima namreč strašno rad zemljevide.
Me zanima, če ima to kaj opraviti s tem, da sem riba po horoskopu. Vsaka v svojo stran...

nedelja, 27. november 2011

Sonce!!!!!

Po sploh ne vem koliko dneh, ko v prestolnici nismo videli niti S od sonca, se je danes le prikazalo.
Seveda smo v hipu obrnili plane na glavo. Delali bomo zvečer, magari do dveh zjutraj, zdaj gremo ven. Z DH sva napokala dva mulčka od treh (en je zbolel), fotoaparat, nekaj orehov in smo šli peš v Tivoli.
Mrzlo vreme, še zadnje jesensko listje na drevju, kupi listja na tleh, precej sprehajalcev, kar nekaj ptic...


Zmagovalke pa so bile veverice. Že ko sva pred leti vozičkala s tavelikim sinom, je v enem delu parka starejša gospa vabila veverice s poslasticami in jih klicala "Muki, Muki". Tako da se je to nekako prijelo in če smo v Tivoliju, gremo tam mimo, če morda kakšno uzremo.
Danes smo imeli več kot srečo. Veverice niso bile prav nič bojazljive, približale so se čisto do nas, tako blizu, da se je DH smejalo še dolgo, ker je uspel eno celo malo pobožati. Odnesle so nam nekaj celih orehov, pustile pa kup nepozabnih spominov. Fotke? Žal ne tako fajn, kot bi si želela. Tema, sposojen aparat... Upam, da bo drugič boljše.

popolnoma brez strahu se približa ljudem

manj kot dva metra od nas se je mastila



dve na eni sliki

Mene, rojeno spomladi in od malega živečo v "beli" Ljubljani, jesen ne gane kaj dosti. Mi je pa jasno, zakaj je najljubši DHjev letni čas prav jesen. On jo je dolga leta doživljal izven prestolnice, s soncem obsijano, s čudovitimi barvami pobarvano, pa še prav zmrzljive sorte ni.

četrtek, 24. november 2011

Freddie

Queene poslušam še iz časa, ko je bil Freddie še živ. Še na kasetah... Danes so v spomin dvajsete obletnice njegove smrti pesmi skupine Queen vrteli pogosto. Meni je bilo všeč. Uživala sem v marsikaterem njihovem hitu.
Ko sva se pred nekaj leti z DH odločala, ali naj greva v Beograd na koncert Queenov, je bila največja dilema "Queeni brez Freddieja? Hmmm?" Pa sva šla. Queeni s Paulom Rodgersom so bili odlični. Predvsem (ali zlasti) zato, ker se niti ni trudil biti Freddie. To pač ne gre in on to ve. Freddieja je v vseh pesmih kljub temu dovolj, lepo so se spomnili nanj tako glasbeniki sami kot s posnetki na zaslonih, tako da je bil koncert odlično doživetje. Ni nama bilo žal in če bo še kdaj kakšna priložnost, najbrž spet greva. Verjetno z mulčki. ker je glasba Queenov tudi njim všeč.
Danes sem se večkrat spraševala, ali danes v glasbi obstaja kdo, za kogar bo čez dvajset let še kdo vedel? Se bo kdo obdržal do otrok mojih otrok? Ali so stvari enostavno preveč hipne, da bi se lahko obdržale dolgo? Že tehnika crkne takoj po izteku garancije, sploh si ne znamo predstavljati, da bi danes kupljen pralni stroj delal 15, 20 let, kot so delali včasih...
Ne zgruntam, ali smo ljudje navajeni sprememb ali glasba enostavno ni več tako dobra?
Taka tema vsekakor rabi svoj link. Težka izbira, med toliko dobrimi, ljubimi.
Pa naj bo tale, ker mi je res noro všeč.

sobota, 19. november 2011

Keeping the faith

Fletno filmsko lenuharjenje za solo petkov večer po dolgem tednu...

petek, 18. november 2011

Aha! Pa te mam!

Zdaj vidim, da je bil tisti smajli - prikrivanje sledov z namenom zmesti Majcho!
Seveda sem bila takrat tako vesela in navdušena, da se sploh nisem vprašala, če sem morda za kaj prikrajšana. Seveda sem! Pa še kako!

In tu je dokaz.
Nekaj sem iskala v predalu z dobrotami.
In našla še eno "štangico" Fererotov, prav takšno, kakršno sva zadnjič zvečer uničila z DH.
V štangici je zapakiranih 5 (PET!) Fererotov!!!
In jaz sem dobila samo dva!!!!!!

Ampak sem bila smajlija zelo vesela.
In nič nisem huda. Bom zmazala še zadnjo štangico.

Še pet minut...

...si je izborila Otrokinja.
Prava mala Parižanka je, če se spomnim Mačka Murija, tale naša punca...
Saj med vikendi je fino, ker je ljubi mir tudi do desetih zjutraj. Med tednom je pa težje, ker se nam mudi.
Danes sem si rekla, klinc pa vse skupaj, pustila punco v postelji in si naredila kavo. Tak čist taprav kapučino. S penico s kupčkom.
Jaz mam pravo stvar:



Za vas pa...

Nespresso. What else.

četrtek, 17. november 2011

Filmsko presenečenje

Pred kratkim so dva zaporedna večera na TV vrteli Tarantinov Kill Bill (1. in 2. del).
Filma sem v kinu prešpricala, prav tako sem zavijala z očmi vsakič, ko so predvajali po TV - ker spet ni nič za gledat...
Sploh ne vem, kaj me je prejšnji teden premamilo k ogledu. Trailer prvega dela ne pokaže kaj dosti tistega, kar bi mene pri filmu pritegnilo. Drugega se nisem niti lotila, drugi so običajno kvečjemu slabši...
Videla sem oba. Pravzaprav sem drugega komaj dočakala.
In naslednjič, ko bosta na TV, ne bom jamrala. :)
Ampak bom še enkrat uživala v vsakem pretiranem posnetku špricanja krvi, neobičajnih gibih (celo za borilne veščine), odličnih dialogih, fantastičnih igralcih in, seveda, glasbi, ki vsemu skupaj da piko na i.


Ta vikend si po dolgem času spet ogledam Šund. Je ravno prav dolgo od zadnjega ogleda, da ga ne znam več na pamet. ☺

Opravičilo

Na tem mestu se opravičujem tistemu, ki je včeraj pridno na kup nagrabil kup listja.
Nisem se mogla upreti in sem šla, namesto naokrog, naravnost čezenj.
Fino je bilo. :)

happy fall leaves image 31000 pictures, backgrounds and images
slikca je sposojena tukaj

V svoj zagovor naj povem, da ga nisem toliko razbrcala, kot me je mikalo.

torek, 15. november 2011

Dialog

Včeraj (v bistvu že danes) po posladku sem se spravila še pred računalnik.
Poklicala sem DH, da si pride eno hecno slikco pogledat.
Naslonil se je na naslonjalo mojega stola in se skoraj zvrnil.

DH: Ta stol je zanič!
Majcha: Ne, ta stol je za enega.

Posladek

Z DH si brez hujše škode mirno privoščiva večerne pojedine v kuhinji. Nocoj je bil to sendvič s šunko in pršutom, paradižnik z mocarelo in baziliko ter Fereroti.
Medtem, ko sem jaz pospravljala posodo v stroj je DH pojedel svoj del in meni pripravil sladico.


Je bilo še bolj slastno kot sicer.

četrtek, 10. november 2011

Plus dneva :)

Tokrat je smajli pravi. :)
V prejšnji objavi sem omenila, da "pravi plus" današnjega dne še pride.
Med obrezovanjem potonik sem vrtnice, ki rastejo ob stopnišču videla z malo drugega zornega kota kot običajno. In tam, stisnjena ob stopnicah se je sramežljivo skrivala še zadnja letošnja. Res sem se je razveselila. Kljub okoliščinam mi je polepšala dan. In nam jih bo, v vazi na mizi v kuhinji, gotovo še nekaj.

Plus dneva :(

Smajli v naslovu je obrnjen pravilno. Na žalost....
Po enournem delu s pomočjo kupa tehnikalij kot so kompresor, dvigalka in specialni ključi sva z DH odkrila krivca za prazno zračnico, ki me je zjutraj "pozdravila" še pred prvo kavo. Odšraufala sva rezervo, zamenjala preluknjano gumo z rezervo (pravzaprav celo kolo), napolnila vse gume (če sva že kompresor razvlekla) in dolila malo olja, če sva že rihtala avto. Pa da povem po pravici: DH je naredil glavnino dela, tista dvojina v prejšnjem stavku je tako, da se lepše sliši. No, saj jaz nisem stala križem rok: šla sem po papir za brisat palčko od olja, se naučila, kam se olje sploh nalije, videla celoten sistem demontaže in montaže in vmes porezala suhe potonike, ki so rasle pred hišo. Sem pa prva videla krivca, DH je medtem namreč sedel v avtu. Bil je en plus šrauf (odtod naslov ☺), pobran neznano kje, predvidoma včeraj zvečer, saj sem se domov vrnila še čisto brez težav.
Ehja, kot da za danes ni bilo načrtovanega drugega dela... In zimskih gum sploh še nimam doma, s tem sem se nameravala ukvarjati naslednji teden.


Resnični plus nenačrtovanega postopanja zunaj pa v naslednji objavi.

nedelja, 06. november 2011

Kaj polepša dan? (2)

Pred Hiško Šiško raste octovec (Rhus thyphina). Meni je to strašno lepo drevo. Žal na našem ni skoraj nič rdečih storžkov, ki naj bi sicer bili na koncu prav vsake veje - vsaj spol rastline pravi. Ti storžki so namreč meni osebno poleg zanimive krošnje posebej ljubi. No, vsako leto je bolje - lani je bil en storžek, letos sta dva. Kar je sicer 100% prirastek, ampak, jg, če nima storžkov mu "nekaj manjka". Tako da sem že resno razmišljala, da ga bi ga zamenjali za kaj drugega.
In potem je prišla jesen. In listi so se obarvali v vse jesenske barve, kar jih je. Drevo prijazno pozdravi z vsemi prelivajočimi se odtenki od rumene preko oranžne, rdeče do osnovne zelene tudi ob polj pustih dneh, kaj šele ob sončnih, kot je bil včerajšnji.
In če je tole prizor, ki ga zagledaš, ko stopiš iz hiše, zakaj bi že človek menjal drevo?

sobota, 05. november 2011

Kaj polepša dan? (1)

Včerajšnja objava me je pripravila do tega, da bom začela objavljati novo serijo objav. Nekatere bodo s slikami, nekatere bodo brez, nekatere se bodo skrivale v drugih objavah, bodo pa. Me zanima, koliko se bo takih objav nabralo in kaj vse se bo skrivalo za njimi.
Danes torej prva.
Zadnje čase pridno kolesarim.
Na poti domov me vedno "pozdravi" tale možiček, ki ga je nekdo narisal čez cestno oznako.
Prav simpatično se mi zdi.

petek, 04. november 2011

Kaj me je v letu 2011 najbolj osrečilo, spravilo v dobro voljo, nasmejalo?

Tole vprašanje sta mi danes zastavili tako M kot Hali. Z istim namenom - podeliti koledar, ki ga podarja Dom in stil.
Ne, jaz koledarja ne podarjam. Z veseljem pa širim idejo o njem vsem, ki me berete. Morda se po moji zaslugi še kdo zamisli in po svojem spominu pobrska za lepimi trenutki in ugotovi, da jih pravzaprav ni malo.
In točno s tem namenom pišem to objavo. Da se zamislimo, preštejemo trenutke, dneve, celo daljša obdobja, ko smo res srečni, dobre volje, nasmejani. Jaz sem čedalje pogosteje vse od naštetega. Nenazadnje že moj "podpis" opisuje kot strašno nasmejano sončno prijazno. In bolj ko sem taka, bolj so okrog mene tudi taki.
Kje najdem svojo srečo, smeh, veselje? V tisoč stvareh, pa naj se še tako pocukrano sliši.
Tu je družina, ki ponuja še in še smeha, ponosa ob dosežkih, objemov, miru, ko mulčki pospijo in jih pokriješ in gledaš mirne obrazke, okusen sendvič, ki ti ga DH prinese v pisarno sredi noči, jutranje cartanje v veliki postelji.
Tu je delo, ki je lahko strašno zadovoljujoče, če namesto strogo uradnega pristopa izbereš nekoliko mehkejšega a še vedno korektnega. Neverjetno, kakšni odzivi...
Tu so prijatelji, ki te razveselijo tako ali drugače, s katerimi se že ujamem, če ne drugače pa s pomočjo sodobne tehnike, če se le da pa se dobimo, kaj pojemo, popijemo, se naregljamo za nazaj in za naprej.
Tu so počitnice, take in drugačne, ki nosijo veselje novih doživetij, zanimive izkušnje, neprecenljive vtise.
Tu je tale moj spletni domek, ki je tako zelo moj da si nikdar nisem znala predstavljati, da bo tako imenitno - z vsem, kar sodi zraven - obiskovalci, drugi blogi, komentarji, nenazadnje moje lastne objave s starejšim datumom, od katerih bi marsikatera ušla v pozabo, če je ne bi zapisala.
Tu so drobne stvari, malenkosti - kakšen prizor, ki ga uzreš mimogrede, prijazen pozdrav že koga, drobna gesta, ki polepša dan.
Tako, to je moja spodbuda k iskanju lepih trenutkov. Saj ko jih spoznaš, jih lahko poskusiš ujeti čimveč. Ker si bolj pozoren, saj nikdar ne veš, kje te najde nekaj, kar morda traja le hipec, ampak še dolgo riše nasmeh na obraz.

Seveda bom pa tole objavo polinkala obema v komentar - koledar je le strašno fleten ☺.

torek, 01. november 2011

Daljinci

Imam se za kar brihtno in sposobno punco. Vse sorte znam in razumem. Popolnoma in dokončno pa zmrznem pri - daljincih. Tistih za TV.
Nekako ne gre v mojo glavo, zakaj jih potrebujemo toliko. Trenutno aktualna TV ima 4 (štiri!) daljince. Prejšnja pa tri. Drugačne od trenutno aktualne, se razume.
Za prižgat TV je treba uporabiti enega. Če hočem recimo zamenjati kanal je potreben drug. Za zvok spet tretji. Ja hudiča, vse naprave, ki jih poznam, postajajo manjše, preprostejše, "več v ena", plug and play, samo tile daljinci se kar množijo pa vse več gumbov imajo, ki so bodisi opremljenimi z nekimi iks znakci bodisi opremljenimi s popolnoma nerazumljivimi napisi. No, ne toliko nerazumljivimi kot neintuitivnimi. Očitno zahtevam preveč, če bi si med poplavo gumbov, če že morajo biti tam, zaželela kakšnega preprostega. Npr da obstaja gumb "TV" - ki bi vključil TV, ko se prikazuje kaj drugega, recimo DVD ali internet ali kajvemkajševseznatistavelikačrnazverina.
Priznam tudi, da grem kdaj, sicer globoko v zadregi, vprašat mulčke - njim je namreč vse jasno.
Morda pa bo kdo našel tržno nišo: TV daljinec za ženske? Me itak rabimo samo prižiganje, glasnost in menjavo kanalov...
Ker je to tako, sva se, jaz malo bolj kislo, DH pa še bolj od srca, smejala enemu od nadaljevanj serije Sodobna družina. Claire je imela podobne težave.
Razlog, da si sploh upam kaj takega "naglas povedat" je pa v tem, da sploh nisem edina. Kar mi je v tolažbo.

Zobna miška

Že prejšnjo soboto sem pod vplivom ravno dobljenega zobnega aparata pri mlajšem sinu nekoliko zaskrbljeno pogledovala proti ustom Otrokinje. Pa saj ona nima tako nametanih spodnjih zob, ne? Kako, da prej nisem opazila? Najbrž je to zaradi vseh obiskov pri ortodontu...
Pa potem v nedeljo pri zajtrku spet pokukam, saj otrokinja prikladno sedi ob meni, mi pa itak čebljamo med obroki kar precej. Ni mi dalo miru in sem le pogledala malo od bližje. Ja madonca, punca ima ja zmajani obe spodnji enki! Ni čudno, da zobje izgledajo čisto nametani.
Sinoči je vse skupaj doseglo vrhunec s tem, da je prvi zobek izpadel. No, po tuširanju sva ga vzeli ven, itak se je komaj še držal.
Seveda je po družinski navadi, pripravila zobek poleg pisemca za zobno miško. No, ona ji je narisala risbico. Zobek je bil natančno postavljen v krogec med hiško in metuljčkom.



Zobna miška je, kot to pri nas počne, zobek skrbno pregledala, pustila pisemce s pohvalo in pohvalnim "kar tako naprej" in nagradico. Za prvi zobek je bila to ena hudo imenitna zobna ščetka s Hello Kitty in lučko, ki utripa tako dolgo, kot naj bi se zobki čistili. Navdušenja še pa še, upam le, da bo tudi motivacija zdržala dolgo.