Na bicikel konec novembra?

Sonce je spodilo sivo jutro. In zbezalo mene, skupaj z mračnimi mislimi, ki so se zgrinjale okrog lukenj v znanju in grozile, da bodo prekrile ne samo preostalo znanje ampak tudi vse, kar mi je še ostalo zdrave pameti, na kolo. Zimska oprema (vsaj za nekaj pridejo tekaške rokavičke prav), trak čez ušesa in zviz v BTC. Nekaj sem morala zamenjat. In itak sem potem še nekaj malega zapravila. No, vse sem morala pripeljati s kolesom domov, ane, pa v Kilometru in Levčku itak nimajo hudooo velikih reči. Zanimivo, kako domišljija kar pobezlja, samo da vidi pravo spodbudo. Več ne izdam, bom naredila pa potem pokažem. Ker se mi je najavil serviser, da pogleda avto in pove, a je totalka al ni (je pač star), sem bila prikrajšana za kavo in kaj dobrega v Happypekovem doubledeckerju. Doma sem si potem naredila nekaj za kosilo. No, to je bil bolj sorry excuse za kosilo, ampak sita sem pa vseeno. Medtem ko sem čakala, da se hrenovka skuha, sem ob navalu lakote zmazala en kos brieja, potem sem pojedla hrenovko z zenfom in kruhom, zraven pozobala nekaj kislih kumaric, ko je zmanjkalo hrenovke sem za posladek pojedla preostali kruh namazan z Nutoko in še eno žlico sem jo kar tako, za dobro vago polizala medtem ko se je kuhala kava. In zdaj sedim po kaokosilu s kavo in skledico grozdja pred računalnikom in se mi itak ne da it delat, ker bo vsak hip on tukaj in me bo samo zmotil. In tuhtam, kaj mi je jutrišnjega dne treba bilo, čisto prekmalu se je najavil tale dan D. Jutri dopusta ni več, se bom poskušala v službi zamotit s čim drugim kot s popoldnevom, pa do spodobnega kosila bom prišla. Naredila bom pa tudi. Če bom le dobila prava vprašanja. ☺