sreda, 08. maj 2013

Utrinek

Kosilo v skritem kotičku blizu službe. Ograjenem z vseh strani. Čeprav stavba nima ravno vesele zgodovine je zdaj drugače. Skozi okno se sliši petje. In kitara. Na dvorišču cveti glicinija, v soncu mežikajo pisane barve stavbe, izbira miz je velika - senca strehe ali drevesa, toplo pomladno sonce, vse je na voljo. Natakar z nasmehom, prijazen, poklepetava, kot običajno. Med čakanjem na hrano družbo dela ptica, najbrž v lovu za kakšno dobroto. Po mizi lezeta dve mravlji. Kosilo je res okusno. Obsedim in gledam poplesavanje belih kosmičev, ki prizoru v pomladanskem soncu dodajo še kanček zasanjanosti. Lepo je. Mirno je. Trenutek, ko se vse ustavi. Ko se zaveš, da plešoči kosmiči pomenijo konec letošnje agonije z alergijo. Ko se zavest, da si čisto OK, počasi preliva v vsako celico. Trenutek ko se vate naseli mir. Ko z gotovostjo veš, da bo še vse dobro.

Fotka od tu