Vesoljni potop od blizu

Obiskali smo prijatelje na Viču. Dežurali so vso noč, metali vodo iz kleti, zalilo jim je dvorišče, dvignilo cisterno za olje - ni da ni. Peljali smo jim pisker ričeta in termosko kave, zraven smo spakirali še par drobnarij in dva para gumijastih škornjev. Prizori na Viču so bili danes opoldne grozljivi. Nekaj smo jih ujeli samo mimogrede, med vožnjo, križišče na Tržaški, kjer se zavije na avtocesto pa od blizu. DH je naredil par fotk. Tam teren poznam, ker sem nekaj let delala v bližini in si predstavljam, koliko je vode. Na drugi strani Tržaške od tam, kjer smo stali mi, se cesta namreč spusti še precej nižje od Tržaške, pa že ta je bila, kot se vidi iz slik, pošteno zalita.


Po eni strani si zgrožen nad močjo narave. Kako v dveh dneh iz nas, "nepremagljivih", naredi prestrašene človečke, ki s strahom zremo v nebo in upamo, da se nas bo usmililo. Od petka mislim na ljudi, ki jih je prizadela tale ujma. Hvaležna, da nam ni nič. Nemočna, ker težko kakorkoli pomagam.
Po drugi strani sem se zamislila pa nad človeško neumnostjo. Gospod na sliki ni obtičal v vodi. On se je šel vozit. Ne moreš verjet.


Voda je odtekla. Mnogim prinaša mirnejšo noč. Mnogim prinaša še več skrbi in težav. Naša bo mirna, v pričakovanju novega delovnega tedna. Ki naj bo kar se da rutinski. Pretresov je bilo dovolj. Začetek je dober. Luža na potki se je posušila in tista žival se je res izkazala za polža. Ko je bil manj napihnjen in torej tipično zguban je bil - polž. Ampak še zdaj, ko gledam prve fotke, gledam tisti "uček" in našobljena usteca... Ne vem, no - honest mistake bom rekla.