torek, 25. oktober 2011

Zimska oprema ☺

Splet okoliščin je pripeljal do tega, da moram vsake toliko za celo dopoldne nekam, kjer ni daleč okrog nobenega parkirnega prostora, obenem pa je vse skupaj dovolj blizu Hiške Šiške, da bi šla načeloma lahko tudi peš. Prav tako imam mestni avtobus, vendar samo eno linijo, ki vozi relativno poredko.Ampak: mestni avtobus čakaš neznano dolgo, peš je v zoprnem vremenu vseeno kar daleč, tako da sem pridna in se vozim - s kolesom. Je le boljše, če me zebe pet minut kot če me četrt ure, ne?
Bolj ko je slabo vreme, večkrat se spomnim na rek "Ni slabega vremena, je samo slaba obleka". Pa kar drži. Tudi ob tistih mrzlih in napol sneženih dneh sem bila s kolesom. Edina daleč naokrog. ☺ Če bi šla peš, bi bila gotovo mokra, tako pa me ni našla niti kaplja. Res pa, da mi pri pešačenju skoraj zagotovo ne bi padlo na pamet, da bi imela oblečene zimske hlače, softshell, gumijaste škornje, šilt kapo, čez vse pa pelerino. Daleč najboljša investicija so bile pa zimske kolesarske rokavice in zame, ki so mi kape pretežno zoprne, naušniki. Ušesa so mi hvaležna, roke pa tudi.


Mnja, z zimskimi gumami za avto ne bom tako poceni prišla skozi... Bi blo pa fino.

nedelja, 23. oktober 2011

Kar lepo uspeva

Kar smo sejali, bomo na novem vrtu tudi kosili.


Tudi tam, kjer so zdaj še vidne zaplate peska, poganjajo drobne bilke.
In japonski dren ima rdeče liste, kot obljubljeno.
Prav super bo.

sobota, 22. oktober 2011

Orecchiette con cime di rapa

Skoraj obvezna reč, ki si jo Majchini kupimo na kakšnem potovanju, je lokalna kuharica. Priznam, potem ne kuhamo toliko, kot bi si včasih želeli, pa vseeno nam je v veselje potikanje po knjigarnah in izbiranje česa primernega.
Letošnja Puglia nas je navdušila za orecchiette. To so pač ene od mnogih tipičnih lokalnih testenin. Kot lokalna specialiteta je seveda večkrat omenjena kombinacija "orecchiette con cime di rapa".
Vse skupaj moram pravzaprav začeti na začetku.
Prvič: DH in jaz ne govoriva italijansko.
Drugič: DH in jaz sva iz mest in o kmetovanju ne veva hudo dosti. Ravno vijoličnih krav nama ne podtaknejo, da bi kakšno šavje na podlagi majcene slikce iz knjige znala pravilno kupiti v trgovini pa tudi, kot se je izkazalo, ne gre iz prve.
Tako smo torej kupili orecchiette in eno "šavje" na ci. Ko sva to šavje primerjala s tistim v knjigi sva pač ugotovila, da to ni to. Kupila sva - cikorijo. No, orecchiette smo takrat pojedli s paradajzom, cikorijo pa v solati.
Kasneje se je izkazalo, da je "cime di rapa" - perje od repe. In da je pač ni.
Ko smo prišli domov naju je preblisnilo, da sosed pa ob kakšnem svojih obiskov v ruralnem okolju zna dobit kaj perja, saj je pri nas to, kolikor nama je znano, odpadek.
In ja, dobili smo goro tega perja, ga očistili, skuhali po navodilih iz knjige, torej vrgli v osoljen krop, ko je zavrelo, dodali testenine, ko so bile testenine kuhane, vse skupaj precedili, zabelili z na olivnem olju popraženim česnom in slanimi filetki (inčuni).
Nastala je presenetljivo okusna jed, ki smo jo zmazali za večerjo nekaj dni nazaj. Vsi, tudi mulčki.


Danes sem ob preverjanju pravilnosti črkovanja našla še en filmček, kjer jih pripravljajo postopkovno malo drugače, kot pravi recept v najini knjigi, dodajo tudi čili, ampak suma sumarum je rezultat krožnik okusnih testenin.

In še odličen stranski učinek: čisto iz firbca sem preverila, ali tale metoda lupljenja česna res deluje tako, kot je prikazano. Res deluje. ☺

petek, 21. oktober 2011

Slovo mojstra

Delo mojstra Pavčka me je spremljalo od malih nog, me spremlja danes in bo zagotovo spremljalo mene, moje otroke in še mnoge še mnoga leta. Jurija Murija znam še vedno praktično v celoti napamet.



sreda, 19. oktober 2011

Bruselj (3)

V soboto sva se do sitega naspala, do sitega najedla in šla najprej na vrh MIM (Museum of musical instruments) na kavo. Z DH sem morala deliti ta razgled, pa še fajn se mi je zdelo, ker je on običajno tisti, ki odkriva take fine kotičke in mi jih potem rad pokaže.
Poiskala sva nekaj turističnih kotičkov,



našla nekaj čisto naključnih zanimivosti,

si odznotraj ogledala katedralo, spila pivo (ki je šlo malo težko dol, saj sva ga v fensi lokalu čakala debele pol ure), si ogledala razstavo o Bruslju nasploh in zbirko oblekc za Manneken pisa (pišuka, več kot 650 jih ma - kaj bi blo šele če bi bil punca?), en pivski muzej, en park in, zadnji postanek pred fino večerjo, Atomium ponoči.


Takole pod črto moram priznati, da mi je bil Bruselj nad pričakovanji všeč. Pričakovala sem bolj pusto ali dolgočasno mesto in prav fino se mi zdi, da nisem imela prav.
Všeč so mi tiste stare stavbe, všeč mi je bilo, da je Grand place vseeno premajhen, da bi v objektiv ujel celo mestno hišo, všeč mi je, da je povsod pooooolno čokoladnic, da imajo prav imenitne pivnice z natakarji stare šole in miljavžent bolj ali manj odštekanih piv (info za kakšno punco, ki morda, kot jaz, ne mara pregrenkih piv - malinovo pivo je prav zanimiva reč - še vedno pivasto, ampak bolj "girly"), všeč mi je, da najdeš kup drobnarij, ki jih lahko opaziš samo ko imaš res čas in voljo (hecne zaključke na vrhovih hiš ali nasmejane čeveljce), fino se mi zdi, da sem uspela DH presenetit z razgledom, pa da sem našla uhančke s sovico, fine drobnarije za Ficke in pojedla en vafelj od katerega sem bila sita pol dneva.

Fino je blo.
Še več pa v albumu.

Bruselj (2) - no, v bistvu Leuven

V petek sva že zgodaj odrinila z vlakom v Leuven. DH na eno drugo službovanje, jaz na nov pohod. Leuven je en tak cukrček od mesta, sploh če ga imaš čas raziskovat po dolgem in počez v sončnem dnevu. Nabrala sem za en šiht pohajanja, edino enkrat sem se usedla za pol ure na kavo, enkrat na malco in enkrat za kakšno urco s knjigo na sonce. Sicer sem bila na vseh pomembnih trgih (na enem tako med tržnico kot ko so stojnice že pospravili), šla mimo vseh pomembnejših stavb, uživala v naključnih pogledih, ki so jih nudile ulice malo stran, se zabavala ob študentih (tam je ena ogrooomna univerza), ki so se martinčkali v parku, preletala obe nakupovalni ulici, dokler se nisem ob železniški postaji zgrudila na kavo (s knjigo ☺) in SMSnila DHju, da sem nasproti postaje in da se ne premaknem. Oba zdelana sva spila še pivo in šla nazaj v Bruselj. Če boste kdaj v Bruslju in vam bo ostajal čas, toplo priporočam. Pol urce z vlakom, vse je na peš dostopno, pa fletno do konca.
Par cukrčkov, več pa v albumu (komentarje v albumu še dopišem, ko bo malenkost več časa).

mestna hiša

mestna hiša

tole je sredi trga pred knjižnico - menda v poklon znanosti

prižnica v katedrali - popolnoma lesena

rokodelske umetnine

vesele ulice

pojama nimam, komu in zakaj je padlo na pamet, da bi ograje, drevesa, kandelabre ovil v nekaj nakvačkanega - ampak je fletno in mi je polepšalo dan



kode za zvonec

lep dan tudi iz dolgočasnih stavb naredi kaj igrivega

univerziteta knjižnica

park

balon pri knjižnici

del ene izmed nakupovalnih ulic

vesela ulica v bližini katedrale

torek, 18. oktober 2011

Bruselj (1)

Prejšnji teden je DH služboval v Bruslju. Ker se tja pride tudi za zelo malo denarja, če si se zato pripravljen odpeljati en pljunek čez mejo in ker je njegova namestitev stala enako, če je bil sam ali z mano, sem se mu v sredo pridružila.
Takoj po pristanku (z nekaj zamude, damn, ravno tokrat ni bilo tistih "yet another on-time flight" fanfar...), posledično poti v mesto z naslednjim avtobusom, posledično noremu hitenju do doma, preoblačenju in hitenju na koncert so se stvari umirile. Uživala sva na tem koncertu. Vmes sem razmišljala o dveh stvareh. Prva je Murphy, ker se ti itak zaleti med nabolj pianissimo zaigranim solo delom. Druga je pa to, da če doma ne spoznaš klasične glasbe in če te v šoli vozijo na kakšne koncerte takrat, ko je itak vse brezveze, potem pravo lepoto spoznaš šele "v štiridesetem", sploh če imaš vrhunsko pozicijo, od koder lahko uživaš vsak posamezni ton, opazuješ vsak gib. Zakuska je bila simpatična, po eni strani so ponudili neke poljske prigrizke, značilne za regijo, po drugi strani v čast dirigentu in splošnemu japonsko-poljskemu prijateljstvu (ja, investicije so resna reč) suši, pa še nekaj "navadnih" reči, ki jih nisva znala locirat v to prireditev, se pa nisva branila paradižničkov z mocarelicami in olivo ali sirčkov s šunko in olivo.

Četrtek sem imela zase, ker je imel DH še obveznosti. Spet sem, podobno kot v Edinburgu, uživala v pohajanju po mestu čisto po svoje, odkrivanju drobnarij, ki bi mi najbrž ušle, če bi bila zatopljena v kakšno debato ali kakšno urgentno iskanje WCja za katerega od mulčkov ali kaj podobnega. Svoj tempo, svoj mir, svoje želje...
Takoj zjutraj sem pohajala po Grand placu

pa mimo Manneken Pisa

in ko sem po eni od stranskih ulic zavila nazaj na Grand Place, me je presenetil DH: Ej, prej smo končali, prideš na kavo? Po mimohodu mimo nekaj sicer kao pomembnih, ampak nezanimivih stavb sva pristala na vrhu stavbe jacques Delors, kjer sva s sončne terase opazovala parlament. To pa je impresivna stavba. Menda tudi od znotraj, čeprav sva si jo midva ogledala le odzunaj.

Po kavi je šel DH na drugo kitico in potem naprej na neko večerjo, jaz pa peš proti centru.
Mimo kraljeve palače

skozi park

k renejšemu postanku pa me je premamila stavba Old England in muzej glasbenih instrumentov, ki je v njej. Trikrat wow:
za zbirko

za stavbo

za razgled z restavracije na vrhu.

Okrepljena s simpatično zavito ciabatto
sem se skozi center sprehodila do borze.

Če povem, da sva stanovala 50m stran je vsakomur, ki količkaj pozna Bruselj jasno, da je bila lokacija nadodlična. Po kratkem počitku sem šla še en mali krog, zvečer pa sem pivo pila kar doma, z nogami na blazini. Čevlji, ki jih v Ljubljani po celem dnevu še opazim ne, so se po večkilometrskem pohajanju po tistih sicer simpatičnih a neudobno tlakovanih ulicah izkazali kot neustrezni.

torek, 11. oktober 2011

Jutra so zjutraj najlepša

Danes in včeraj pa res - sončni vzhod je bil prečudovit.



Pogled iz pisarne

nedelja, 09. oktober 2011

Zboristi



V sredo na SLO1. Priporočam.

nedelja, 02. oktober 2011

Nov vrt

Hiška Šiška je imela vrt. Z zelenjavo, cvetjem, travo, sredi katere je rasla češnja.
Prvo leto, ko so tam stanovali Majchini, je imela točno tak vrt.


Vendar pa taka razporeditev ni bila ravno idealna za družino, ki ima tako malo časa za krtkanje in ki tako malo doma kuha, obenem pa ima tri mulčke, ki bi za svojo razposajenost rabili malce več prostora kot tista 2x2 metra trave. Zato sta Majcha in DH razmišljala o preureditvi. In to tudi speljala. Po korakih.
Razpolovila sta zelenjavni del in ga razmejila od ostalega z novimi robniki. Dedi je pomagal, hvala.


Odstranila sta preostale betonske potke in robnike.
Požagala sta češnjo, ki že dolgo ni bila ne lepa ne zadovoljivo rodna. Dedi je pomagal, hvala.
Presadila sta mnoge rože, nekaterim našla nove lastnike, nekatere zavrgla. Pri nas rastejo lepo, pri novih lastnikih menda tudi.
Naredila sta teraso. No, dala narediti teraso in ob tem bolj špilala nadzornika Bajsija kot kaj konkretnega delala. Outsourcing je bil pač nujen.
In zdaj, po poletju, ko je nezelenjavni del vrta najprej še za silo zgledal, kasneje pa, ko je bilo potrebno izkopati še preostanek češnjigega štora, je vse skupaj izgledalo kot poligon za Patrije, kot se je izrazila prijateljica, ki je prišla na obisk čez dan. No, tega očitno nismo slikali ali pa se bo slika še kdaj našla. Pa saj si lahko predstavljate, kup odkopane zemlje, iz katerega že poganja vse živo, osmojen in požagan štor sredi velike luknje, korenine v debelini solidnega drevesa,...
Češnja je padla (pametnejši odneha ☺), čeprav za ceno DHjeve poškodovane mišice, in kar konkretnega švicanja dveh "ornk dedcev".
Od danes naprej pa je situacija takale:

With a little help from our friends so stari robniki, ki so se prej valjali povsod okrog zakopani ob zadnji steni, skupaj z nekaj zidaki, na katere so položene prana plošče. Temelj za bodoči žar. Tisto črno je cev, ki bo do tja nekoč peljala vodo in elektriko.
Zemlja je poravnana, češnjin krater zakopan, po vrhu je potresena mešanica nove zemlje in peska, povaljano, trava je posajena, novi prebivalec je pa japonski dren. Ki bo prijazno zelen, ne previsok, s čudovitimi belimi cvetovi pozno spomladi/zgodaj poleti, sladkimi sadeži pozno poleti in rdečim jesenskim listjem.
Hiška Šiška ima nov vrt.