Nagrada in lepa misel ali dve

V Andrejini Mavrični ustvarjalnici sem si prislužila nagrado. Včeraj sem jo tudi dobila po pošti. Domiselna torbica, polna pisanih steklenih kamenčkov je bila v kuverti. Presenetila me je, nekako sem si predstavljala nekaj bolj drobnega, tako je pa tale torbica kar konkretna. Celo sem prešnofala, gnjavila Andrejo z vprašanji (sori, če sem bila nadležna, blush blush), opazovala blago, vzorce, barvo, izdelavo, našla žepek, všivno etiketo po meri - ni da ni. Kamenčki so pa vseh sort. Tri mi je že otrokinja zaplenila, ker so takooo lepi, nekaj jih že vidim v novi vlogi, preostali bodo pa čakali na navdih. Takole je nagrado predstavila Andreja, sama pa dodajam še eno svojo fotko. Da se malo považim. In na tem mestu še enkrat zahvalim.☺



Ker mi je to nagrado prinesla lepa misel, pravzaprav dve, bom tiste, ki imam shranjene in so mi blizu, zapisala tudi sem. Ko mi kakšna pride pod roko. Za danes obe "zmagovalni".

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetlice,

poleti do zrele pšenice,

jeseni do polne police,

pozimi do snežne kraljice,

v knjigi do zadnje vrstice,

v življenju do prave resnice,

v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič,

ne drugič do krova in pravega kova

poskusi vnovič in zopet in znova.

(Tone Pavček)

Tale Pavčkova me spremlja že lep čas, všeč mi je, blizu jo imam, na različnih koncih, tudi dobila sem jo že na različne načine, pa čeprav jo znam od prve do zadnje vrstice na pamet jo še vedno pogosto - preberem.

Zaplotnika sem brala pa sto let nazaj, še v srednji šoli. Vsekakor ga moram ponovno vzeti v roke. Še zdaj se me vsakič znova dotaknejo tiste misli, ki imam izpisane. Verjetno bom ob naslednjem branju dodala še kakšno novo.

Lepo je mlademu človeku, ki ga na njegovi poti ne ovirajo drobnarije,

ki se starejšemu zdijo nepremostljive.

Še lepše pa je, če tak ostaneš vse življenje.

(Nejc Zaplotnik)