torek, 19. januar 2010

Vsevedna mama ;)

Že pred leti sta se fanta občasno čudila, "kako mame vemo, kaj otroci počnejo v kopalnici". Se je namreč marsikdaj zgodilo, da je prišel ven in bil poslan takoj nazaj zares roke umit.
Danes me je dočakalo svojevrstno presenečenje. Z otrokinjo sva šli do trgovine, da bi imeli lahko sploh kaj za večerjo. Fanta sta imela naročeno, naj se medtem stuširata. Ko sva se vrnili sta bila oba v pižamah pospravljena na sedežni, gledala sta nekaj po TV, brisače so čakale na dogovorjenem mestu, saj ne dosežeta previsoko namontiranih kljukic na vratih. Ko sem se jih lotila pospravit, mi je nekaj zasmrdelo. No, ne dobesedno, to se samo tako reče. Brisači sta bili suhi. Hmmm... "Sta se stuširala?" Ja, mami. Ob mojem "Reees?" sta začela malo skupaj lezt. Ja, mami, res. Pa tisti pogled "kako pa veš"? Jima povem, da jaz pa vem, da se nista in naj povesta po pravici. Ja, mami, sej se res nisva. Ampak kako si pa pogruntala? Sta dobila za nalogo, da pogruntata, kako sem pogruntala. In sta pogruntala. Da sta pozabila zmočit zaveso pri banji (banjo namreč sta, faconarja mala). Hja, ljuba sinova, za zaveso ne vem, brisače pa vsekakor.
Dobila sta predavanje o higienskem minimumu, tuširanje je bilo obvezno kljub temu, da sta bila že v pižamah in dobila sta na znanje, da bom naslednjič ravno tako vedela, tudi če bodo brisače mokre.
Dobila sta pa tudi plus točke. Za iznajdljivost že. Pa da sta našla eno luknjo v svoji zgodbi tudi. Pa čeprav moram biti "po uradni dolžnosti" huda in resna mama se mi vseeno malo fajn zdi, da me poskuša naraščaj okol prinest. Na zanimiv način. Bravo, fanta! ;)

nedelja, 17. januar 2010

Obmesečnica

Uau, danes je en mesec od prve objave. Tale je triindvajseta. Niti ni tako malo. Vtisi? Fajn. Všeč mi je. Mojim bralcem tudi. Gremo naprej!

Lepo je biti soseda

Hja, nič kaj slovensko, kaj? No, pri naši hiši je itak toliko netipičnih stvari, da to, da se dobro razumem s sosedi, ni res čisto nič posebnega.
Hiška Šiška je že dokaj stara gospa, od prvotnih naseljencev je ostal samo še en par, v ostalih enotah so ostali le še potomci. Pa so fajn, od nekdaj se vsaj jaz osebno z njimi dobro razumem. Odnosi so korektni, skupne stvari razrešujemo po normalni poti, vse se da zmenit in vsi se dogovorjenega potem držimo. Z nekaterimi se samo pozdravimo, izmenjamo nekaj besed, z nekaterimi se zaklepetamo.
Hiška Šiška ima pa tudi svoje sosede. Ravno tako stare, če ne še starejše gospe. Tudi tam je prvotnih naseljencev malo, v nekaterih celo ni niti potomcev ampak so hišo kupili drugi. Novi lastniki. Mlade družine. Dve v istem času. Nov veter v stari soseski. Spet se med hišami podijo otroci (kot smo se mi tistih nekaj let nazaj), se družijo in igrajo, celo kar sami, sploh ni treba budnih oči staršev, ker je mikrolokaciji nekako uspelo obdržati prvotno raven prometa, torej tako malo, da ni skrbi.
Še skoraj boljše kot to, da imajo otroci družbo, je to, da jo imam tudi jaz. Ko so medsosedska spoznavanja in občasni klepeti prerasla v malo širše zasnovan spoznavni piknik, pa da klepetanja, katerim povod je druženje otrok, preraščajo v prijateljstva. Ravno ta teden se je tako poklopilo, da smo v miru uspele pokofetkat vse tri "nove" sosede. Uf, je pasalo... Tiste ukradene pol ure. Regljanje in smeh na polno. Predvsem pa paše zavest, da so ljudje, ki so mi blizu, lahko res - blizu. Dobro dene, da za tisto včasih tako potrebno "večerno pivo" ni vedno nujna logistika in dogovarjanje teden prej, da se zberemo z vseh koncev.

sobota, 16. januar 2010

Kavbojke

Jeans mi je zelo ljub, od vsega najbolj pa kavbojke. K sreči imam tudi službo tako, da dovoljuje kavbojke na delovnem mestu. Kavbojk je kot listja in trave. Seveda. Ampak ne za mojo tazadnjo. Pih.
V zadnjih letih sem našla natanko dva para, ki so mi tipi topi pasale. Ene sem že upokojila, ker sem jih kupila prekmalu po porodu in so potem postajale tako preširoke, da sem se zjezila in jih dala stran. Druge sem zvohala lani, bolj slučajno kot ne in so ta hip edine spodobne kavbojke, kar jih premorem.
Če tole bere kdo, ki me osebno ne pozna, si bo najbrž mislil, da imam kakšno hudo eksotično postavo, da ne najdem kavbojk v vsej ponudbi, ki je na tržišču. Moja postava je čisto OK, konfekcijska številka majhna, po nekaterih merilih sem menda "čisto presuha" (no, ti ne hodijo z mano na kosilo ;)), del, ki naj bi ga pokrile ene spodobne hlače pa obsega dve nogi in eno tazadnjo. Opažam, da so kavbojke narejene bodisi za deklice, ki (še?) nimajo bokov, česa nima pa tisti tip žensk, ki se uspe spravit v drugi model, pa še ne vem. V prvem primeru se kavbojke na vrhu stegen nekako zataknejo in ne gredo višje. Tudi če vzamem kakšno številko večje kot nosim običajno. Hmmm, no ja, tudi prav. Boke pa vseeno imam. Preostali kroji so pa taki, da krasno objamejo stegna, tazadnjo, lepo se zapnejo, vse super. Se pogledam od strani, pa zadaj pri pasu štrlijo. Ne kakšen centimeter, da skriješ s pasom. Kavbojke pri vrhu sploh ne zavijejo noter proti hrbtu ampak gredo nekam naravnost navzgor. In štrlijo za par cm. Kako se imenuje tisti predel, ko se ritka prelije v hrbet ne vem. Ampak glede na kroje, ki so na voljo, ženske tega nimajo. Množično.
Moram najti preverjeno štacuno, da grem potem samo kupit tisto, kar mi paše na rit in si prihranim kup letanja in stresov. Včerajšnji dan mi je že za spoznanje pokvarilo dejstvo, da sem pomerila pet ali šest parov kavbojk, pa niso bile nobene OK. A si vi sploh predstavljate, kako težko je najti toliko parov hlač, da so vsaj približno dobro videti in da imajo tvojo številko? Pa vse od prvih do zadnjih zašite tako, kot da se telo od najbolj zunanjega robu ritke nadaljuje naravnost navzgor. To še za pih ni. :(
Včasih so meli ene leviske, točno sem vedela model in obe ključni številki. Niti pomeriti jih ni bilo treba, vedno so bile kul. Pa so jih, packi, nehali delat. Šmrc. Zaenkrat pa še nisem našla trgovine, kjer bi imeli kaj preverjenega. Mah, kaj preverjenega, da bi vsaj približno stalo na riti bi bila čisto zadovoljna.

petek, 15. januar 2010

Bodi luč!

V Hiški Šiški, seveda. Da ne bodo samo "ruski lestenci", kot slikovito temu pravijo 'naši' štromarji. Če ne veste (sama do nedavnega nisem), ruski lestenci izgledajo takole:



Slikca je sposojena, nekako nisem čutila potrebe po dokumentiranju. Bo pa treba vsaj malo poškljocat, za spomin. Bolj iz sentimentalnih kot iz dokumentacijskih razlogov.

Nakup luči sploh ni tako preprosta zadeva, kot bi si človek predstavljal. V vseh trgovinah visijo razstavljene luči, na kupe jih je in ko se sprehajaš mimo takrat, ko kupuješ nekaj drugega, imaš občutek, da prideš, izbereš in greš potem naprej po ostalih opravkih. Japajade.
Velik plus kupovanja luči je to, da pri večini dobiš žarnice že zraven. To toplo pozdravljam. Kupiš luč in dela, ni treba poleg osnovne investicije nabavljati še žarnic, kar sploh ni niti zelo poceni niti zelo enostavno opravilo pri vsej poplavi tipov, navojev, porabe, in ostalih parametrih, ki jih žarnice imajo - da o stroških niti ne govorimo. Velik minus je pa to, da je težko najti luč, ki ustreza vsem čedalje številčnejšim parametrom, na katere moraš paziti pri nakupu.
Prvo sva izbrala že spomladi. In so jo do zdaj, ko jo rabimo, umaknili iz prodaje. Hmmm, kako se preklinja na blogu? V stripih je to nekako takole $#@$%&$, ne? Morda "with a little help from my friend" celo pridemo do nje. Luč, ki "zna vse", kar pač od nje pričakujemo. Karkoli drugega gledamo, ima take ali drugačne pomanjkljivosti v primerjavi z izbrano. Kaj pa vem, morda me bo pa le enkrat izučilo, da ubogam tisti tihi glasek, ki mi dostikrat pravi "kar kupi". Se bo treba navadit, da ima tisti tihi včasih bolj prav kot tisti razumski "saj ni kam spravit", "pridem drugič še enkrat v miru pomerit", "bom pri naslednji plači" ali kaj podobno trapastega. Prve zaenkrat ni moč dobiti.
Drugo sem danes našla. Zadnji kos. Huh, še dobro, sicer bi se pošteno tolkla po glavi zakaj je nisem nabavila prvič, ko mi je prišla pod roke. No, otrokinja bo preskrbljena z luštno lučko. Roza, itak. Ne v celoti, na srečo. Fanta k sreči nista tako komplicirana in sem našla toliko ustreznih, da sem lahko celo izbirala. Izbrala sem tisto, ki najboljše sveti. Pa upam, da sem izbrala prav in da se DH ne bo hudoval zaradi kajvemkakšnega tipa žarnic in podobnih tehnikalij, ki pri tem, da luč ne samo dobro sveti ampak tudi dobro izgleda, sploh niso ključnega pomena (ha, zdaj si upam, ko je daleč in se ne more kregat z mano ;)). Se pa vse da zamenjat, tako da ni panike tudi če sem brcnila v temo - bomo našli pač kaj drugega.
Tisto serijo, ki sem jo kupovala za predsobo in podobne prostore sem dobila. Pozabila na en prostorček in kupila eno premalo, ampak pustimo podrobnosti. Jih imajo še nekaj, upam, da jutri še najdem.
Ostalo? Še čaka. Eno moram izbrati skupaj z DH, ena je fenomenalna ampak za v tisti prostor potrebujem še dve, pa nimajo ustreznih "iz istega vica", nekaj jih bomo kar preselili, z nekaterimi se še sploh ukvarjali nismo. Bodo pa ruski tačas. Saj majo en svoj šarm. ;)
Če bi poleg vseh luči danes našla še kavbojke, bi bilo nakupovalno popoldne izredno uspešno. Tako je bilo samo zelo uspešno. No, uspešno, če upoštevam, da moram jutri nazaj po pozabljeno luč. Ah, zelo uspešno, če upoštevam, da so bili mulčki po nekaj dneh bolezni na palačinkah pri dediju, jaz pa samaaaa, pa ljubi mir sem imela za ogledovanje, nekaj časa pa toliko družbe, da sem pokofetkala in se malo naregljala še o čem drugem kot o herijupoterju, ki je bil ta teden na sporedu. Kavbojke? Mah, druga zgodba.

sobota, 09. januar 2010

Deset let

Pet let nazaj sem nekam napisala tole:
Vse se je začelo z izostankom menstruacije. Prvi mesec po tem, ko sva "nehala pazit". Presenečenje št. 1. Potem sem šlampasto prebrala navodila na Clearbluju in sem iskala dve črtici v prvem okenčku. :-) Presenečenje št. 2. Potem pa so se kar vrstila. Ko po dobrem mesecu nosečnosti nisem več zapela nobenih kavbojk pa ko sem jedla po šestkrat na dan in mi še ni bilo dovolj. Pa poslušanje srčka pri G. Pa ko je prvič zabrcal - ob enem kozarčku rdečega vina nekje v Provansi. (Se vidi, da je na pol Štajerc :-)))). Pa da imaš 18 kil viška lahko praktično samo v trebuhu. Pa ko se je najavil neke noči, po krasnem praznovnaju 80. RD mojega dedka. In prikukal na svet po treh urah precej redkih popadkov. Takrat je bilo presenečenje še za vso žlahto - ja kako imate že sina, če pa smo še sinoči skupaj sedeli. :-))) In smo ga dobili. Danes pet let nazaj.
Potem so šla presenečenja še hitreje. Pa previjanje, hranjenje, crkljanje, krči, zobki, laski, prva žlica, prvi padec s postelje (ja, otrok se zna obrnit :-)), prva vročina, prvi korakci, prvi rojstni dan, prvič v vrtec (pred prvimi korakci), prvo kampiranje,.. Vsaka izkušnja s tistim malim bitjecem je bila nekaj posebnega.
No, in danes šteje tisto malo bitjece pet let. In ni več mali ampak je en prav odrasel fantič, nabrit ko šus in brhten za dva, pa na hece, pa samostojen, pa vse ga zanima. Tak čist taprav. Pa tak čist moj.
Presenečenj pa še vedno cel kup. So dobra in manj dobra. Med dobra sodijo vsa znanja, ki jih osvaja z neverjetno lahkoto, pa vse domislice, ki jih deli z nami, pa vsa nepričakovana cartanja, pa objemi in poljubčki in "rad te imam"-i, ki pridejo kar tako, šc izza ovinka, pa razmišljanja, ki so včasih zelo resna. Je recimo razmišljal o tem, kako umremo in je ugotovil, da lahko popijemo strup ali pa nas kdo ustreli ali pa nas gnuji pohodijo. :-) Med malo manj dobra pa recimo presenečenje, kako daleč se lahko pokaka, ko je med plenicami, pa koliko drobtin lahko sproducira iz enega samega majhnega piškotka, pa da se mulc lahko dere tričetrt ure skupaj, če gre pri napačnih vratih v avto. Je pa dobrih dosti več. Tista manj dobra so pa zdaj že smešna...
Eno od voščil, ki smo ga prejeli ob njegovem rojstvu (nedolgo tega sem ga med pospravljanjem spet našla) mu je zaželelo dobro prebavo, neboleče zobke, prijazne tovaršice, fajn punce... Takrat sem si mislila: joj, pa kje je še to. Ja pa smo tam. Prebava je bila precej boleča, pa je šlo mimo. Zobki so bili bolj pozni, ampak čisto neboleči. Tovarišice so bile do sedaj vse krasne. Ja, in mi smo že pri puncah. Zdaj je že v tačetrto ali tapeto zaljubljen (sploh ne sledim več)...
Če koga zanima: petletniki so bolj pridni kot štiriletniki. In petletniki manj razmetavajo kot štiriletniki. To je prijavil danes zjutraj, ko smo ga vprašali, kako so kaj petletniki.
Bom poročala, če je res tako. :-)))))

Minilo je novih pet let. Ja, v desetletnika je zrasel. Od včeraj, saj veste, to se rado zgodi pri otrocih. Kako je danes? Prebava je kul. Zobki tudi. Tršice so fajn. Punc je bilo v vrtcu več, zdaj kar z očmi zavija, če kaj takega omenimo. Predvidevamo, da se bo to zadnje v naslednji petletki spet spremenilo.
Hja, tisti posrečeni petletnik je zrasel v posrečenega desetletnika. Ki se rajši kot z žogo ukvarja s knjigami, ki rajši kot risanke gleda Discovery Channel. Ampak za vsemi učenimi besedami in skrbno sestavljenimi stavki je še vedno - majhen fantek. Ki se (juhej!) še vedno rad pride pocrkljat, po objem, pritisne poljubček. Ki zna vse, od neskončnega jezikanja do vljudne prijaznosti. Zdaj že pridno pomaga, samostojno kaj skuha, soba je pa vseeno v razsulu. A ni zanimivo, da si je popolnoma enostavno zapomniti vse o vesolju, da zvečer pospravimo majico in nogavice v koš za perilo je pa takoooo zahtevno?
Danes je njegov dan. Dobi zajtrk po želji, menda gremo v kino, zvečer bomo meli pa fondi, najljubšo torto in družabne igrice po njegovem izboru. Take so želje desetletnika.
Aja, desetletniki so menda "kr uredu". To sem izvedela, potem je odbrzel pred TV, kot ponavadi zjturaj ob vikendih.

Nočni sprehod

Po popoldanskem kidanju, borovničkah in palačinkah pri sosedovih sem si sprva želela samo vroče banje in izležavanja pred TV. Šlo je po planu, v kopalnem plašču sem že dremala pred TV, ko me zdrami klic. "Ej, nekam te vabim". Firbec je premagal dremavost. "Ja? Kam?" Obleci se, greva ven, čudovito je. Za hip me ima, da bi zagodrnjala kaj v smislu "A si čist na glavo padu?", ampak si premislim in preoblečem. Vmes je ravno do konca opral pralni stroj. Kdo ve, kaj si je mislila soseda, ko smo se ob pol polnoči srečali na hodniku in sva midva v polni zimski opravi obešala perilo. Pogledala je že tako, z malo privzdignjeno obrvjo. Saj je najbrž res čudno izgledalo...
Zunaj pa - UAU. Snega do kolen, itak še neskidano in nespluženo. Ljudi je bilo presenetljivo veliko zunaj. Očitno za zimsko veselje ni neprave ure. Res je bilo fino. Tisti posamezni avtomobili so odšumeli mimo, nove snežinke so pk-pk-ale po kapuci, stopinje so bile neslišne. Do kolen ga je bilo, kot sva ugotovila na bližnji čistini, kjer sva nehala iskati stopinje drugih ampak sva delala svoje v nedotaknjen sneg. Ob pol enih sva potem izropala hladilnik. Mmmmm, domača zaseka, domača kutinova marmelada...
Hvala, DH (dear husband). Bo treba ponoviti. Pa pripeljati smučarske hlače v mesto - jaz bi delala angelčke...

petek, 08. januar 2010

Toplo pri srcu

Letos je gužva. Na vseh frontah. Včeraj sem prvič letos dala otroke spat, ker sem bila vse večere v službi, en večer pa zunaj. Tisto službovanje med prazniki je težko padlo, je blo pa treba, čeprav sem delovno začela leto z utrujenostjo in nenaspanostjo, kar ni ravno najboljša popotnica. Ah, kaj, bo pa potem boljše. Ko je dol, ne gre drugam kot gor, ne?
Tisto, kar pri vsem skupaj pogreje srce je pa to, da imam ljudi, ki skrbijo zame. Med tistimi, ki so vedeli, da službujem, se je vedno našel kdo, ki je bznil "ej, ti gre? zmagaj!" Med tistimi, ki niso bili z mano tako ali drugače v stiku pa se je vedno našel kdo, ki mi je polepšal dan. Nalezljiv smeh parketarskega tima. Dobre novice. "Ej, sina mam". "Teta sem". Lepe stvari, ki poživijo življenje. Zmaga v službi. Darilo, ki je izpolnilo željo, ki ni bila niti izražena. Celo dve taki darili. Eno navihano darilo, ki postavlja nove cilje. Jp, med takimi lučkami ni težko krmariti skozi temnejše dneve.

nedelja, 03. januar 2010

Daj okreni...

...taj ringlšpil u mojoj glavi...
Tale se mi že ves dan mota po glavi. Hja, pride tak dan, ko malo obtičiš, ko drveni konjići tužno stoje. Ko rabiš nekaj, da okrene ringlšpil, da doda svetu malo boje.
Ne uspem objaviti videa s slikco. :(
Mah, komur se da kliknit na slikco se bo pa še z linkom pomatral. Se splača. Đole je faca.

http://www.youtube.com/watch?v=v2bPbTZ054k

Nč, majcha, potrudit se bo treba. Kdo me bo brcnil v rit, če se sama ne bom?

sobota, 02. januar 2010

Prva letošnja od fickov

Ficki, mulčki, mularija, lumpi, podmladek - enotaisto, OK? Da ne bom razlagala vsakič znova.
No, ficki poskrbijo za veliko tistega, kar se zapiše pod "neprecenljivo". Hmmm, konec koncev bi lahko bila to tudi ena od kategorij na blogu. Že pišem...
Pomanjkanje dopusta in počitka v lanskem letu in nič dela prostih dni so far v letošnjem pač privede do tega, da mama zadrema ob vsaki možni minuti, torej tudi sredi dneva, če že tako nanese, da se slučajno poklopita minuta tišine in položaj čimbližje horizontali (slednje ni nujno potrebno). Spanje definitivno sodi med osnovne človekove potrebe, ne...
In odkar je majcha tudi mami, se trudi vzgajati otroke v smislu "ko nekdo počiva, mu damo mir". Pri otrocih je to delno že uspelo, pri otrokinji pa še ne. In mi sredi dopoldneva med dremanjem pomoli, no, ne pomoli, praktično zapiči v nos najnovejšo stvaritev iz lego kock ali nekaj ustrezno trdega in špičastega. Sledi hudo vprašanje razkurjene mame (ja, odtegovanje spanca ni toplo sprejeto, sploh ne v prvih minutah po tem grozljivem dejanju): "OK, dete, ja, lepo, ampak - kaj naredimo, če kdo počiva?" Dete gleda debelo. "No, kaj naredimo, če kdo počiva?" Dete gleda debelo, gladina solz se približuje robu. "No, povej, kaj naredimo, če kdo počiva?" Dete gleda debelo, gladina solz se približuje robu, nakar s tresočimi ustnicami previdno vpraša: "Damo lupčka?" No, dete dobi lupčka. In malo manj sitno mamo.

Nula-devet / nula-deset

Nula-devet je bilo divje in pestro. Ne toliko kot nula-osem, pa vseeno. Prineslo je pestro dogajanje. Zametke večjih sprememb v življenju. Spomladi eno novo izobraževanje, čez poletje, jesen in del zime še obnova. Dve smrti in rojstvo v družini. Selitve skoraj vseh bližnjih. Uf, tektonski premiki... Tudi nekaj ne tako drastičnih, pa vseeno pomembnih. Eno obnovljeno prijateljstvo, dve zanimivi potovanji in en mini break v dvoje, eno uspešno zaključeno pomembno delo v službi. Pa tiste drobnarije, ki tkejo vsakdan - prebliski mulčkov, klepeti, heci, darila, ki spravijo solze v oči, zanimive knjige, ki so me našle... Tistih zoprnih ne bom niti pisala, ker jih ni vredno zapisovati. Pesti pri bolezni prijateljice so pomagale, prepirov se ne bomo spominjali, slaba volja je minila, sive lase se pobarva...
Nula deset? Začetek je zanimiv. Prva položnica, ki sem jo nastavila, me je spravila v smeh. Ja res, no, če se še tako čudno sliši. Ker sem pri letnici, ko sem zapisala datum plačila, namesto "09" napisala "010". Kaj naj, tale nula se me drži že deset let, kako naj se je odvadim čez noč? Ne gre. Ja, je pa čas za menjavo rutine. Pa naj bo to kar novoletna zaobljuba. Se bom izognila tistim klasičnim - hujšat mi ni treba, kadim ne, si pa lahko kakšne samo zase zmislim. "Manj rutine" torej. Naslednja je vsekakor več smeha. "Izgubljen je dan, ko se nisi smejal" je rek, ki me spremlja že kar nekaj časa. Nula devet je prinesla preveč izgubljenih dni. Cilj za letos: nič izgubljenih dni, vsaj v smejalnem smislu. Več druženja vsekakor sodi zraven. Eni bolj luštnih trenutkov preteklega leta so bila druženja. Kofetki, kosila, kino, čveki... Selitev bo prišla tako ali tako, je nimam kaj pod zaobljube pisat. Bo pa prinesla moj "kujovc", ki mi bo, upam, nudil ustrezen mir, da lani začeto izobraževanje dokončam, prav tako bi bilo fino zaključiti še un faks, ki čaka načet že par let... Izobraževanje zagotovo "pade", za faks pa ne vem, če me sploh še marajo. Vsekakor pa bo izobraževanje igralo pomembno vlogo v tem letu. Konkretne počitnice morajo tudi priti na vrsto. Lani nam je splet okoliščin sprašil (dobesedno) taglavni dopust, kaj takega si definitivno ne smemo več privoščiti. Ja, saj so lani bila potepanja, ampak to ni to. Sploh se pa človek težko vse leto fura na ene prvomajske in par dni po koncu šole, res. Tek bo naslednja reč, ki jo bom nadaljevala tudi letos. Vsaj dve ljubljanski tekaški prireditvi, če bo taprava štimunga bi bilo luštno, če bi bila še kakšna zraven. Ustvarjanje je tudi reč, ki sem jo že nekaj časa pogrešala. Zdaj ne bo več prostorske stiske, pa bo lažje. Papir, fimo masa, šivalni stroj, vrt, kuhinja - ni važno, samo da bo nekaj simpatičnega nastajalo. Se spomnim zadovoljstva, ki se rodi ob tem, pa je vredno obuditi stare navade. Sedem jih je? Tudi prav. Lepa številka. Moja številka. Upam, da bo konec leta zraven vsake kljukica.

petek, 01. januar 2010

KERI KOULI

Neeee, ne bo napisano v kakšnem narečju. Tukaj se kvečjemu kakšna majchiščina pojavlja. Tole mora biti objavljeno pred bilanco 2009 in mislimi na 2010. Ker tehnično paše še pod lani.
Keri kouli je ime enega vilinskega simbola, ki me je našel pred nekaj dnevi. Pomeni doslednost. Čeprav ga že pridno nosim, ker je tak fleten, za okrog vratu, je morala objava počakat na ustrezne podnapise. Ki sem jih takrat slišala, a si jih nisem zapomnila dovolj natančno, da bi si jih upala objavljati. "Prosto po majchi" pa ne gre, no...
Našel me je očitno v trenutku, ko sem ga rabila. Ko kolutkam za nazaj in delam načrte za naprej.
Podnapisi namreč pravijo takole:

....spodbuja doslednost koristnih ravnanj. Pomaga izpolniti nalogo, ki smo
si jo izbrali, izpeljati odločitve, brez dvomov in odvečne prtljage pogumno
odpotovati proti cilju, vedno znova z zaupanjem prisluhniti svojemu tihemu
notranjemu glasu in zvesto slediti energiji na poti srca.


Izgleda pa takole (no, moj je narisan na obesku iz fimo mase, ki se malo bleščika (družinski izraz, never mind):


Jp, bo prišlo prav. Težko si zamišljam boljšo popotnico ob začrtovanju poti čez naslednjih 365 dni.