Zapadel je prvi sneg...

Mesto je v snegu tudi ponoči bolj belo. Nebo je svetlejše, ulice, travniki, drevesa, strehe, vse je pobeljeno. Skozi spalnično okno je pogled še posebej lep. Na svetlem nebu se snežink skoraj ne opazi, prav tako jih skoraj ne vidiš, če upreš pogled v kakšno drevo, sosednjo stavbo... Nekaj posebnega je pa v vsej belini in nekaj sive in črne opazovati snežinke skozi soj bližnje svetilke. Takrat se za hip obarvajo oranžno. Čudovito je.
In ko odpreš balkon, se namesto tihote zasneženega mesta sliši hhhhk tššš, hhhhk tššš, hhhhk tššš. DH kida. Sosedovi na levi kidajo. Sosedovi na desni kidajo. Kljub temu, da je ura že pozna. Ni kaj, zjutraj bodo še večje sitnosti, če se zdajle malo ne potrudijo.
Zakaj me ni zraven? Saj sem bila, popoldne. Družinsko smo se po kosilu zahomotali do ušes in šli ven. Mulčki sprobat nove kombinezone, midva z lopatami nad sneg. Tam nekje pri peti lopati me je usekalo v križu. Bemti. :( Komaj sem prilezla v hišo in spravila škornje z nog. Nadaljevala sem v postelji, da sem se malo raztegnila, potem sem namontirala kozmodisk, vzela pejnkiler in se DH in sosedovim pridružila vsaj na enem kuhančku pred hišo. Je hecno, očitno sta pomlad in jesen bolj zatišna, kar se tiče medsosedskih druženj. Poleti smo se kakšn vroč večer zbrali ob mrzlem pirčku, pozimi pa se bomo ob mrzlem dnevu ob toplem čaju ali kuhanem vinu. Paše.