nedelja, 28. november 2010

Zapadel je prvi sneg...

Mesto je v snegu tudi ponoči bolj belo. Nebo je svetlejše, ulice, travniki, drevesa, strehe, vse je pobeljeno. Skozi spalnično okno je pogled še posebej lep. Na svetlem nebu se snežink skoraj ne opazi, prav tako jih skoraj ne vidiš, če upreš pogled v kakšno drevo, sosednjo stavbo... Nekaj posebnega je pa v vsej belini in nekaj sive in črne opazovati snežinke skozi soj bližnje svetilke. Takrat se za hip obarvajo oranžno. Čudovito je.
In ko odpreš balkon, se namesto tihote zasneženega mesta sliši hhhhk tššš, hhhhk tššš, hhhhk tššš. DH kida. Sosedovi na levi kidajo. Sosedovi na desni kidajo. Kljub temu, da je ura že pozna. Ni kaj, zjutraj bodo še večje sitnosti, če se zdajle malo ne potrudijo.
Zakaj me ni zraven? Saj sem bila, popoldne. Družinsko smo se po kosilu zahomotali do ušes in šli ven. Mulčki sprobat nove kombinezone, midva z lopatami nad sneg. Tam nekje pri peti lopati me je usekalo v križu. Bemti. :( Komaj sem prilezla v hišo in spravila škornje z nog. Nadaljevala sem v postelji, da sem se malo raztegnila, potem sem namontirala kozmodisk, vzela pejnkiler in se DH in sosedovim pridružila vsaj na enem kuhančku pred hišo. Je hecno, očitno sta pomlad in jesen bolj zatišna, kar se tiče medsosedskih druženj. Poleti smo se kakšn vroč večer zbrali ob mrzlem pirčku, pozimi pa se bomo ob mrzlem dnevu ob toplem čaju ali kuhanem vinu. Paše.

sobota, 27. november 2010

Štumfožerka je bla!

Včeraj sem not prinašala gospodinjske zaostanke študijskega tedna. Pri zlaganju perila je pri petčlanski družini neizogibno tudi zlaganje nogavic. In seveda je neizogibno tudi iskanje škatle z nogavicami brez para, če je manjkajoča slučajno tam od prejšnje žehte. Včasih je, včasih ni. Zadnjič me je eno brskanje pripeljalo do ene slikce, ki je pojasnila, kam izginejo določene nogavice. Zagotovo jih zmaže Štumfožerka.

Štumfožerko je narisala Polona a.k.a. Frišna
No, predvsem manjkajoče moje in moževe. Medtem ko še vedno ostane nepojasnjeno, kdo otroške (no, ne vseh) poskrije na vrh omare ali v zaboj s kockami. Ker otroci jih ne. Nikomur se niti ne sanja, ko ob kakšnem tovrstnem odkritju malo povprašaš. Kakšna ideja?

petek, 26. november 2010

Danes praznuje...

...ena čisto posebna dama. 65 let beleži. Pa vseeno je vedno sveža, nasmejana, samozavestna do kraja, radi jo imamo vsi po vrsti, vsaj jaz ne poznam žive duše, ki ne bi bila navdušena nad njo. Moja mama jo je dala meni, jaz sem jo dala svojim otrokom in prepričana sem, da jo bodo moji otroci dali naprej. Vsekakor pa hvala Astrid Lindgren, da jo je dala svetu. Knjiga, ki sem jo prebirala sto in stokrat. In jo bom gotovo še velikokrat vzela v roke. Hvala, gugl, da si me spomnil.

Vse najboljše, Pika Nogavička!
In še na mnoga leta!

sreda, 24. november 2010

Na bicikel konec novembra?

Sonce je spodilo sivo jutro. In zbezalo mene, skupaj z mračnimi mislimi, ki so se zgrinjale okrog lukenj v znanju in grozile, da bodo prekrile ne samo preostalo znanje ampak tudi vse, kar mi je še ostalo zdrave pameti, na kolo. Zimska oprema (vsaj za nekaj pridejo tekaške rokavičke prav), trak čez ušesa in zviz v BTC. Nekaj sem morala zamenjat. In itak sem potem še nekaj malega zapravila. No, vse sem morala pripeljati s kolesom domov, ane, pa v Kilometru in Levčku itak nimajo hudooo velikih reči. Zanimivo, kako domišljija kar pobezlja, samo da vidi pravo spodbudo. Več ne izdam, bom naredila pa potem pokažem. Ker se mi je najavil serviser, da pogleda avto in pove, a je totalka al ni (je pač star), sem bila prikrajšana za kavo in kaj dobrega v Happypekovem doubledeckerju. Doma sem si potem naredila nekaj za kosilo. No, to je bil bolj sorry excuse za kosilo, ampak sita sem pa vseeno. Medtem ko sem čakala, da se hrenovka skuha, sem ob navalu lakote zmazala en kos brieja, potem sem pojedla hrenovko z zenfom in kruhom, zraven pozobala nekaj kislih kumaric, ko je zmanjkalo hrenovke sem za posladek pojedla preostali kruh namazan z Nutoko in še eno žlico sem jo kar tako, za dobro vago polizala medtem ko se je kuhala kava. In zdaj sedim po kaokosilu s kavo in skledico grozdja pred računalnikom in se mi itak ne da it delat, ker bo vsak hip on tukaj in me bo samo zmotil. In tuhtam, kaj mi je jutrišnjega dne treba bilo, čisto prekmalu se je najavil tale dan D. Jutri dopusta ni več, se bom poskušala v službi zamotit s čim drugim kot s popoldnevom, pa do spodobnega kosila bom prišla. Naredila bom pa tudi. Če bom le dobila prava vprašanja. ☺

torek, 23. november 2010

Najboljša izdelovalka tiramisuja ☺

Ne, ne, nič se ne hvalim. Sandra je tko rekla. Ena bolj prijaznih stvari, kar sem jih slišala zadnje dni. Kar ni čudno, saj itak, kot je Otrokinja obrazložila babici, "cel dan sedim v pisarni in nekaj vadim, ker imam izpit". Tako da sploh ni kakšnih realnih možnosti za medčloveško interakcijo. Še dobro, da mamo internet, imam vsaj občutek, da vsake toliko malo pokukam med ljudi. ;)
S tiramisujem je tak hec kot z marmelado. Nekaj dobrega ampak čisto prezapletenega, da bi se človek lotil doma. NOT!
Tiramisu je simpl. Čist simpl. Samo taprav recept moraš met. Tisti hip, ko sem v eni majhni knjižici, ki sem jo spotoma uplenila v eni nemški knjigarni in nosi naslov Dolci - Desserts aus Italien zagledala recept, sem vedela, da je to - to. In ja, dober je. Ful dober.

Za posodo v velikosti A4 papirja potrebujemo:

6 jajc
6 žlic sladkorja
2 vrečki vanilijevega sladkorja
4 žličke naribane limonine lupinice
500 g mascarponeja
močno črno kavo (ohlajeno)
bebi piškote
navaden kakav (grenek)

Rumenjake zmešamo z vanilijevim in navadnim sladkorjem v svetlo rumeno kremo. Dodamo limonino lupinico. Mascarpone primešamo po žlicah. Previdno vmešamo še trd beljakov sneg.

Piškote na kratko pomakamo v kavo in jih polagamo na dno posode. Pokrijemo s polovico kreme in postopek ponovimo. Pred serviranjem potresemo s kakavom.


Moje opombe:
Ne vem, koliko piškotov in kave se potrebuje. V moj pekač gre v eno plast 15 piškotov. Ampak to je odvisno od posode. Kave je treba kar ene 4 dcl.
V originalnem receptu je kavi primešanjega nekaj vinjaka ali konjaka. Jaz to spustim, je namenjeno samo aromi. Že tako otroci jejo tole kavno varianto. Ko so bili res čisto majhni so dobili svojo mini porcijo - isti postopek, le da so bili piškoti namočeni v kakav in tiramisu potresen z Nesquickom.
Lepše izgleda, če s kakavom potresemo tik pred serviranjem. Razlike v okusu ni zaznati.
Pri nas je tiramisu večkrat na sporedu odkar sem mascarpone odkrila v Hoferju. Kjer je dober in ne tako pošastno drag kot drugje.

Kot vsaka stvar pa ima tiramisu tudi svoj minus. Ne moreš ga takoj jest. No, lahko, ampak ni tako dober. Najboljši je malo uležan, da se fino prepoji vse skupaj. In fino mrzel. Takrat ga tudi prehitro zmanjka, da bi ga uspel poslikat posutega s kakavom ali v kakšnem prečnem prerezu.

ponedeljek, 22. november 2010

Čokošmorn po Napotovo

Ko sem pri Napotu brala o "napimpanem kajzerju" so se mi pocedile sline. Šmorn in čokolada? Odlično!
Recept sem pridno upoštevala. No, skoraj. Namesto čokolade sem dala Nutoko (jg, ni blo cajta se igračkat še s topljenjem - ampak obljubim, da bom to še probala). In spustila sem peko v pečici. To bom morda enkrat probala, ko me ne bo tako preganjal čas, če se mi bo dalo šmorn prekladat iz enga v drugi pisker. Nekoč smo se zaradi prostorske stiske odločili za okroglo pečico in ker za šmorn nimamo nobene primerne posode kot samo tako z dolgim ročajem sem malo pogoljufala in ga spekla kar na plošči. Priznam, po stotinah jajc, ki smo jih v šmornih zmazali do sedaj do tega recepta nisem nikjer zasledila, da naj bi se ga delalo v pečici. Res pa je tudi, da sem ga delala vedno tako, kot sem videla doma, to nekako ni bila taka jed, za katero bi človek prav recepte okrog iskal. Bom pa enkrat vestno naredila by the book Napo, že zato, da bom dognala, ali je bil za spoznanje premoker zaradi Nutoke ali zaradi napačnega pečenja.☺
Namešala sem sestavine in spekla vse skupaj v eni ogromni ponvi. Vmes sem se pošteno nasmejala mulčku, ki je prišel v kuhinjo firbcat. "Ja a nisi rekla, da bo šmorn?" "Ja, sej bo." "Zakaj pa pol meso pečeš?" Honest mistake, dete moje, na prvi pogled pa res zgleda kot popečeni koščki mesa. Čeprav vonjave niso bile pa prav nič mesne.


Zmazali smo ga brez marmelade, nekako se nikomur ni zdelo, da bi mu karkoli manjkalo. Zraven smo pili mrzlo mleko. In odlično je bilo. Po mojem bo to kar pogosto na sporedu, ko se nam bo zahotelo šmorna na sladko. Mi ga včasih namreč pripravimo tudi na slano - če v maso ne daš sladkorja dobiš dovolj nevtralno jajčno jed, ki jo potem mirno zmažeš s skledo solate.

petek, 19. november 2010

Dobro delo za danes

Simona v Pisani rokodelnici je sprožila akcijo Prižgimo iskrice v otroških očeh.
Tisti hip, ko sem njen zapis prebrala, sem vedela, da je to točno tista "brca v rit", ki sem jo še potrebovala, da sem ideje za knjižna kazala, ki so se mi motale po glavi že nekaj časa, spravila k življenju. Vse izdelke ji pošiljam in upam, da bodo iskrice v otroških očeh zaradi mene vsaj malček svetlejše.
Če bo čas dopuščal, pripravim še kakšno, zaenkrat pa moja pošiljka izgleda takole:


Kazala so izdelana iz različnih materialov, na različne načine, so pa vsa iz blaga, sešita, nekatera okrašena s kakšno perlo, druga ne.
Če imate tudi vi kakršen koli prispevek za njihov bazar, ste seveda vabljeni k sodelovanju. Javite se ji na mejl, prijazno vam bo vse obrazložila.

sreda, 17. november 2010

Nagrada in lepa misel ali dve

V Andrejini Mavrični ustvarjalnici sem si prislužila nagrado. Včeraj sem jo tudi dobila po pošti. Domiselna torbica, polna pisanih steklenih kamenčkov je bila v kuverti. Presenetila me je, nekako sem si predstavljala nekaj bolj drobnega, tako je pa tale torbica kar konkretna. Celo sem prešnofala, gnjavila Andrejo z vprašanji (sori, če sem bila nadležna, blush blush), opazovala blago, vzorce, barvo, izdelavo, našla žepek, všivno etiketo po meri - ni da ni. Kamenčki so pa vseh sort. Tri mi je že otrokinja zaplenila, ker so takooo lepi, nekaj jih že vidim v novi vlogi, preostali bodo pa čakali na navdih. Takole je nagrado predstavila Andreja, sama pa dodajam še eno svojo fotko. Da se malo považim. In na tem mestu še enkrat zahvalim.☺



Ker mi je to nagrado prinesla lepa misel, pravzaprav dve, bom tiste, ki imam shranjene in so mi blizu, zapisala tudi sem. Ko mi kakšna pride pod roko. Za danes obe "zmagovalni".

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetlice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič,
ne drugič do krova in pravega kova
poskusi vnovič in zopet in znova.
(Tone Pavček)

Tale Pavčkova me spremlja že lep čas, všeč mi je, blizu jo imam, na različnih koncih, tudi dobila sem jo že na različne načine, pa čeprav jo znam od prve do zadnje vrstice na pamet jo še vedno pogosto - preberem.

Zaplotnika sem brala pa sto let nazaj, še v srednji šoli. Vsekakor ga moram ponovno vzeti v roke. Še zdaj se me vsakič znova dotaknejo tiste misli, ki imam izpisane. Verjetno bom ob naslednjem branju dodala še kakšno novo.

Lepo je mlademu človeku, ki ga na njegovi poti ne ovirajo drobnarije,
ki se starejšemu zdijo nepremostljive.

Še lepše pa je, če tak ostaneš vse življenje.
(Nejc Zaplotnik)

ponedeljek, 15. november 2010

Drobižki (9)

Jabooz sedalne vreče so kul. Dete je navdušeno nad novim bralnim kotičkom.

Imam majco z Bugs Bunnyjem. Ne, nisem prestara. :)

Kar toplo rata pri srcu, ko hodiš z mulčkom po trgovini pa se kar na lepem njegova roka znajde v tvoji. Čeprav imaš občutek, da je za kaj takega že zdavnaj prevelik.

Sandra je nazaj. In to je super!

Na mizi imam zapiske, knjige, printe, SRSje, kontne načrte in podobno šaro za preverjanje, ki bo čez manj kot dva tedna. Imam tudi en prazen zvezek, ki ga bom potrebovala, nalivnik, signirje in seznam stvari, ki še niso sprintane. Si štejem v plus, da sem se vsaj delno lotila. Nekaj dni študijskega dopusta, veliko zbranosti, povečana doza kave in cedevite, pridni in zdravi mulčki in kakšna stisnjena pest prijaznih ljudi, pa bo šlo.

Vselitvene rožice poganjajo. Orhideje delajo nove popke, česar še nisem doživela, očitno jim velika okna v Hiški Šiški ustrezajo. Vijolica ponovno cveti. Sončna krizantema pred vrati vedno prijazno pozdravi. Rumene mačice na oknih tudi prinašajo sonce v sive dni. Resje je vedno prijazno. Cvetje v jeseni - na najboljši način.

Wii je kul. Wii fit plus pa sploh. Kdo bi si mislil, da imaš lahko konkreten musklfiber od nečesa, kar je deep down še vedno - igralna konzola?

Za nagrado za 10.000 ogledov dobi moj blog prijazno izboljšavo. Če se slučajno ne bo obneslo, jo bom uvedla nazaj, zaenkrat pa ostaja brez nadležnega prepisovanja skrivljenih črk, zloženih v zoprne besede.

nedelja, 14. november 2010

XL zabava

Zaradi nujnejših reči ta teden je poročilo o DHjevi XL zabavi malo počakalo.
Prejšnji vikend je povabil sosedove. Tiste tri družine, s katerimi se največkrat družimo. Brez otrok smo se dobili, da smo imeli večer zase. Eni so odpovedali zaradi drugih družabnih obveznosti, dvoji so potrdili.
Začela sva že zjutraj, ko sva šla v miru nabavit (pa na kavico).
Popoldne sva družno delala rezance "od praske" (strašno simpatično mi je tole slovenjenje angleške from scratch, ki si ga je izmislil Napo). Cela kuhinja je bila od moke, po vseh stolih so se sušili sveži rezanci, mulčki so se hodili zraven zabavat in poskušat, če so surovi kaj dobri... Fino je bilo.


Pod večer je DH naredil še slasten bučni pesto za k rezancem. Za dve porciji pesta potrebujemo šopek peteršilja, strok česna, 2 jedilni žlici bučnih semen, 40 g parmezana, 2 jedilni žlici bučnega olja, 2 jedilni žlici sončničnega olja. Nariban sir, opran, osušen in sesekljan peteršilj, drobno narezan česen, v ponvi popražena semena in nekaj soli zmiksamo, postopno dolivamo olje in precej popopramo. Sončnično olje lahko zamenjamo s 4 žlicami bučnega (DH tako naredi, da je še bolj slastno)
Oboje je bilo po prvem koktejlu odlično in kot tako potrjeno tudi od zunanjih jedcev, v naglici pa pozabljeno za fotografiranje. Večer smo nadaljevali ob narezku - nobena znanost, meski, sirčki in olivce. In ga prehranjevalno zaključili ob tiramisuju, ki je bil prav tako slasten. Dobi svojo objavo z receptom ob prvi priliki. Tekočinsko smo potem nadaljevali s koktejli do jutra. Ob pol štirih sta se pridružila še sosedova, ki sta ob vrnitvi s svojega dogodka videla, da smo še vsi zbrani pri nas doma. Ko sem šla spat, se je delal dan.
DH zna. Tista knjiga o koktejlih, ki jo je lani dobil "pod smrekco" se je več kot obrestovala. Večkrat postreže s kakšnim presenečenjem - ko smo v družbi ali ko sva sama. Tokrat je namešal take pijačke, da nihče od sosedovih ali domačih ni imel mačka. Ja, bili smo skurjeni, ker mulčki zjutraj vseeno niso bili hudo milostni in se pri naših letih le pozna, če spiš samo slabe tri ure, sicer pa nam ni bilo hudega.
Neznansko mu je bilo všeč darilo. Premišljeno, pisano na kožo, zabavno. Dobil je nekaj za žar, majico z napisom "Šef roštilja" (sosedovi pač vejo to iz prve roke), steklenico šampanjca in fotografijo s piknika. S simpatičnim osebnim napisom in seveda XL oznako. Pri štiridesetih si XL, potem se do petdesetega zmanjšuješ na L. :)

sreda, 10. november 2010

Vokalno ekstravagantno

Kljub neznanski izčrpanosti po divjem ponedeljku sva šla na koncert Perpetuum jazzile Vokal Xtravaganzza v Cankarjev dom. Vtisov kar mrgoli, težko jih je spraviti v nekaj z repom in glavo. Pa saj najbrž niti ni nujno treba.
PJ se na Facebooku predstavljajo kot XL pop jazz a cappella group. Ni jih 40, 53 jih je.

Fotka je s Siola
Prvi vtis, ko sem jih prvič videla pred časom, je bil "ojej, pevski zbor". Saj veste - kup enako oblečenih ljudi, ki prepevajo nekaj dolgočasnega (se opravičujem za gotovo hudo pristransko mnenje, ampak v času, ko sem hodila v OŠ in tudi obiskovala pevski zbor je bilo to pač tako). No, oni tak vtis zradirajo v prvi sekundi.
To ni kup uniformiranih pevcev ampak živ organizem iz 53 posameznikov, ki vsak po svoje izstopajo in ravno zato tvorijo krasno celoto. Čutiš, da so različni, oblečeni so različno (čeprav vsi v neki usklajeni barvni lestvici), pojejo različno. Ampak so povezani tako, da posamezniki izstopajo ali se zlijejo s celoto, po potrebi. Vsi za enega, eden za vse.
Popolnoma prevzeli so me z Africo. Ko sem prvič videla video sem ga potem gledala znova in znova in nisem se mogla načuditi, koliko zvokov sproducira nekaj deset ljudi. Kar težko doumeš, da res ni nobenih instrumentov. Afrika je bila na sporedu tudi včeraj. V "podaljšku". V živo je to še dosti bolj energijsko kot na posnetku, vse skupaj dobi neko novo dimenzijo, ki sem jo včeraj bolj začutila kot na kakšnih drugih koncertih. Res, noro.
Postregli so z nekaj že znanimi izvedbami, nekaj je bilo novosti, ki so bile prvič predstavljene šele na tejle koncertni trojki.
Neskončno mi je bilo všeč, da posegajo v različne zvrsti. In vse izpeljejo do potankosti, iz vsake spravijo tisto pravo energijo.
V čast celini, ki jim je prinesla slavo neslutenih razsežnosti so naštudirali afriško himno. In jo odpeli v originalu in to s takim zanosom, kot bi od človeka pričakoval pri himni lastne države. Za hip te spreleti vprašanje, ali bi moral vstati?
Michael Jackson in Jakob Petelin Gallus povezana v eni skladbi? Oni znajo.



Jump od Van Halen? Oni znajo.
Avsenikova Na Golici? Oni znajo tudi to.
Nepozaben večer so priredili. Tudi s povabilom publike k sodelovanju, zanimivim prihodom nazaj po koncu drugega dela, vsem tistim gibanjem, ki ga prikažejo klub temu, da se razen nekaj solistov večina cel večer ne premakne s svojega mesta.
Čisto za konec pa so brez mikrofonov, na robu odra pred občinstvom na nogah zapeli še My romance. Čudovito slovo.

ponedeljek, 08. november 2010

Ko otroka zbije avto

Naj najprej povem, da smi vsi živi in zdravi in celi. Kar pa ne pomeni, da se to ni zgodilo. V petek. In jaz sem izvedela - včeraj.
Takole je bilo. Včeraj pišem otroku opravičilo v beležko, ker šepa in ne bo mogel telovaditi. Od petka. Je čudno stopil pri košarki in ga boli neka kita na zgornji notranji strani stegna. Pri tem ugotovim, da sta dva lista beležke zlepljena skupaj in da ima en luknjo. Za hip mi ni bilo nič jasno, zakaj bi nekdo, ki rabi košček papirja izrezal luknjo iz enega popisanega, nakar mi kapne, da manjka - moj podpis. Ja kje pa je? Sem ga rabil. Čakaj, kako si rabil moj podpis? Ja ker sem bil brez naloge in sem ga prilepil v zvezek. In učiteljica ni nič opazila? Ne. Sledilo je klasično predavanje o tem, da itak vsi delamo traparije ampak da jih potem normalno priznamo in jih ne potlačimo nekam v kot in upamo, da ne bo nihče opazil, da je to goljufija, ker jaz nisem podpisala, da je bil brez naloge, in da sem malo razočarana, pa ne ker ni naredil naloge (jg, se zgodi) ampak predvsem zato, ker ne upa povedat, zato smo vendar mi, starši, tukaj. The usual stuff pač. In potem, ker sva ravno imela pogovor, vprašam, če je še kaj takega, za kar ne vem, pa bi morala. Pravi, da ne. V tistem mu začne brat nekaj signalizirat pa šuškat na ušesa. Vprašam še enkrat, trdno odločena, da bom izvedela, kaj je še zamolčanega. In izvem, da ga je v petek, ko je prihajal v knjižnico, od koder naj bi skupaj odšla potem domov, zbil avto. Na prehodu za pešce. Ko je bil že skoraj čez. Po kupu solz nekako spravimo iz njega, da je šel pravilno čez cesto, ko je bil že skoraj čez ga je oplazil avto, ki ga je sicer čakal, da je gospa ustavila in ga vprašala, če je OK, na pomoč je priskočil še en gospod, prav tako z namenom pomagat, obema je odvrnil, da je OK in je šel. Onadva pa tudi. Mali je prišel v knjižnico, kot sva bila dogovorjena, našla sem ga ravno pri izposojevalnem pultu, rahlo pretresenega. Če mu ne bi ravno knjižničar razlagal o tem, da je za DVDje nekaj zamudnine, bi to pretresenost pripisala čemu drugemu, tako sem pa mislila, da se ubogi otrok zaradi tistega denarja tako sekira in nisem bila niti pozorna. Ko je komaj lezel proti avtu je povedal, da je pri košarki čudno stopil in da se je noga razbolela na poti v knjižnico. Ajde, možno, jasno da nisem kaj dosti vrtala vanj, saj nisem niti v sanjah pričakovala, da je za tem vse kaj drugega.
Vse skupaj je utonilo v pozabo, saj sva imela na poti v vrtec še prometno nesrečo. Z nekaj zbitega pleha na obeh avtomobilih, drugega ni bilo nikomur. Bomo zrihtali na zavarovalnici, popravili avtomobile pa je. Mali se je zvečer slabo počutil, imel je piko vročine, pa smo jo pripisali utrujenosti po celem tednu, zdelanosti od antibiotikov od angine prejšnjega tedna in verjetno malo šoka zaradi karambola. Včeraj smo ugotovili, da ima potolčeno koleno, pošteno modrico na tazadnji in tisto nategnjeno (ali karkoli pač) vez. Popoldne gremo k zdravnici, ker je tista poškodba lahko kaj resnejšega, ne nujno športno malo nategnjena vez.
Zdaj imam polno glavo. Kako je možno, da odrasli, ki je bodisi kot udeleženec ali opazovalec v nezgodi, kjer je vpleten otrok, ne obvesti policije ali staršev? Ja, otrok je povedal, da je OK, ampak kdo je zdaj tukaj odgovoren za odločitev - odrasli ali še ne enajstletnik, ki tako odločitev lahko sprejme zato, ker ga je strah, zato, ker ne razmišlja trezno, zato, ker že malo zamuja ali enostavno zato, ker ga prvi hip še nič res ne boli in ne pomisli, da se take stvari razbolijo šele potem, ko adrenalin malo popusti? Dete zdaj ve samo to, da je bil avto rdeč, jasno mu ni padlo na pamet oziroma vprašanje, če si je bil sploh sposoben zapomniti registrsko številko ali znamko avtomobila. Nihče ni poklical niti policije niti staršev. Pa dandanašnji res kjerkoli, kaj šele v času prometne konice, v hipu lahko najdeš osebo z mobitelom. Ali pa bi se morda lahko zmigal kdo od preostalih, saj je tista ulica ob tisti uri polna avtomobilov.
Žuli me pa tudi starševski vidik vsega skupaj. Bi morali to opaziti že prej? Verjetno. Ampak kako, če slečenega otroka pri teh letih praktično ne vidiš, da bi opazil vsaj potolčeno koleno, če je vse, kar pove, povedano nekako z repom in glavo in umeščeno v vse ostalo dogajanje tako, da ti na pamet ne pade, da je zadaj nekaj drugega? Bi morali bolj vrtat? Ampak zakaj, če otroku verjameš in zaupaš? Je v vsej svoji samostojnosti prepričan, da bo itak sam uspel rešiti vse skupaj? Meni je kristalno jasno, da z DH nisva popolna starša. Prav slabo nama pa tudi ne gre. Mulčki so taki, kot bi si jih lahko samo želeli - prijazni, zabavni, pripravljeni pomagat, crkljivi, itak tudi nagajivi, razposajeni, vsak s svojimi karakternimi značilnostmi in reakcijami in se mi zdi, da kar uspešno krmarimo skozi družinsko življenje. Z vzponi in padci, smehom in solzami, dobro in slabo voljo - življenje pač. Zdaj se resno sprašujem, kaj smo naredili narobe, da otrok pri takem dogodku ne upa povedat, kaj se mu je zgodilo?

četrtek, 04. november 2010

Šopek za moške

Že v prejšnji objavi sem omenila, da je DH dobil čudovit šopek. Čeprav so šopki praviloma bolj domena deklet je tale vseeno zelo šopkast in zelo moški.

sreda, 03. november 2010

Štiri nula za DH

V zadnjih dneh se je, poleg vsega ostalega, kar se nam je dogajalo, postaral tudi DH. Zdaj ni več dobrih trideset ampak slabih petdeset. Mal ga moramo zezat, starinco našo, ne?
Pocrkljali smo ga pa tudi. Najprej z zajtrkom. Dete je vstalo malo prej, da je letelo v bližnjo pekarno po svež rogljiček, ki smo mu ga s kozarcem juica, kapučinom in časopisom ob prepevanju vse najboljše, dragi ati, odnesli v posteljo. DH bi to vsak dan. E, ne može. ;)
Ko smo se popoldne zbrali po običajnih obveznostih v šoli, vrtcu in službi, smo imeli še "lov za zakladom". Na različne konce Hiške Šiške smo mu skrili darilca, vsako je imelo za trakom listek z namigom, kje ga čaka naslednje.
Mimogrede: Kuhinja za prave moške je krasna. Če jo namesto v darilni papir zaviješ v home made predpasnik pa še toliko bolj. In v Čokoladnem ateljeju Dobnik naredijo tudi velike torte, če želiš, pa ravno tako so okusne kot tiste majhne.
Pozno popoldne so se nam pridružili še moji starši ter brat z družino in skupaj smo malo popraznovali. Zvečer so prišli še prijatelji in dan je bil res fin.
Še en mimogrede: tudi za moške lahko naredijo čudovit šopek. Iz zelja, bodeče neže in še nekih drugih zeleno modro vijoličnih rastlinic. Krasen šopek, pa zelo moški. Domiselno do konca.

(tule bi morala bit fotka pa mi javlja neko napako)

Na preostanek darila od tašče je najbrž v vsem dogajanju zadnjih dni kar malo pozabil. Ga bo že spomnila, ko bo čas.
Morda mu tudi mi še kaj ušpičimo, kdo ve. Človeka pri njegovih letih je treba mal šparat in stvari dozirat bolj počasi.
DH, še enkrat vse najboljše! ♥

Solist

Priporočam ogled. Lep film je.

Več na IMDB, od koder je tudi naslednji citat:

'Points West' by Steve Lopez. A year ago, I met a man who was down on his luck and thought I might be able to help him. I don't know that I have. Yes, my friend Mr. Ayers now sleeps inside. He has a key. He has a bed. But his mental state, and his well-being, are as precarious now as they were the day we met. There are people who tell me I've helped him. Mental health experts who say that the simple act of being someone's friend can change his brain chemistry, improve his functioning in the world. I can't speak for Mr. Ayers in that regard. Maybe our friendship has helped him. But maybe not. I can, however, speak for myself. I can tell you that by witnessing Mr. Ayers's courage, his humility, his faith in the power of his art, I've learned the dignity of being loyal to something you believe in. Of holding onto it, above all else. Of believing, without question, that it will carry you home.

Aja, prihranim vam guglsrč, če bo kdo iskal glasbo iz filma.