ponedeljek, 26. december 2011

Čas za žrebanje :)

V objavi Dve leti in darilce za bralce sem namenila neko malenkost tistemu, ki bo pustil komentar.
Komentarjev je bilo 16! Res lepo, sem jih bila vesela.
Ker je bilo toliko komentarjev in ker sem dobre volje in ker imam ravno tri mulčke, so vsak izžrebali en listek. Seveda sem, štor babji, skrbno shranjene po vrstnem redu žrebanja uspela strest, tako da so zdaj izžrebani trije pofotkani v naključnem vrstnem redu in niti pomotoma ne vem, kateri mulček je "zagrešil" kateri listek.
Lucky winners so Alcessa, M in K.
In tu je dokaz:

Vsekakor je žreb tak, da ta hip še ne vem čisto natančno, kaj bo katera od izžrebanih gospa dobila. Ko mi pade kaj finega na pamet od vseh možnosti, pa sporočim. Tukaj ali vsaki od njih. :)

nedelja, 25. december 2011

Orehova potica

O potici je bilo že nekaj malega govora v temi o dobri gospodinji.
Lani ni zneslo, letos pa. V petek popoldne sem se oborožena s sestavinami in ključnim pripomočkom - valjarjem mame Milke, lotila take čisto taprave potice. Tale potica je kar nekako zamrla, ko jo je mama Milka nehala peči. Pa nekako ne zgleda, da se take dobrote ne ohranijo, pa čeprav preskočijo kakšno generacijo...
Dve RES fenomenalni potici sem jedla v življenju. Eno od mame Milke in drugo od moje tašče. Vsaka malo drugačna, obe fenomenalno dobri, in, ključna skupna lastnost - nobena ni nikdar šparala s filo. :)
V petek, ko sem pripravljala vse skupaj so se mi spomini kar vrstili. Na potice mame Milke. Taščinih nisem nikoli spremljala med nastajanjem, vedno je pripravila vse še preden smo prišli k njim za praznike.
Dodatno je k tem spominom pripomoglo še dejstvo, da je moja kuhinja točno tam, kjer je bila včasih, da miza stoji tam, kjer je včasih, pa valjar... Recept pa žal ne, tako da sem se morala znajti malo s knjigami, ki jih imam, pri fili pa zapovrh še z DH, ki je sugeriral še nekaj mini popravkov - njemu gre to pač boljše od rok, no, brbončic.
Testa nisem gnetla na peš, sodobna tehnika je pač kul.
Orehov nisem mlela ročno na tisti zeleni mlinček, ki je še zdaj v kleti, ampak sem se ravno tako poslužila multipraktika.
Rozinam pa sem skrbno odstranile tiste tri peceljčke, kot včasih. Takrat sem bila kot majhno dete pač zadolžena za take stvari kot so prebiranje orehov, rozin, pa, seveda najljubše, skledo od file polizat.
Predvidevam, da sem se nekako tako motala med nogami kot v petek na trenutke Otrokinja...
Testo je lepo hajalo. Tega sem se spomnila in je bilo videti prav.
Nadev je bil slasten. Se mi zdi, da mi je v njem uspelo združiti tisto najboljše obeh potic.
Valjar je delal kot mora. Čeprav sem bila v dilemi glede tega. Če me spomin ne vara, je mama Milka valjala na prtu. Jaz sem ga po nekaj potegih umaknila in delala direkt na mizi. In naslednji dan sem klicala mami, če ona morda ve, iz kakšnih količin je mama Milka pekla potice. Ker nisem bila prepričana, ali meni kaj ne gre ali je bilo njenega testa biiistveno več. Nekako s skupnimi močmi sva ugotovili, da je bila včasih miza manjša, jaz tudi, potem sem pa sama ugotavljala, da sem jaz valjala dvakrat testo iz pol kg moke, ona pa najbrž enkrat vsega naenkrat...
Ko je bil prvi del testa pomazan s polovico file je izgledalo prav uborno. DH je previdno vprašal, če se mi ne zdi, da je nekam malo file... Pa je res izgledalo bolj švoh. Ampak polovico sem jo porabila za prvo potico, ni blo kej...
Pa potem spravljanje v pekač, pikanje skoz in skoz, hajanje pod prtom, mazanje z jajčkom, peka, mazanje z maslom...
In ja, uspela je nadodlično. Družina se oblizuje. Jaz pokam od ponosa. In ene dvakrat sem že naskrivaj pomežiknila mami Milki. Se mi zdi, da me je ves čas po malem čuvala...

sobota, 24. december 2011

Prazniki

Za silo smo pospravili hišo.
Pripravili "tazlat" prt na mizo.
Smrekico smo okrasili že nekaj tednov nazaj.
Podstavek s štirimi svečkami je prav tako že pred časom dobil bolj času primerno dekoracijo, školjke so bile za poleti.
Voščilnice smo razpostavili na polico.
Božično žito je spet lepo zraslo.
Škatla piškotov je že od četrtka skrita v kleti (sicer bi bila že prazna).
Od sinoči imamo tudi sveže pečeno potico.
Čakajo nas umirjeni trije dnevi.
Vsi se veselimo.

sreda, 21. december 2011

Zakaj je koristno imeti otroke?

Brez njih najbrž ne bi nikdar izvedela, da je izumrl javanski nosorog. Zadnjega živega so našli mrtvega (to je bil citat).
Očitno je res.
Takile so bili:

ponedeljek, 19. december 2011

Drobižki (15)

Večerja pri Majchinih: polkilogramska štruca kruha, sedem jajc, tričetrt kozarčka arašidovega masla, tri banane in tričetrt litra mleka za posladek (zmiksano v šejk)... Kaj bo, ko bosta fanta v resnih najstniških letih (še sebe se spomnim s sendviči, odrezanimi od sredine na pol prerezanega tavelikega hlebca...) si niti pomislit ne upam. Po mojem bomo samo za hrano delali :)

CJBM blog (Culinary journey by me) je bil zadnje čase navdih za prenekatero dobroto v naši hiši. Pomarančni sladoledkrompirjevi glavnički, žajbljevo pršutovi prigrizki, solata z bučo in granatnim jabolkom...
Postavili smo smrekico. Nekako "reda radi", ni še prazničnega vzdušja pri nas. Vedno jo postavimo prej, ker nam v januar nekako ne paše, zdaj, ko je povsod polno okraskov in lučk in božičnih pesmi pa bolj. Je bila v adventnem koledarju prejšnji vikend na vrsti, pa smo zrihtali. Zdaj se je bom bolj veselila in se imela vsaj čas za pet minut usest zraven in gledat lučke. Zdaj tudi nisem več huda nanje, v nedeljo mi je šla pa kot v risanki para iz ušes, ker so bile vse zafecljane...
Otrokinja je prebolela angino. Lansko sezono ni bilo nobenih podobnih obolenj, razen tiste operacije ne beležimo nobene bolniške. Je pa tale letošnja zato toliko "težje padla". Zaradi tedna odsotnosti je bila ob nastop pri plesnih, angleščino (ki jo strašno rada obiskuje), ter dva rojstna dneva v Atlantisu in enega "na kopnem". Priznam, da je zelo hrabro prenesla vse skupaj.
Pospravila sem ustvarjalnico. In z veseljem izbrskala stare zaloge fimo mase. In ker nam je Neža prijazno pokazala ene fine pripomočke na delavnici v Prometeju si seveda privoščila en kompletek in veselo valjala. Tik tak sem mela nove uhančke. Več njih. :) Pa kup idej se še mota po glavi, me prav veseli, da je službena gužva v veliki meri mimo za letos, da se bo dalo več časa preživeti izven pisarne. Uhančki se kar vrstijo, prav tako je nastala cela jata - majcenih presenečenj. Nič ne povem. :P Lahko pa pokažem sadno ustvarjanje z Otrokinjo. V soboto sem ji posvetila kar nekaj časa, sva skupaj packali in nastala je prav imenitna ogrlica. Nič zimska, pa kaj - tudi ona ni mrka in pusta ampak vesela in sončna punca.



Srednje dete je uspešno opravilo prvi kitarski nastop. Mama je zlikala srajco, cela družina ga je šla poslušat, luštno je bilo. Zdaj bomo doma najbrž še kaj drugega kot Enkrat je bil en majhen škrat poslušali. Ob udarni točki nastopa (kitarski duo z rock uspešnico) je prijavil, da zadnje ponavadi za konec prihranijo. Ja, sine, res je. :)
Beležimo pomembno delovno zmago. Manj kot dve leti po selitvi smo garažo pospravili do te mere, da je v njej lahko parkiran avto.
Pogrešam posedanje zunaj. Poleti sva z DH skupaj kofetkala, zdaj pa raje sama pijem kavo kot da bi posedala v mrzli in zakajeni garaži. V bistvu pogrešam klepetanje ob kavi. Upam, da bo nehal kadit preden bo spet poletje. :)

Pravkar...

...sneži. Prvič, če odštejem tisti oktobrski petek, ko se je videlo kakšno snežinko med dežjem. Otroci so navdušeni. Jaz grem vseeno s kolesom.

sobota, 17. december 2011

Dve leti - in darilce za bralce

Kakšen dan nazaj me je prešinilo, da sem jaz enkrat decembra dvadevet odprla blog. In res, 17.12.2009 je nastala prva objava. Od takrat jih je nastalo vsega skupaj 275.
Če bi mi takrat kdo rekel, da jih bo toliko, bi ga samo dvomeče pogledala in odpravila s kakšnim ja, ja, pa že...
Hvaležna sem M za brco v rit, ona je pred mano vedela, da bo tole zame.
V super svet sem prišla s svojim blogom. Prej sem se bolj po forumih zadrževala, ampak je tole bolj po mojem okusu. Meni ljubo, skrbno izbrano. In z veseljem spremljano in prebrano.
Morda bi si kdo mislil, da je pri Majchinih vse super in fajn, ker so objave pretežno pozitivne, vesele, nasmejane. Saj je, ampak ne ves čas - tudi pri nas so zoprnije, slaba volja, težki trenutki, kot povsod drugje, je pa res, da se sama bistveno rajši posvečam taluštnim stvarem, jamranja in hudega je povsod dovolj. Nenazadnje je to tudi neke vrste dnevnik zame, zapisanih je kup stvari, ki bi najbž utonile v pozabo, če jih ne bi zapisala. Sploh tiste drobcene, a nič manj dragocene.
Za rojstni dan se spodobi, da je torta pa žurka pa darilca... Torte ne bo, žurke tudi ne, sem se pa odločila, da nekomu med bralci namenim - nekaj. Odločitev o točni vsebini darilca bo padla, ko bo znan obdarovanec ali obdarovanka. Kljub temu, da ne veste, kaj vas čaka, vas vabim, da pod tole objavo napišete komentar. Vsebina je poljubna. 26. decembra objavim, kdo dobi in kaj. ☺

petek, 16. december 2011

Kako naj pa ve...

Naša punca ima rada Filly konjičke. Nazadnje je v adventnem koledarju našla tegale:

Sposojeno tukaj
O: "Mami, kako je temu ime?"
M: "Ašja (Ashia). Piše, da je Zauberin (rekla sem seveda Cauberin). To pomeni čarodejka."
O nekaj časa gleda slikco, napis pod njo...
O: "Mami, s katere strani se že bere?"
Pokažem ji in povem, da z leve proti desni.
O gleda tisti Zauberin, pa pravi: "Ampak tukaj ni nobenega C..."

Hja, dete, kompliciran je ta svet :)

nedelja, 11. december 2011

Orehovi kifeljci

Tudi te pripravljam po taščinem receptu. Če so Deviške prsi moji najljubši, se DH in tavelik sine daleč najbolj navdušujeta nad temi. No, definitivno se jaz nič ne pritožujem nad njimi, da ne bo pomote. ☺ Ker so neznansko slastni.

300 g moke
175 g mletih orehov
250 g margarine (jaz delam z maslom)
125 g sladkorja
1 vanili sladkor
aroma limone in ruma

Pečemo cca 15 minut pri 200 stopinjah.

Tople povaljamo v sladkorju v prahu.

Lanska fotka:

sobota, 10. december 2011

Mesne "tortice"

Ko sem zjutraj pubeca prosila, če mi prinese knjigo, da napišem recept, mi je vmes pokazal še ene "kanadske mesne tortice" iz iste knjige. In je to danes pripravil za kosilo.
V bistvu pripraviš maso kot za polpete - iz mletega mesa (pol kile), čebule, česna, zelenjave (mi smo nakockali eno papriko in naribali en korenček), žlico paradižnikove mezge, malo drobtin, vodo (midva sva namesto vode dala jajce), nekaj peteršilja, sol in poper.
Namesto da pečeš polpete, kar pomeni, da so ne le bolj mastne ampak tudi da moraš stati zraven, obračati in potem seveda čistiti pošprican hladilnik, maso enostavno - nadevaš v modelček za mafine, porineš v ogreto pečico in pečeš pol ure pri 180-200 stopinj. Pri nas je nastalo devet polpetk (sedem v silikonu za mafine, dve sem spekla pa kar v posodicah za creme brulee, da je šlo vse hkrati v pečico (kar pri nas, ki imamo okroglo pečico, ni samo po sebi umevno).
Priporočam, ker je hitro, fino, z malo packarije, dobro pa itak.

Čokoladni piškoti s kikirikijevim maslom

Kuharice, namenjene mulčkom, so fajn. Konkretno ta recept je iz knjige S kuhalnico okoli sveta. Fanta pripravita tele piškote kar tako včasih kakšno popoldne.

200 g moke
2 jajci
125 g stopljenega masla
125 g kikirikijevega masla
200 g rjavega sladkorja
1 vrečka vanili sladkorja
1 čajna žlička kvasa v prahu
100 g jedilne čokolade ali 100 g čokoladnih zrn (chocolate chips po mojem)
2 ščepca soli.

Maslo, arašidovo maslo, 2 jajci, rjavi in vanili sladkor z metlico zmešaj.
V večji skledi zmešaj moko, kvas in sol. Dodaj čokolado (z valjarjem jo streš v nepravilne koščke). Mokre sestavine priliješ v skledo z moko, dodaš čokolado. Mešaš s kuhalnico.

Za oreh velike kupčke polagaš na s peki papirjem obložen pekač dovolj narazen (se razlezejo).
Pečeš 13-14 minut v 180-200 stopinj vroči pečici.

Tele sem enkrat celo uspela fotografirat...

petek, 09. december 2011

Aktualno


Ujeto danes dopoldne. Posneto z mobijem s privoljenjem lastnika kafiča lokala.

sreda, 07. december 2011

Pregrešno dobra

Jedilna čokolada.
Sladka smetana.
Mleko.
Jajce.
Cimet.
In stepena sladka smetana za povrh.

Vroča čokolada by DH.

Polna.
Slastna.
Mmmmmmmmmmmmmmmmmmmmm

ponedeljek, 05. december 2011

Deviške prsi

Tako se imenujejo piškoti, ki so bili meni od vse praznične peke pri tašči najbolj všeč. Poleg potice, seveda.
Ko sem iskala recept, sem videla, da sem ga lani obljubila, napisala pa ne.
Ker bo kmalu prišel prav, letos bo namreč na sporedu kar zajetna porcija, ga objavljam zdaj.

225 g lešnikov ali orehov
225 g masla
225 g sladkorja
1 jajce
370 g moke.

Sestavine zgnetemo v testo, oblikujemo hlebčke, vanje vtisnemo luknjice, v luknjice damo majhen kupček beljakovega snega (2 beljaka, 120 g sladkorja v prahu zmiksamo v gladko zmes), na vrh kupčka položimo lešnikovo jedro.

Pečemo 15 minut pri 180 stopinjah.

Rezultat? Takile so bili lanski:


Piškoti so uspeli do popolnosti. S potico se, žal, tako kot jo je pekla tašča, najbrž ne bom nikdar znala pohvalit. Je bila pač ekstra liga.

Recept je objavljen tudi pri Culinary journey by me. Ponuja škatlico svojih dobrot.

nedelja, 04. december 2011

Drobižki (14)

A ni hecno, ko po tednih temeljitega načrtovanja nove kuhinje in skoraj dveh letih uporabe nekega večera, pol ure preden pridejo obiski, pogruntaš eno pomembno izboljšavo? V tistem hipu sva zamenjala vsebino dveh predalov in se spraševala, kako, da se nihče tega ni domislil že prej... Svakoga dana u svakom pogledu...
Bunny suicides so hecni. My favourite je tisti z Noetovo barko. Ali tisti s Harryjem Potterjem. Ne morem se odločit. ☺
Kino s puncami vedno paše. Če je prej še klepet ob kavi in tortici je večer prima. Pa še en tak je v planu, jupiii.
Varuh otrokovih dolžnosti je knjiga, ki jo toplo priporočam vsakemu staršu. Če pri drugem otroku misliš, da že nekaj veš, ti je pri tretjem absolutno jasno, da še vedno nisi videl niti približno vsega. Koristno branje v vsaki fazi starševstva.
Spala sem dvanajst (12!) ur v kosu. Očitno sem bila res skurjena. Kljub temu sem šla po kosilu malo poležat.
Volilni listek sem oddala. Žal sem morala izbirati med manj privlačnimi opcijami - nihče ni namreč obljubil dodatnega dne v tednu ali vsaj kakšne ekstra ure dnevno...

V pižami sem na terasi pila kavo. Decembra? Hmmm...

Krompirjevi glavnički in bučni creme brulee za kosilo. Oboje super.


sobota, 03. december 2011

Po Otrokinjino

Saj bi napisala "Po žensko", ampak naša punca je razred zase.
To dete non stop govori in vedno ob niti pripovedi naplete še kup enih pentelj, tako da jo moraš prav zbrano poslušat, ko ona kaj pripoveduje, da ne zgrešiš bistva. Kar je, priznam, včasih prav naporno in kdo ve, koliko podrobnosti mi uide. Zato me je preblisnilo, da poskusim napisat, kako bi sinov stavek povedala ona. Ravno tako brez premora, zapisala bom pa razdeljeno na besede, ker je to že poslušat težko, kaj šele brat. Imena so izmišljena, so vpletena v zgodbo samo za ilustracijo. :)

Mami, takoj po kosilu, danes smo jedli meso in krompir in juhico in solatko in sem vse pojedla, no, samo solatke sem malo pustila, sem se oblekla in šla domov, pa najprej sva šli do njene hiše skupaj s sošolko in sva se pogovarjali in potem sem šla previdno čez cesto, sem počakala na zeleno luč, kot je treba in kot je tudi zadnjič dedi pravil, ko smo bili na obisku in smo jedli piškotke, da je treba zelo pazit na cesti ker je nevarno križišče, in ko sem prišla domov sem doma videla tvoj listek na mizi ampak sem se najprej malo pogovarjala s fantoma, sta bila že doma ker sta imela danes čisto malo pouka, potem pa sem začela zlagat posodo iz stroja, in sem vse pospravila, samo za kozarce sem prosila, da mi fanta pomagata, ker še ne dosežem do police, sem še premajhna, nisem pa upala vzeti pručke, ker je bil pod njo Puki, da ga ne zmotim in potem me je klicala Maša in vprašala, če se grem lahko k njej domov igrat, tukaj blizu so doma, v tisti beli hiši blizu naše pekarne, z njeno mamico sta se zadnjič na praznovanju pogovarjali, ker smo se otroci še igrali in ste vsi starši dovolili še deset minut ker smo bili res pridni, ampak šla bi k njej samo do petih ker ima ona potem glasbeno šolo, a veš, ona igra violino, v isto šolo hodi kot midva na kitaro, ampak njo pelje oči, pa nima občetrtkih ampak ob torkih pa res bi rada šla k njej ker se je pri njej res luštno igrat in ker je moja dobra prijateljica pa še dve petki sem dobila v šoli, smo dobili nazaj kontrolko od matematike, ki smo jo pisali prejšnji teden in sem dobila pet, sem imela čisto vse točke, samo jaz in Tina iz razreda, tista z očali, pa samo še dve petki sta bili v razredu pa še angleščino sem bila vprašana in sem tudi vse znala in dobila pet. Sej lahko grem ane, prosiiiiim?


To je na kratko. :)

četrtek, 01. december 2011

Po moško

Danes kliče sine:
"MamijazsemzdajleprišelizšoleinbomzložilposodoizstrojakotsinaročilainpotembišeldopetihkBenjaminupašedvepetkisemdobilsejlahkogremaneprosiiiiiiim?!

Kratko, jedrnato, "to the point".

Čisto po mamici

Otrokinja se zadnje čase rada sama zadržuje v svoji sobi. Posluša CDje s pesmicami in pravljicami in čara po svoje. Riše, barva, ustvarja (bleščice, lepilo pa to), sestavlja Hama perlice ali - sestavljanke.
Trenutno je na tleh tole:

po mamici :)