Kdo mi je vzel januar?

Hmmm, ko sem bila mlajša, se je januar vlekel. Zdaj je vsako leto hitreje mimo.
Letos sploh še ni bilo nobene objave. Pa življenje ni tako čudno, kot je bilo lani, samo kar ni pravega navdiha pa volje pa časa... Prva polovica je minila v znamenju okrevanja po praznikih ter deadlina za oddajo ene resne službene zadeve. Ja, tam od desetega do petnajstega je bilo na knap, dihanje na škrge, spanja za vzorec... Temu primerno je sledilo obdobje regeneracije, vse je teklo malo bolj "na izi", mal sem kofetkala, več sem hodila v knjižnico... Vsi načrti za "po petnajstem" se kar nekako niso uresničili...
Vseeno pa je bil januar kar poln. Najstarejši sine je dopolnil 13 let. Praznovanje je bilo po najstniško - hothorse in bowling. Super smo se imeli, postala sem daleč najslabša igralka bowlinga daleč naokrog. Otrokinja me namaže čisto vsakič, pa še koga od bratov za povrh. Punca bi mirno igrala brez ograjice, kugle meče proti vsem fizikalnim zakonom, a podre redno več kot 6 kegljev v prvi rundi. Bom zastopla, ko bom velika.
S sosedo sva šli v kino. Prav pasalo je iti od doma, si pogledati Anno Karenino, se naregljati... Vsekakor ponoviva, je obema pasalo.
Pogledala (predvsem pa prespala) sem kar nekaj luštnih filmov. Priporočam Three idiots, Horrible bosses, Fracture. Ostalo napišem, ko pogledam do konca...

Da imajo otroci šolo k sreči še vedno ne vemo. Redni pouk teče gladko, tekmovanj je bila cela vrsta, košarko so zmagali... Fanta sta šla tudi na evropski CoderDojo dogodek v Bruselj. Brez spremstva staršev, z ostalo ekipo iz Slovenije pač. Imeli so se nadvse imenitno, res fina priložnost za oba fanta. Dogodek je bil super, sprejela jih je tudi poslanka Zofija Mazej Kukovič, ki jim je tudi pokazala parlament. Se mi zdi prav fino, da imajo priložnost izkusiti kaj takega.

Ustvarjanja je bilo kljub gužvi kar nekaj. Paše malo možgančke zaposliti še v drugo smer. Nastalo je nekaj malega kazal (predvsem kakšna darilca za sošolce), nekaj obeskov za mobitele, nekaj nakita in ravno včeraj prva verzija nečesa novega, kar mora pa zaenkrat ostati še skrivnost. Ima pa Made by Majcha nov logo, ki bo tudi na vizitkah v neki bližnji prihodnosti, nasploh imam kar konkretne načrte še s tem. En tak fleten vzporeden svet.

Tale komplet bo kar moj. Odlično paše k nekaterim rečem, ki sem jih zadnje dni ujela na razprodajah. Januar namreč zaključuje tudi mojo malo več kot dvoletno samostojno poslovno pot. Ni kaj, stvari se niso odvile tako, kot smo si zamislili oziroma želeli, tako da jutri začnem z novo službo. Če mam tremo, so me danes povprašali na več koncih. V bistvu je nimam. Kolikor sem imela priložnost spoznati bodočo ekipo bo luštno, delo mi je zanimivo in v precejšnji meri poznano, klima v pisarni bo, tako da bo čisto OK. Bom pa pogrešala kakšno delovno kitico še v pižami, dopoldanske opravke in počivanje po kosilu, to pa ja.

Nič, čez nekaj minut bo februar. Bo treba počasi spat, jutri rano ranim...

Invictus

Priporočam. Res.

I am the master of my fate.

I am the captain of my soul.

Keeping the faith

Fletno filmsko lenuharjenje za solo petkov večer po dolgem tednu...

Filmsko presenečenje

Pred kratkim so dva zaporedna večera na TV vrteli Tarantinov Kill Bill (1. in 2. del).
Filma sem v kinu prešpricala, prav tako sem zavijala z očmi vsakič, ko so predvajali po TV - ker spet ni nič za gledat...
Sploh ne vem, kaj me je prejšnji teden premamilo k ogledu. Trailer prvega dela ne pokaže kaj dosti tistega, kar bi mene pri filmu pritegnilo. Drugega se nisem niti lotila, drugi so običajno kvečjemu slabši...
Videla sem oba. Pravzaprav sem drugega komaj dočakala.
In naslednjič, ko bosta na TV, ne bom jamrala. :)
Ampak bom še enkrat uživala v vsakem pretiranem posnetku špricanja krvi, neobičajnih gibih (celo za borilne veščine), odličnih dialogih, fantastičnih igralcih in, seveda, glasbi, ki vsemu skupaj da piko na i.

Ta vikend si po dolgem času spet ogledam Šund. Je ravno prav dolgo od zadnjega ogleda, da ga ne znam več na pamet. ☺

Zboristi

V sredo na SLO1. Priporočam.

Nikec je kul!

Šli smo gledat Nikca. Fanta in jaz. Nasmejali smo se do solz. Če imate možnost, priporočam ogled. Upam, da se kje dobi DVD, ker Kinodvor predvaja film samo še ta mesec. Mi bi vsekakor gledali še kdaj!
Žal trailerja nisem našla niti s podnapisi niti v jeziku, ki ga znam. Upam, da se boste vsaj tisti, ki znate francosko, nazabavali zraven.

Drobižki (11)

Dobila sem bitko s časom. Kar trenutno pomeni, da sem eno zadevo pravočasno zaključila in oddala. In ta hip uživam rahlo zdelan, a prost večer. Beležim dokaj intenziven delovni vikend, tako da bo v bližnji prihodnosti kakšen sicer delovni dan namenjen več prijetnim stvarem kot običajno. O boju s časom še spišem eno objavo, samo pravi trenutek moram ujeti. Se ravsava že en čas. In čedalje bolj zmagujem - jaz.

Omislili smo si možnost ogleda TV programa za nazaj. To, kar se mi je sprva zdelo "kr neki" se je izkazalo zlata vredno. Kar na lepem so večeri manj stresni. Mularija še ni v postelji? Pa kaj, bova film pogledala malo kasneje. Ker meni ni pomoči oziroma ga ni filma, da jaz zvečer ne bi zaspala zraven, sploh če se začne bolj pozno in če zraven ali tik prej kaj prigriznem, zdaj vsaj kakšno stvar pogledam do konca. Pa četudi šele naslednji dan. Največ pa pomeni to, da lahko naprej prevrtiš oglase. Ste vedeli, da oglasni blok med filmom, ki je na sporedu v soboto zvečer na komercialni televiziji traja cca 6 minut? Z DH rada gledava filme. Drugih stvari (razen kakšne dnevno informativne oddaje) ne gledava. Na račun tegale sva zadnjič v celoti ujela en fin češki film, lahko sva si ogledala eno super francosko mini serijo, ki so jo dali na spored ob nemogoči uri (v nedeljo zvečer krepko po 23h - hmmm). Včeraj sem po celodnevnem letanju lahko pogledala nedeljski film, ker so bili ponedeljkovi kr neki - in je pasalo...

Doma smo zdesetkani. No, kakorkoli se temu reče - dva od petih sta zdoma. Se kar pozna. Eno dete je v šoli v naravi, DH službuje po širši domovini. Mi trije se bomo imeli pa v bistvu zdaj, ko sem jaz najhujše stvari podelala, čisto fino.

Z malim greva v kino - dobila sem namreč dve vstopnici za ogled filma o Nikcu. Če ne poznate knjig o Nikcu (M, hvala, da si nas spoznala z njimi že pred leti), vam jih toplo priporočam v branje. Take fletne brezčasne vragolije malih šolarjev. Pri Didakti jih imajo cel kup. Pa v knjižnicah tudi, seveda. Če bo film pol toliko zabaven, kot so knjige, si obetam fino zabavo, popoldne bo pa luštno že zato, ker greva v dvoje nekam sama. Bova šla še na tortice ali kaj podobno finega.

Z otrokinjo imava nekaj šivanja v načrtu. Nekaj zanjo, nekaj za eno darilo, nekaj še dolgujem... Mene tudi žuli eno blago, ki sem ga kupila že lani, pa če kmalu ne sešijem tistega krila, bo zima mimo in potem se bom lahko samo še pod nosom obrisala za njo.

Dokončali smo prvi prostor v Hiški Šiški. Sobica od otrokinje je, sicer nekaj prej kot načrtovano, a nujno potrebno dobila pisalno mizo, tavelik stol, zavese in predalnik za pod posteljo. Ostali prostori pa še čakajo na vse tiste malenkosti, za katere ponavadi zmanjka časa, energije, denarja ali poljubne kombinacije vsega.

Huferka raztura. Ponarejeni čokoladni mousse sem našla preko M, ga preizkusila in - mmmmmmmmm. Oblizovali smo se vsi, zadane na polno (res ni treba velike porcije). V hladilniku se strašno strdi, ampak če daš ven, da se ogreje nazaj, postane spet kremasto. Enostavno - genialno.

Solist

Priporočam ogled. Lep film je.

Več na IMDB, od koder je tudi naslednji citat:

'Points West' by Steve Lopez. A year ago, I met a man who was down on his luck and thought I might be able to help him. I don't know that I have. Yes, my friend Mr. Ayers now sleeps inside. He has a key. He has a bed. But his mental state, and his well-being, are as precarious now as they were the day we met. There are people who tell me I've helped him. Mental health experts who say that the simple act of being someone's friend can change his brain chemistry, improve his functioning in the world. I can't speak for Mr. Ayers in that regard. Maybe our friendship has helped him. But maybe not. I can, however, speak for myself. I can tell you that by witnessing Mr. Ayers's courage, his humility, his faith in the power of his art, I've learned the dignity of being loyal to something you believe in. Of holding onto it, above all else. Of believing, without question, that it will carry you home.

Aja, prihranim vam guglsrč, če bo kdo iskal glasbo iz filma.