Čokošmorn po Napotovo

Ko sem pri Napotu brala o "napimpanem kajzerju" so se mi pocedile sline. Šmorn in čokolada? Odlično!
Recept sem pridno upoštevala. No, skoraj. Namesto čokolade sem dala Nutoko (jg, ni blo cajta se igračkat še s topljenjem - ampak obljubim, da bom to še probala). In spustila sem peko v pečici. To bom morda enkrat probala, ko me ne bo tako preganjal čas, če se mi bo dalo šmorn prekladat iz enga v drugi pisker. Nekoč smo se zaradi prostorske stiske odločili za okroglo pečico in ker za šmorn nimamo nobene primerne posode kot samo tako z dolgim ročajem sem malo pogoljufala in ga spekla kar na plošči. Priznam, po stotinah jajc, ki smo jih v šmornih zmazali do sedaj do tega recepta nisem nikjer zasledila, da naj bi se ga delalo v pečici. Res pa je tudi, da sem ga delala vedno tako, kot sem videla doma, to nekako ni bila taka jed, za katero bi človek prav recepte okrog iskal. Bom pa enkrat vestno naredila by the book Napo, že zato, da bom dognala, ali je bil za spoznanje premoker zaradi Nutoke ali zaradi napačnega pečenja.☺
Namešala sem sestavine in spekla vse skupaj v eni ogromni ponvi. Vmes sem se pošteno nasmejala mulčku, ki je prišel v kuhinjo firbcat. "Ja a nisi rekla, da bo šmorn?" "Ja, sej bo." "Zakaj pa pol meso pečeš?" Honest mistake, dete moje, na prvi pogled pa res zgleda kot popečeni koščki mesa. Čeprav vonjave niso bile pa prav nič mesne.

Zmazali smo ga brez marmelade, nekako se nikomur ni zdelo, da bi mu karkoli manjkalo. Zraven smo pili mrzlo mleko. In odlično je bilo. Po mojem bo to kar pogosto na sporedu, ko se nam bo zahotelo šmorna na sladko. Mi ga včasih namreč pripravimo tudi na slano - če v maso ne daš sladkorja dobiš dovolj nevtralno jajčno jed, ki jo potem mirno zmažeš s skledo solate.