petek, 28. maj 2010

Recikliranje

S spodnjimi majčkami je križ. Vsaj z otroškimi. Otrok jo obleče še dolgo po tem, ko funkcija ni več tista prava. Kaj ti pomaga, da ima otrok oblečeno spodnjo majčko, če ves čas leze ven iz hlač, ker je prekratka? Ker otrokinja premore nekaj nespodnjemajčkastih spodnjih majčk sem se že pred časom odločila, da tiste tri, ki so že prekratke in so čisto spodobne tudi za vrhnje oblačilo, predelam v poletne oblekce. Oranžna je bila na vrsti danes. Na spodnji rob majčke sem našila najprej en, nato še drugi nabran trak blaga. Blago sem našla v eni od škatel, ki jih starši po selitvi niso odpeljali s seboj z razlago "ah, bo že vam kaj prav prišlo". In je res. Najprej sem se poigravala z idejo o nekem drugem blagu, ki ima narisan kup strašansko fletnih otroških reči v pisanih barvah. A kaj, ko je osnova - bela. Otrokinja pa kljub vsem lišpanju, kliklicam (ne, nisem se zatipkala), princeskastosti in kar je še takih reči, še vedno dnevno hodi okrog umazana kot en pujsek. Kot se za majhne otroke popolnoma spodobi, da bi jih ravno v belo oblačili pa ni.
Nastala je tale oblekca:


Ker zadeva ni roza sem se ji vnaprej odkupila z rožico. Narejeno iz koščka blaga za zavese iz Ikee, starega gumba in štirih perlic.


Ker je čisto vse nabrano okrog po hiši in ker je ideja čisto moja - ja, ja, predelanih majčk in nabranih krilc je sicer res miljavžent povsod okrog, ampak tole sem delala čisto iz glave, brez krojev ali česa podobnega, zato jo prijavljam tudi na craftalnico.
Pa čisto malo sem tudi važna: To je prvi šivani izdelek po sto letih, ki bo dejansko hodil po svetu. Saj sem dokončala pred nekaj tedni prevleko za stolček v predsobi, ampak tisto ne šteje.

sreda, 26. maj 2010

Kakšni fletni dnevi

Zadnji dnevi so posuti z luštnimi trenutki.
Plesni nastop otrokinje. Prav imenitno predstavo so pripravili.
Piknik pri sosedovih. Ponavljam: lepo je biti sosed.
Prvič letos s kolesom v službo.
Pa če so do zdaj vse vrstice na P, se bom potrudila, da bodo še naprej. ;)
Prisrčno slovo od mlajšega sina, ki uživa v šoli v naravi v Bohinju.
Pred časom rezervirana knjiga je prispela v knjižnico. Sodobni načini obveščanja so takooooo fajn...
Pregled pri zdravniku z najstarejšim sinom uspešno opravljen.
Plevela na vrtu je vse polno, pridelka pa tudi. Vrtiček prav luštno uspeva. Redkvice, korenje, peteršilj, fižol, čebula, bučke, maline, solatka...


Posamezne rožce lepšajo dneve...


Po vseh ograjah zvončki. Pretežno sončni.


Pisana mavrica... Ogroooomna je.



Pozabljen sestanek za tabor (no ja, do sedaj sem bila na čisto vseh, pa so bili vsi enaki, tako da najbrž ne bo posebne škode).
Pivo, kava, koktejl,... na balkonu z DH. Vse hiše imajo balkone, pa samo midva ob večerih posedava zunaj. Pravzaprav tudi ob popoldnevih samo midva posedava zunaj. Hmmm...
Prijazna dobrodošlica vsak dan, ko pridem domov. DH pač zna izbirati marjetice. :)


Pa heci. Crknjen printer. Dan brisače. Chuck Norris (tokrat najden pri Sandri). Vsak dan nekaj. Noben dan ni bil izgubljen, hura!

sobota, 22. maj 2010

Kakšna fajn sobota

Za nami je ena boljših sobot odkar smo v Hiški Šiški. Že včeraj smo večino pospravili, no, lažem, DH je, jaz sem imela obisk pa nekaj malenkosti sem spravila v red. Nabavili smo že med tednom, tako da za danes ni bilo v načrtu - nič. Prebudila me je otrokinja, ki se je prišla malo pocartat in polupčkat, preden je odbrzela na jutranjo porcijo risank. Ker je DH omagal pred TV sem imela jutro zase. Ujela sem eno kitico spanja in nekaj poglavij knjige, preden sem se spravila v vertikalo. Enkrat okrog desetih. Mlajši sine nam je pripravil zajtrk. Otroci z željo po kuhanju so res božji dar. Če so ustrezno založeni s kuharskimi knjigami pa še toliko bolj, ker potem poleg jajca na oko in svežega kruha iz bližnje pekarnice dobiš še izvrsten napitek iz kivijev, banane in jogurta. Po kavi je DH porihtal še moje kolo, medtem sem obesila eno žehto, populila par plevelčkov, poflancala par solatk (madonca, kdo bi si mislil, da bom dejansko čisto uživala v krtkanju), potem smo odkolesarili malo okrog. Domov nas je pregnal dež, tako da smo izlet kar skrajšali. Zjutraj sem bila prepozna, da bi preprečila jajca za zajtrk in potem za kosilo pač nismo jedli špinače s pirejem in jajcem. Namesto prvotno zastavljenega kosila smo jedli eno pospravljanko. To je jed, ki jo pripraviš iz ostankov, ki jih najdeš po hladilniku in zmrzovalniku. Skuhane testenine sem zmešala z omako, narejeno iz na čebuli popražene vse mogoče zmrznjene in sveže zelenjave ter neke suhe mesnine, ki se je valjala po hladilniku, vse skupaj stresla v pekač, potresla z naribanim sirom in zapekla v pečici. Njamsk. Po kavici s sosedovimi se je tudi vreme naredilo, tako da smo odkolesarili še eno rundo. Tokrat do mesta, da smo prvič v sezoni prečekirali izbor sladoledov v Čopomani. Mmmm, bazilika. V sladoledu. Nekaj novega. Nekaj fenomenalno dobrega. Pa še kavica, klepetanje in povratek domov. Sledil je prijazen večer. Otrokinja že spi, fanta gledata fuzbal, DH uživa v sobotnih časopisih, jaz kujem načrte za šivanje. Še eno pivce na balkonu z DH, pa bo dan odlično tudi zaključen. Tuhtam, kako bi se dalo tako soboto imeti vsak teden. Najbrž se je samo odločit treba, ne?

sreda, 12. maj 2010

Jutra so zjutraj najlepša

Ta stavek me z malo (pa ne preveč) očitajočim tonom spremlja še iz otroštva, predvsem pa kasneje iz pubertetnih časov. Po svoje ga dopolnjujem z "jutra so zjutraj najlepša - v postelji". K sreči so otroci tako prijazni, da nismo in ne vstajamo sredi noči, pa da je moj delovnik tak, da sem po sedmi še kar v postelji. No, tudi spat hodim vsak dan ob taki uri, da je že krepko jutri.
Zadnje dni "to-do" seznam terja kup moje zbranosti, ki je popoldne ni, družabno življenje zadnjih dni pa ne dopušča, da bi delo prestavila na čas, ko mulčki pospijo. Zato že ves teden vstajam ob čisto nespodobnih urah. Pa se mi je v teh dneh zgornji stavek že marsikdaj vrtel po glavi. Pa je bilo res. Še v pižami in čez oblečenem kopalnem plašču sem si pripravila kavico, pocrkljala Zajca, se spravila pred računalnik in poštimala kup reči. V miru in tišini, ob dišeči kavi in, začuda, zbranem delu sem imela veliko kljukico vsako jutro še preden so se moji začeli prebujati in v hišo prinesli običajni živžav.
Zadnji dnevi so res fini. Kljub vremenu, ja. Tale dež mi pošteno preseda (ne upam napisati kaj bolj sočnega, si pa najbrž lahko predstavljate, ne), dnevi so pa vseeno lepi. Jutranji uspeh doma je luštna popotnica v dan, če je začinjen s kakšnim prijaznim zapisom, kot je bilo danes še toliko bolj, službena bremza, ki me je spremljala nekaj časa je spustila in šibam tudi tam s polno paro dalje, večeri so bili preživeti prijetno doma, s sosedi, v kinu, na čveku, ob sladkih in manj sladkih dobroticah (še nikdar me ni noben sir tako prevzel, da bi si zapisala ime, da ga bom znala kupit za domov), v pričakovanju bližnje delovno-privatne poti...
Jp, življenje se iz sivine zadnjih tednov spet prebuja v bolj sončne dni. Skrajni čas!

torek, 11. maj 2010

Star Wars in mejhne punčke

Vpliv starejših bratov se kaže na različne načine. Med njimi je na primer ta, da otrokinja pri štirih letih ve za Star Wars. Kar je po mojem mnenju najbrž malo neobičajno, hudo narobe pa verjetno ne. Fanta pač med vikendi gledata neke Star Wars risanke, ona pa seveda sveti zraven. Vpliv tega je tudi to, da je najnovejšemu plišastemu zajčku, ki ga otrokinja premore, ime Starvorsika. Ker je zajčica. Hmmm...
Najbrž je boljše, da ji naslednjega posnetka sploh ne pokažem. Ker je itak mahnjena na roza, Star Wars pa lahko vseeno še malo počaka.

četrtek, 06. maj 2010

Iztegnjeni prstki in skrit palček

Tako se pokaže, ko si star štiri leta. Vsaj otrokinja tako dela. Je maksimalno važna, odkar se je postarala. :)
Dan pred velikim dogodkom "še ni znala sobe pospravit. Bo jutri, ko bo stara štiri leta". Yeah, right... No, nazabavali smo se pa vseeno ob tej izjavi.
Včeraj je praznovala. Zjutraj so se s prijateljčki v vrtcu malo posladkali, dobila je spet luštno knjigico risbic. Popoldne smo imeli doma svojo "žurko". Iskanje zaklada, ki sta ga pripravila starejša brata in s torticami, ki jih je iz ene fine čokoladnice prinesla mami. Iskanje zaklada je izgledalo tako, da je najprej dobila listek, prebrali smo ji navodilo, potem je morala pogruntat, kam mora po naslednji namig oziroma po rojstnodnevno darilo. Bratca sta se lepo potrudila, šibali smo gor in dol po celi hiši in večina namigov je bila v rimah. V smislu "če želiš rojstnodnevno darilo, poglej h košu za perilo" ali "po prehojeni kilometraži se darilo skriva v garaži". Garaža je bila zadnji postanek. V njej se je skrivalo kolo, ki ga je dopoldne porihtal ati, na balanci pa je bila tudi vrečka "stvari za punce". Saj veste - fensi špangice in poletni klobuček s Kitty in čisto nova čisto njena krtača za lase in posebna brisača za tuširanje, saj bo to opravilo počasi prevzela sama in podobno.
Zvečer je debelo uro trmarila, ko je bilo treba v posteljo. To načeloma ni problematično, tudi nobenega koraka, ki pridejo na vrsto pred spanjem nismo spustili, da bi bila za to kakšna logična razlaga. Ona se je odločila, da bo tokrat drugače pa pika. Ni šlo ne zlepa ne zgrda. Niti to ni zaleglo, da je ostala do nadaljnjega brez Mamme Mie, ki je njen najljubši film ever, gledala ga je milijonkrat, vse pesmi zna na pamet in nasploh še niso naredili risanke, ki bi to lahko prekosila. Ob vsem njenem trmarjenju me je odneslo štiri leta nazaj.
Že takrat je napovedala, da bo po njeno in pika. Ona je hotela v svet in tako je bilo. Komaj smo prišli do porodne sobe. Ko je bila nekaj dni po porodu zopet nazaj v porodnišnici, z zalepljenimi učki in pod lučko zaradi povišanega bilirubina, je ves čas glasno in jasno protestirala, da njej pa to ni všeč. Dosegla je tudi to, da je sestra sredi noči prišla gledat, kaj se vendar dogaja.
Dojenčica s trdno voljo je zrasla v dekletce s trdno voljo. Ki jo včasih pripelje v tako "pošast", da ji niti zlati laski in modri učki ne pomagajo. Večinoma je pa tale naša punca kar razumna. Jutri se mi bo že zjturaj opravičila, ker se je zvečer grdo obnašala. Me objela in polupčkala. Nič ne bo treba omenit, sama bo vedela. Ehja, dete moje, ne bi rajši že zvečer naredila kot je prav? Malo prej sem preverila, če je pokrita. kot mali angelček je spala, z rokicama pod licem, z rahlo našobljenimi usteci, z laski, raztreseni po blazini. Kot iz kakšne ilustracije Jelke Reichmann. Še pokriti je ni bilo treba. Kam je šel tisti vražiček, ki je divjal po sobi nekaj ur nazaj? Nimam pojma.
Včasih jo, cincasta kot sem po naravi, prav občudujem. Njeno moč, njeno vztrajnost. Ki ju zna včasih izkoristiti zelo pametno. Včasih pa, kot recimo ta večer, malo manj. Moje živce še zdaj počasi pobiram okrog po hiši. ;)
Aja, po novem naša punca piše. Predstavljam vam najnovejšo risbico:


Imamo še eno, ki sem jo poimenovala "Santa Kitty" - ker je gor ena nalepka s Kitty, zraven pa kup Hjev in Ojev v enem doooolgem HOHOHOHOHO. Ko najdem, objavim.
Aja, črke so napisane pravilno. Prebere pa ne vseh. Bom razumela, ko bom velika. :)

sreda, 05. maj 2010

Renata podarja

Tole moram povedat naprej. Četudi s tem zagotovo zmanjšujem možnost dobitka zase. ;)
Ampak Renatini izdelki so tako nekaj posebnega, tako natančno izdelani, tako domiselni, da bi bilo škoda, če jim ne bi naredila še nekaj dodatne reklame. Dobro blago se sicer samo hvali, ampak dober glas seže v deveto vas. Na netu pa še dlje. Sploh pa - slika pove več kot vse besede.



Renata pa ima svoj virtualni kotiček tukaj.