Velika kulinarična zmaga

Ja, saj vem, da bi bilo zdaj na mestu kakšno kuharsko čudo, ki bi povzročilo, da bi vsem od blizu in daleč slina zalila tipkovnico. Pa ne bo.
Meni so, čeprav sem se pred časom že oklicala za dobro gospodinjo, danes prvič res uspele - palačinke.

( ... premor, da se poberete od tam, kamor ste od smeha popadali ... )

Za vsem skupaj je štorija. Moj oče peče božanske palačinke. Mnogo njih (no, ni jih še spekel toliko, da jih mi ne bi uspeli pojest ;)). V dveh ponvicah hkrati. Palačinke, ki jih peče on so točno take, kot palačinke morajo biti, da so meni všeč - tanke, rahle, mehke. In kadarkoli sem se sama spopadla z njimi je nastalo neko predebelo ali pretrdo čudo, ki ni bilo niti sorry excuse za palačinke. Tako da pri nas, ko smo želeli jesti palačinke, nismo vzeli jajc in mleka iz hladilnika ampak smo vzeli telefon in poklicali dedija. :)
Saj ne, da tega ne bomo več naredili (njegove so kljub vsemu boljše ali pa vsaj bolj paše, ker pridemo samo za mizo), ampak danes mi je uspelo pripraviti take, da so bile vsekakor za v predalček "palačinke". Zmazali smo jih v hipu, seveda. Tako da ni slikce.
Zakaj to ni uspelo prej? Žicala sem dedija za recept. Pa še koga, kjer smo jedli fine palačinke. Oni to "malo po občutku". Hja, če bi jaz mela občutek bi jih že znala, ne? Jaz rabim številke, razmerja, občutek imam za druge stvari, nooo... Našla sem nekaj na netu. In je uspelo.

          1 jajce
          2 dcl mleka
          100 g moke
          malo soli

zmešamo, pustimo da malo počaka in pečemo na pošteno razgreti ponvi. Juhu, deluje!
Razmerje seveda prilagodimo jedcem. Pri nas jih je bilo iz treh jajc ravno prav za eno odraslo in tri neodrasle osebe za večerjo. Če bi bili otroci malo večji, jaz malo bolj lačna in če bi gor mazali kaj manj nasitnega kot debelo plast Nutoke, bi bilo premalo. Že tako bi se našel kdo, ki bi mirno zmazal še kakšno. Ko bo doma DH bo maso definitivno potrebno pripraviti iz jajca ali dveh več.