ponedeljek, 22. februar 2010

Nisem še v civilizaciji

Majcha doma še vedno nima računalnika. Niti stacionarnega telefona, niti TV - ampak to dvoje ni tako bistveno. Polna glava idej za zapise, pa nobenih tehničnih zmožnosti... Prav grozno. Ampak se že vidi luč na koncu tunela. V petek so mojstri zaključili z glavnino, ostalo je še nekaj detajlov, ostalo je pa že. No, pustimo kup odpadkov in tistega finega belega prahu, ki ga kljub večkranemu zaporednemu čiščenju ne moremo popolnoma spraviti stran, bele pike od malanja... Bo, kmalu. To je pomembno. Z nekaj sreče enkrat v prihodnjem tednu spišem prvo objavo od doma. Do takrat bo pa bolj nič kot kaj - pa ne morem v službi, nooo...

petek, 12. februar 2010

Spet doma

Že lep čas sem se počutila, kot da nisem nikjer doma.
V stanovanju se v vsej gužvi nisem več dobro počutila. Bolj je šla obnova h koncu, slabše sem se počutila. Počasi smo začeli pospravljati stvari, manj nujne zlagali v škatle, potem smo se še čez škatle spotikali, dokler jih nismo spravili v klet ali v Hiško Šiško. Sem se zalotila, da se po prihodu iz službe ne preoblačim več v trenirko, kar mi je bil vedno znak prihoda domov.
Hiška Šiška se iz gradbišča spreminja v stanovanjsko hišo, ta pa počasi v dom. Manjka še tisti najbolj "cosy" del - dnevna soba. Da se zabubiš v sedežno in uživaš - v družbi, ob knjigi ali pred TV. Hja, če nam ne bi prodali izbranega televizorja, bi najbrž že bilo. Tako pa čakajo na pol sestavljene omare in prazna sedežna. No, zdaj smo našli dve dekici v ustrezni barvi, da se vsaj bomo ob poležavanju, ko pač pride na vrsto, lahko privoščili nekaj toplote in mehkobe. Jaz že sodim med tiste, ki ne morem ležat, če nisem pokrita.
V teh dneh smo dočakali še pohištvo za podmladek. Se znebili še nekaj škatel. Današnje popoldne je prvo, ki ga nameravam preživeti - doma. Ja, doma. Ko pridem domov, se preoblečem (ha!), potem pa - počivam. Danes ne bo škatel, krpe, sesalca - njente. Danes bo majcha preganjala nahod, ki se je zjutraj najavil. S čajem, pripravljenim v novi kuhinji. Domači kuhinji. Nalitim v skodelico, ki bo vzeta s prave poličke. Na sedežni, pod dekco in s knjigo.
Majcha bo - spet doma.

četrtek, 04. februar 2010

Kako smo preživeli januar in se pri tem celo smejali

Lahko bi naslovila tudi "Bogovi so padli na glavo" ali "Ko imajo hudičevi mladi mlade". Tale januar nam ni prizanašal. Začelo se je s službeno gužvo. Takoj letos, že med prazniki je bilo treba delat. Deadline je deadline, ni kej.
Vmes je bilo za popestritev potrebno urgentno menjati ključavnico na stanovanju. Stara je odpovedala pokorščino. Kakšen mesec pred selitvijo. Damn. Intervencija za to, da lahko prideš v svoje stanovanje in ga potem lahko spet zakleneš, ni poceni špas. Hm, je normalno, da ključavnica crkne v nekaj letih? Tako zelo, da ne pomaga drugega kot sveder?
Potem so se začele bolezni. DH je eno virozo vlekel še od lani, potem je imel eno prebavno virozo mlajši sine, vmes jaz en zoprn nahod, starejši sin težave z zobom, ko je kazalo, da smo iz tahujšega ven, so se težave s kožo pri otrokinji razbohotile v neslutene razsežnosti, terjale dva različna antibiotika, kup sanitetnega materiala in devet delovnih dni bolniške. Na dan zadnje kontrole sem peljala s sabo še starejšega otroka. Očitno z angino. Ubogo dete je ostalo brez dolgo pričakovanega smučarskega tabora. Za vmes, da ne bi bilo dolgčas, me je zaštihalo še v križu. V celem januarju ne premoremo dneva, da bi bilo v naši družini zdravstveno vse v redu. Na neki točki sem ugotovila, da je zdravje eno samo. Tisti hip je našega premogel mlajši sine. Ehja.
Vmes so se šli fantje malo "A je to!". Saj poznate tisto risanko, ne... Mizar, ki je sestavljal kuhinjo, je padel. Nerodno je stal na spodnjem elementu in za sabo potegnil še pol zgornjega. Električarju je kdo ve kako uspelo precvikati optični kabel. So bile sitnosti, nekaj malega zamude, ampak so zrihtali. Vsaj stroškov ni bilo.
Stroški so bili z registracijo enega od avtomobilov. Pa z nakupom stvari za Hiško Šiško. Avto je zdaj registriran in je za eno leto mir. Stvari za hiško pa večinoma tudi, kakšna reklamacija se pa vseeno najde. No, najbrž je že statistično prav, da je, pri taki količini.
Ko je kazalo, da smo sanirali večino zafrkov po hiši in pozdravili skoraj vse otroke, so se zgodile - ploščice. Nekaj sva izbrala, naročila, so pripeljali, že nekaj položili, ploščice pa čudne. Gledamo naročilo, gledamo deklaracije, vse špila. Ni in ni mi dalo miru. Vzela sem ploščico in šla v trgovino. Razstavljene so bile ene barve (recimo oranžne; simpatične), dobavljene pa drugačne barve (oranžno-rjavkasto bež šekaste; grde). V trgovini so po nekaj telefonskih pogovorih izvedeli, da je proizvajalec menjal barvo ploščic. Smo pa lahko brez večjih sitnosti vrnili in zamenjali za drugi izdelek. Kljub temu, da je bilo nekaj že položenih (še dobro, da je keramičarju zmanjkalo lepila - kakor je priden bi imel položene pol sobe...). Nekaj dni zamude.
Za dobro vago si je moj mobitel privoščil pojedino. Požrl mi je vse. Številke, sms-e, zapiske, nastavitve, nekaj fotografij, oba ljuba ringtona... Hmmm, kje so časi, ko si znal na pamet kup telefonskih številk? Na pamet vem točno tri - svojo, od DH in od mami. Pa tudi njene ne bi znala, če ne bi bila sestavljena iz tako zanimivih cifer, da si jih zapomniš tudi če tega ne želiš.
Ampak to še ni vse. Pohištvo, ki so ga dobavili že v decembru, prekljukano po spisku, varno zapakirano v originalni embalaži da se ja ne napraši od polaganja parketa ipd je bilo - napačne barve. Monter se je pripeljal čez pol kure, da je odprl nekaj paketov, se obrnil in odpeljal domov. Se bodo potrudili, da bo v enem tednu.
Zadnjega januarja smo se uspešno, zaradi zgoraj omenjene zamude s ploščicami samo delno, pa vendarle in samo z nekaj manjšimi praskami (hja, po mizi in po parketu) - preselili.
Kljub vsemu so bili vmes fajn trenutki. Deseti rojstni dan. Čveki s prijatelji. Različne lokacije, različne zasedbe, pa vse fajn. Otroške domislice. Veste, kdo poje Bad romance? Lev di ga ga. Veste, kako smo izbrali mojstre? Dali smo oglas, da iščemo mojstre, ki se spoznajo na gradbena dela, pijejo kavico in imajo radi čokolado. Vsak dan kakšen vic. Hecanje z mojstri. Ena delavnica, ki si zasluži posebno objavo. Takoj, ko najdem fotoaparat...
Januar je mimo. Še dobro. Je bilo res preveč vsega. Februar nosi nova doživetja. O tem pa kdaj drugič.

ponedeljek, 01. februar 2010

Še vedno živa

Nekateri so me pogrešali. "Ej, na blogu pa že sto let nič..." Bo, bo, seveda bo. Zaposluje me kup reči, prvenstveno povezanih z zdravjem podmladka in Hiške Šiške. Spišem, vse po spisku, samo da zadihamo, razpakiramo, sfiniširamo par stvari... Od včeraj sem namreč spet Šiškarca. Prva noč v Hiški Šiški je za nami. Poročilo še pride. Še nekaj dni bom bolj tiho, da nam najprej ustrezno razpeljejo vse kablovje ter uredijo do konca računalnikom namenjene prostore. A zakaj še niso? Druga zgodba. Poročam tudi o tem.
V glavnem - Majcha še miga. Malo bolj "u pozadini", ampak vseeno. Se kmalu spet beremo!