sobota, 31. marec 2012

Morda bom pa prevajalka

Stala sva na blagajni. Da bi hitreje minil čas v vrsti, sva štefnala po policah, ki so zraven.
Tole je del slovenske deklaracije na izdelku za odmaševanje odtokov. Pravzaprav zdajle niti ne vem, v koliko jezikih piše, ker sem po prvem odstavku nehala brat, pofotkala in se pomaknila dalje v vrsti.

Prepisano:

Učinkuje na umivalnikih, pomivalnih mizah, pršnih kadah, WCjih in odtokih. V najkrajšem času se bodo razkrojili ostanki v odtoku in cevnem sistemu jedil in mila, las, vate in mnogo več tega. Zaledeneli odtoki se raztopijo.

Fotka je priložena.



Nadaljevanja nisem niti brala.

Jaz znam boljše. Tako da, konec koncev, če je tole nekdo dobil plačano, zakaj ne bi plačali mene in za isti denar dobili boljšo reč?

Saj me ne mika zares, moj domet mi je jasen. Oziroma takole - tudi če znam dosti boljše, kot je primer zgoraj, nimam ksihta, da bi se tega lotila. Me pa malo pogreje, ko vidim, koliko skrpucal se najde. In si tudi mislim svoje, ko pomislim, skozi koliko rok in oči najbrž gre takale nalepka, preden je dokončno potrjena. In kljub vsemu piše, kar piše. Potem se tudi vprašaš, kadar je deklaracij več, če so za slovenščino naredili, kar so naredili, kako je z drugimi jeziki? Kateri je izvorni? In če ni v nemščini ali angleščini, kar pri hiši nekako znamo, kako naj se zanesemo na to, kar piše? Kaj če izdelek napačno uporabiš zaradi takih cvetk?

Podobno se včasih sprašujem tudi pri knjigah. Ja hudiča, če jaz, naravoslovna duša, ki berem pretežno zalimana sredi noči malo pred spanjem, najdem cvetke (tako slovnične kot prevajalske), kaj zaboga so počeli vsi pred mano, ki so brali ta tekst?

četrtek, 29. marec 2012

Ena filozofska

Debata z Otrokinjo:

Ona: Mami, ane, vodo boli, če vanjo mečemo stara kolesa in smeti.
Jaz: No, ne vem, če jo ravno boli, je pa to zelo grdo.
Ona: Ja pa jo, ker je voda živo bitje, tako kot drevesa.
Jaz: Drevesa so živa bitja, voda pa ne. Mogoče se ti samo zdi, ker se včasih premika.
Ona: Ja pa je živo bitje, samo mi tega še ne razumemo.

...

torek, 27. marec 2012

Bruselj s sinom

Tokrat sva se DH na službeni poti pridružila z najstarejšim sinom. Nizkocenovni letalski prevoznik iz sosednje države in preverjeni apartma v najbolj centrastem centru sta pač dovolj mamljivi opciji, da sva z DH to izpeljala, pa še bova - z vsakim mulčkom posebej.
Vreme kot naročeno, toplo in spomladansko. Jaz še nisem doživela dežja v Bruslju, kar je menda strašno neobičajno - sta se pa DH in sine hudomušno pogovarjala, da je to zato, ker sem tako strašno nasmejano sončno prijazna. Podpišem takoj. ☺
Sine si je sam izbral, kaj želi videt, tako da smo upoštevali njegove želje. Tako smo šli na Grand place, pa do Manneken pisa (in v mestni muzej pogledat tamkajšnjo zbirko njegovih oblačil), v Mini Europe (pa na tistem koncu še Kitajski paviljon in Japonski stolp), v Scientastic, poiskali smo Jeanneke Pis, se sprehodili tudi do Evropskega parlamenta, šli v MIM (pa gor na kavico), pogledal si je Muzej čokolade, pofotkal precejšnje število stripovskih sten. Na enem od sprehodov smo zavili še mimo sodne palače, enkrat pa smo se odpeljali do Bazilike Svetega srca in si s kupole z višine 58m ogledali mestno panoramo. Lokaciji primerno smo zmazali solidno število vafljev in pomfrija (dečko si je oboje sam naročal - v francoščini), pa z DH sva prišla do piva ali štirih. Bruselj je ena redkih lokacij, kjer midva skupaj pijeva pivo - imajo namreč tiste bolj divje zanj (trapist) in take bolj girly zame (z malinovim pivom ali kakšno bolj easy varianto kot je Hoegaarden sem čisto zadovoljna).

Strip stene na nekaj lokacijah, precej jih je še ostalo

Eifflov stolp, londonski parlament in Atomium. Atomium ni maketa. :)
Dve oblekici in enega nagca smo videli v tem času

Jeanneke pis

Bazilika Svetega srca
Takole mini potovanje s samo enim otrokom se je izkazalo kot super reč. DH bo tam še večkrat, tako da gre naslednjič mlajši sine z nama, na isto lokacijo, okrepljen z bratovimi priporočili. Fino je, ker se lahko posvetiš samo enemu otroku. Tako se imaš priložnost pomenit vse sorte. Videla sva tudi, kako dobro dečko pravzaprav obvlada jezike, se znajde, se vse zmeni, naštudira podzemno, zemljevide, povezuje vse sorte, se zanima za popolnoma vse. Seveda je občasno okupiral moj Kindle in se krohotal ob šalah o muli Nasrudinu (in naju seveda obilno zalagal z njegovimi prigodami) - kar težko verjamem, da v petih dneh nisva slišala niti ene šale o Chucku Norrisu ☺. In ves čas pridno slikal. Ob dnevih, ko sva bila sama, je gostobesedno in detajlno zvečer vse opisoval atiju. Zanimivo je, kako je še vedno majhen otrok, ki se z veseljem potika po trgovini z igračami in se afna z masko Dartha Vaderja, obenem pa se v velikem mestu znajde bolj kot marsikateri odrasel in v Mini Europe recimo prijavi, da on bi si šel pa Brandenburška vrata pogledat.
Vse fotke so njegove.

torek, 20. marec 2012

Rešen neuspeh

Zadnjič sem pripravljala eno luštno darilo za eno punco. Zamislila sem si ogrlico z nekaj listki, vmes bi dala perlice itd. Pa sta bila dva od listkov mehurjasta. To se mi je zdaj že večkrat zgodilo in sem čisto nesrečna, ker se tega vraga ne opazi dokler ni že prepozno :(
En od teh listkov mi je prišel pod roke, ko sem iskala, če imam kaj primernega za darilo za sinovo sošolko. Ker me ne bo, je smiselno, da jaz pripravim darilo, da dedija in babi ne obremenjujemo še s tem, je skrb za mulčke čisto dovolj.
Mehurje sem navrtala, skozi luknjice napeljala zajlico z nanizanimi perlicami, jo zaključila s štoparjem (ja, ja, slovenščina, saj vem...). Da je primerno za mlado damo sem dala vse skupaj na daljšo živahno bombažno vrvico, ki pa sem jo zavezala tako, da konca bingljata spodaj, nanju sem nanizala še nekaj perlic in ju zamotala okrog žičk. Gospodična ju bo najbrž prepletla drugače. Obesek je zdaj celo obojestranski. Vesela sem, ker sem uspešno porabila nekaj, kar bi sicer zavrgla, ker v osnovi "ni ratalo". Če bo še prejemnica zadovoljna, je pa zmaga na celi črti.

ponedeljek, 19. marec 2012

Tri minute za red

Ko sem našla tole objavo, je v hipu reklo "klik", vzela sem okvir iz zaloge, elastike iz škatle, mašinco za klamfe in - tadaaaa:



V predalu je kar naenkrat več reda in prostora. Ko dobimo novo omaro za kopalnico, bo tole obešeno na notranji strani vrat. Naredila bom še kakšnega, če bo potrebno. Zaenkrat pa se tako meni kot mali madam zdi strašno imenitno.

nedelja, 18. marec 2012

Saša Vegri - Očka pravi


Očka pravi, 
da v mamini glavi 
se vsaka beseda 
na glavo postavi. 
Zanjo 
se jeza 
kuha kot juha. 
Zanjo se laž 
in rožo zaduha. 
Pri njej 
pot gre 
in se v vasi ustavi, 
pri njej 
ležijo gore 
zleknjene ob puščavi, 
pri njej 
hiša raste 
najraje ob travi. 
Po njenem 
se bolezen in sosedo pozdravi, 
po njenem 
se lahko 
šal in prijateljstvo splete 
od glave do pete. 
Otrokinja mi je pred časom povedala prvi stavek. DHju pa včeraj.
Potem je pripomnila, da se je ati bolj smejal, kot mami. ☺

petek, 16. marec 2012

Fimo ustvarjanje zadnjih mesecev

Za novo leto sem podarila dve ogrlici. Izdelani v naglici, niti poslikanih nimam. Danes že vem, da bosta prejemnici dobili novi, lepše in boljše izdelani.
Potem imam še nekaj ustvarjalnih podvigov za sabo, pa je zdaj morda čas za predstavitev tistih, ki so res šli od hiše.
Sovic je bilo vsaj petdeset vsega skupaj. Drobnih, raznobarvnih, na različnih vrvicah, z različnimi dodatki na vrvicah.

Fimo sovice. Cca 2cm visoke.
 Darilo za eno fajn punco
Darilo za še eno fajn punco

Obesek za pomladni swap na IMU (prav tako za fajn punco ☺)

Prejemnici obeska sem izdelala še mini čestitkico
Verjetno bo nastalo še kar precej izdelkov v bližnji prihodnosti, prsti me namreč pošteno srbijo zadnje čase. V nedeljo, ko so se mulčki zavlekli pred risanke in si sami pripravili zajtrk, ko so bili lačni, sem sedela celo dopoldne in čarala rožice za swap. Kam so šle štiri ure, nimam pojma. Je pa nastala tale na zeleni podlagi, ena bela, kombinirana z zlatim, ki je že rezervirana (pokažem, ko izdelam v celoti), ena oranžno rumena (preprosta millefiori kačica) ter nekaj v roza, kjer sem čisto za hec poskusila sutton slice tehniko na eni mini štampiljki in potem za Otrokinjo, ki se mi je pridružila zadnje pol ure, naredila tri ploščice, ki jih je treba zdaj nekako sestavit v oglico, ki bo primerna za skoraj šestletnico.

sreda, 14. marec 2012

Nimam časa...

... niti toliko, da bi sproti poročala o vsem lepem, kar se mi dogaja.
Na hitro dogovorjena in uspešno izpeljana kava v petek na skrajnem robu kure je začela lep vikend. Za prijatelje si je treba čas vzet... Se bom zelo potrudila, da do naslednjič ne bova šteli v tako velikih časovnih enotah...
Zvečer eno dolgo čvekanje s puncama. (Hvala, gospod natakar, ker se vam ni tako zelo mudilo domov) Ki sta mi prinesli polno vrečo daril, vsa čisto zame, vsako posebej zavito, vsako pospremljeno z mini uganko, zakaj je točno to točno zame. Dragi moji, vso pot do doma sem si popevala. Kaj ne bi, ob takih copatkih...


Kopalne brisače s Čebelico Majo tudi ne bom posodila nikomur. :) Kindle zadovoljno sit domuje v novi hiški, ostalo je pa tudi tam, kjer mora bit. :)
Vikend je bil lenobno praznovalen. Po zabušavanju v soboto dopoldne smo neznansko prijetno popoldne preživeli s prijatelji. Po nedeljskem dopoldanskem ustvarjanju (podrobno poročilo še sledi) pa smo popoldne imeli še kosilo s starši in bratom. Spet luštno. Drama sledi. Dobesedno. Enkrat v aprilu, prej ne bo šlo. :)
Kam sta šla dva dneva tega tedna niti ne vem točno. Vsekakor bo treba stopit po gasu... Zdaj bo šlo, dobesedno in "više figurativno".
Avto je zrithan. Nekako si nisem želela vedet, kako zgleda zlomljena torzija, pa se ni dalo izognit...
Ostalo gre pa tudi spet s polno paro. Baterije, ki so jih napolnili zadnji dogodki, druženja, vse drobne skrivnosti, ki so se napletale okrog tega, bodo držale kar lep čas.

četrtek, 08. marec 2012

What a day....

Današnji dan se je začel klasično. Z budilko. Bljak kot ponavadi.
Nadaljeval se je z zoprnijo. Eno dete je prijamralo v spalnico z grlobolom, glavobolom in malce vročine. Bljak.
Potem je šlo pa samo na bolje. Ko sem se po oddaji Otrokinje v vrtec odpravljala domov na zasluženo kavo, me je doma čakalo presenečenje. Uspela sem ga razvozljati in bila deležna še serije fotk "iz ilegale". Dragi dami, hvala, tole je polepšalo že tako fin dan in nasmeh se bo risal še dolgo. Poleg tako opremljenega kosmatinca me je čakalo še cvetlično darilo v najlepšejšem lončku in najlepše voščilo z najljubšimi rožcami. Tak zadetek, da ni bilo takoooo zelo težko uganit "krivca" ali dveh. Sem bila pa najprej pošteno zbegana, začudena, presenečena pa neskončno fajn se mi je zdelo. :)

M, morala sem si sposodit slikco, ker je neskončno fletna :) Kosmatinec dobi eno nagradico od mene :)
Ekipa, s katero sem pridno delala lep del lanskega leta si je seveda tudi prislužila en tiramisu. In mi pripravila cel šov - s tole okroglo sem si prislužila "samo" 40 dek kofeta, 40 dek bajader in 40 dek - tulipanov. Kar so seveda pred mojimi očmi iz originalne embalaže odtehtali. Tudi tulipane. :) Imam tudi certifikat. Poštempljan. :) Hvala, super je bilo!
Zgodbo o tem, kako se gre kupit pol kile tulipanov, pa si bom zapomnila še za dolgo.
Natančno 40 dek  :)
Za intermezzo nas je zdravnica razveselila z negativnim izvidom brisa za streptokok. Vsaj angine ni (bila bi že tretja v treh mesecih - pri istem mulčku).
Starša sta mi prinesla šopek. Iz "naše" cvetličarne, izpod rok "naše" cvetličarke, in ona res zna. Šopek je fenomenalen, kot ponavadi.


Punce so se mi pridružile zvečer. Nekaj smo pojedle, nekaj popile, se posladkale in naregljale do sitega. Del darila sem dobila že prejšnji teden (sem rabila za delavnico ☺), danes pa še preostanek - nekaj za ustvarjanje, nekaj sladkega in, seveda, "home-made" voščilnico, tako, kot zna pač B.
Preostanek dneva so zapolnili telefoni, klasične voščilnice, e-voščilnice, esemesi, mejli, objave na FB... Fino je bilo.
Praznovanje se je začelo že prej. Med vikendom je bila družinca deležna kosila zunaj in domače švarcvaldske torte. Jaz pa enega finega darila.


Nekaj pomembnih reči v čast "štiri nula zame" pa še pride. Družina (malo širša), pa punce, pa sosedje, pa prijatelji... Bo še fino :)
Mulčki spijo, DH je v tujini, jaz sem pa zdaj že sama, premlevam dan, pa zadnje leto, pa desetletje, pa žulim še zadnji kozarček vina... Tudi datum se je že zamenjal...

Tista trojka se me je držala kar lep čas, tale štirka pa me, kljub temu, da je bolj špičasta, nič kaj ne žuli. Sem jo sprejela popolnoma mirno. Ker sem pa trojke le navajena zadnjih deset let, zna bit, da komu zinem, da sem stara štiri...intrideset. Nekako so štiridesetletniki - stari (nekatere reči ostanejo še od srednje šole, kaj čmo). Jaz pač nisem. ☺

nedelja, 04. marec 2012

Mafini z orehi in marelicami

Danes sem za ene fine punce pripravila ene fine mafine. Tudi ta recept je iz tiste knjige, o kateri sem že pisala.
Meni osebno eden ljubših receptov. Kljub temu, da v njih ni nič čokolade... ☺

Potrebujemo:

2 skodelici* moke
žličko pecilnega praška
1 skodelico rjavega sladkorja
1 žličko cimeta

1/2 skodelice nasekljanih suhih marelic
1/4 skodelice pomarančnega soka ali vode

100 g masla
2 jajci
1 skodelica jogurta
1 velika pomaranča, lupinica in sok
1/2 skodelice nasekljanih orehov (današnji so bili z ameriškimi orehi)

* Opomba: 1 skodelica meri četrt litra

Suhe sestavine namerimo v večjo posodo in temeljito premešamo.

Marelice in pomarančni sok segrevamo v mikrovalovni pečici kakšno minuto na maksimalni jakosti, da marelice popijejo tekočino. Dodamo maslo, po potrebi dogrejemo, da se popolnoma stopi.

Primešamo jogurt, jajci in pomarančno lupinico.
Dodamo juice (po potrebi ga z vodo "podaljšamo" do 1/2 skodelice) ter orehe.

Zmešamo suhe in mokre sestavine, a ne preveč - toliko, da se moka skrije.

Po navodilih v knjigi naj bi se pekli 12-15 minut pri 190, vendar v moji pečici rabijo 20 minut.

Morda je katera od punc škljocnila današnjo porcijo. Se priporočam za fotko. Sicer ob priliki dodam kakšno svojo - doma puščene sta namreč fanta dobesedno odžrla sestrici in sem ji obljubila nove ob prvi priliki. :) Nasploh ugotavljam, da mi tole slikanje med kuhanjem ne gre ravno od rok... Med kuhanjem itak počnem vse sorte, potem je pa ponavadi že prepozno...

Roberta je prijazno pofotkala in poslala na mejl

petek, 02. marec 2012

Dialog z gospodično

Dejstvo št. 1: Jutra so precej hladna, čeprav je kasneje čez dan pošteno toplo in se za na sonce ne oblačimo kaj dosti.
Dejstvo št. 2: Ker smo bili jeseni pridni, DH že celo zimo parkira v garaži.
Dejstvo št. 3: Imeli smo gripo in Otrokinja še ni šla v vrtec.
Dejstvo št. 4: Zjutraj je moj avto še globoko v senci.

Včerajšnja debata, preden sva se zjutraj odpravili k babi:
O: Mami, a lahko oblečem jopico?
Jaz: Ne, obleci softshell, za jopico je prehladno.
O: Ampak jaz bi rada jopico.
Jaz: Verjamem, ampak prehladno je za jopico, pa še avto je hladen. A vidiš moj avto? Je v senci ali na soncu?
O: V senci.
Jaz: Torej je hladen, ker je bil celo noč na mrazu, pa še v senci je. In ker je hladen, pomeni, da...
O: ...greva z atijevim avtom.

Ja, enkrat je že bila podobna debata o kliklici...