Naj najprej povem, da smi vsi živi in zdravi in celi. Kar pa ne pomeni, da se to ni zgodilo. V petek. In jaz sem izvedela - včeraj.
Takole je bilo. Včeraj pišem otroku opravičilo v beležko, ker šepa in ne bo mogel telovaditi. Od petka. Je čudno stopil pri košarki in ga boli neka kita na zgornji notranji strani stegna. Pri tem ugotovim, da sta dva lista beležke zlepljena skupaj in da ima en luknjo. Za hip mi ni bilo nič jasno, zakaj bi nekdo, ki rabi košček papirja izrezal luknjo iz enega popisanega, nakar mi kapne, da manjka - moj podpis. Ja kje pa je? Sem ga rabil. Čakaj, kako si rabil moj podpis? Ja ker sem bil brez naloge in sem ga prilepil v zvezek. In učiteljica ni nič opazila? Ne. Sledilo je klasično predavanje o tem, da itak vsi delamo traparije ampak da jih potem normalno priznamo in jih ne potlačimo nekam v kot in upamo, da ne bo nihče opazil, da je to goljufija, ker jaz nisem podpisala, da je bil brez naloge, in da sem malo razočarana, pa ne ker ni naredil naloge (jg, se zgodi) ampak predvsem zato, ker ne upa povedat, zato smo vendar mi, starši, tukaj. The usual stuff pač. In potem, ker sva ravno imela pogovor, vprašam, če je še kaj takega, za kar ne vem, pa bi morala. Pravi, da ne. V tistem mu začne brat nekaj signalizirat pa šuškat na ušesa. Vprašam še enkrat, trdno odločena, da bom izvedela, kaj je še zamolčanega. In izvem, da ga je v petek, ko je prihajal v knjižnico, od koder naj bi skupaj odšla potem domov, zbil avto. Na prehodu za pešce. Ko je bil že skoraj čez. Po kupu solz nekako spravimo iz njega, da je šel pravilno čez cesto, ko je bil že skoraj čez ga je oplazil avto, ki ga je sicer čakal, da je gospa ustavila in ga vprašala, če je OK, na pomoč je priskočil še en gospod, prav tako z namenom pomagat, obema je odvrnil, da je OK in je šel. Onadva pa tudi. Mali je prišel v knjižnico, kot sva bila dogovorjena, našla sem ga ravno pri izposojevalnem pultu, rahlo pretresenega. Če mu ne bi ravno knjižničar razlagal o tem, da je za DVDje nekaj zamudnine, bi to pretresenost pripisala čemu drugemu, tako sem pa mislila, da se ubogi otrok zaradi tistega denarja tako sekira in nisem bila niti pozorna. Ko je komaj lezel proti avtu je povedal, da je pri košarki čudno stopil in da se je noga razbolela na poti v knjižnico. Ajde, možno, jasno da nisem kaj dosti vrtala vanj, saj nisem niti v sanjah pričakovala, da je za tem vse kaj drugega.
Vse skupaj je utonilo v pozabo, saj sva imela na poti v vrtec še prometno nesrečo. Z nekaj zbitega pleha na obeh avtomobilih, drugega ni bilo nikomur. Bomo zrihtali na zavarovalnici, popravili avtomobile pa je. Mali se je zvečer slabo počutil, imel je piko vročine, pa smo jo pripisali utrujenosti po celem tednu, zdelanosti od antibiotikov od angine prejšnjega tedna in verjetno malo šoka zaradi karambola. Včeraj smo ugotovili, da ima potolčeno koleno, pošteno modrico na tazadnji in tisto nategnjeno (ali karkoli pač) vez. Popoldne gremo k zdravnici, ker je tista poškodba lahko kaj resnejšega, ne nujno športno malo nategnjena vez.
Zdaj imam polno glavo. Kako je možno, da odrasli, ki je bodisi kot udeleženec ali opazovalec v nezgodi, kjer je vpleten otrok, ne obvesti policije ali staršev? Ja, otrok je povedal, da je OK, ampak kdo je zdaj tukaj odgovoren za odločitev - odrasli ali še ne enajstletnik, ki tako odločitev lahko sprejme zato, ker ga je strah, zato, ker ne razmišlja trezno, zato, ker že malo zamuja ali enostavno zato, ker ga prvi hip še nič res ne boli in ne pomisli, da se take stvari razbolijo šele potem, ko adrenalin malo popusti? Dete zdaj ve samo to, da je bil avto rdeč, jasno mu ni padlo na pamet oziroma vprašanje, če si je bil sploh sposoben zapomniti registrsko številko ali znamko avtomobila. Nihče ni poklical niti policije niti staršev. Pa dandanašnji res kjerkoli, kaj šele v času prometne konice, v hipu lahko najdeš osebo z mobitelom. Ali pa bi se morda lahko zmigal kdo od preostalih, saj je tista ulica ob tisti uri polna avtomobilov.
Žuli me pa tudi starševski vidik vsega skupaj. Bi morali to opaziti že prej? Verjetno. Ampak kako, če slečenega otroka pri teh letih praktično ne vidiš, da bi opazil vsaj potolčeno koleno, če je vse, kar pove, povedano nekako z repom in glavo in umeščeno v vse ostalo dogajanje tako, da ti na pamet ne pade, da je zadaj nekaj drugega? Bi morali bolj vrtat? Ampak zakaj, če otroku verjameš in zaupaš? Je v vsej svoji samostojnosti prepričan, da bo itak sam uspel rešiti vse skupaj? Meni je kristalno jasno, da z DH nisva popolna starša. Prav slabo nama pa tudi ne gre. Mulčki so taki, kot bi si jih lahko samo želeli - prijazni, zabavni, pripravljeni pomagat, crkljivi, itak tudi nagajivi, razposajeni, vsak s svojimi karakternimi značilnostmi in reakcijami in se mi zdi, da kar uspešno krmarimo skozi družinsko življenje. Z vzponi in padci, smehom in solzami, dobro in slabo voljo - življenje pač. Zdaj se resno sprašujem, kaj smo naredili narobe, da otrok pri takem dogodku ne upa povedat, kaj se mu je zgodilo?
