Spet v šolo

Novo šolsko leto. Uf... a že? Tokratno bo manj stresno. Lani smo namreč fanta dali na drugo šolo zaradi načrtovane selitve. In ju dnevno vozili vsako jutro. Šola, vrtec, gradbišče, služba. In popoldne obratno. Naporno, za vse. Letos štartamo spočiti in veseli iz Hiške Šiške, ki je nekaj minut peš stran od šole. Zvezki so oviti, podpisani, brez ušes. Barvice so nove, označene, nepolomljene, še vse. Podobno velja za cel spisek šolskh potrebščin, ki smo ga med počitnicami pridno pokljukali in stvari zložili na kupčka, v škatli, v torbi. Ki zdaj oprani, napolnjeni čakata pri vratih sobe fantov. Ki sta sveže skopana, z novimi frizurami po protokolu, ki velja med šolskim letom, že v posteljah, ob vznožju katerih čakajo sveže kavbojke in zlikana karirasta srajca. Kasneje se bo to, kot je popolnoma normalno, spremenilo. Stvari bodo kazale znake uporabe, marsikatera bo neznano kam izginila, kakšen dan se bosta izmuznila v poflekanih hlačah, zmečkani majci, brez zvezka ali nalivnika ali opreme za športno vzgojo. Ampak ne jutri. Jutri bo vse by the book. Jutri je namreč velik dan. Prvi šolski dan.
Naj bo zanimiv in uspešen. Ne le mojima fantoma, tudi vsem ostalim, ki se jutri srečujemo z novim šolskim letom. Pri nas bosta še ati in mami malo v šolo hodila to leto. Huh...

7edem

Grozljivka. Ne, ne film. Današnje jutranje temperature v prestolnici. Sem preslišala ali ob sedmih ali ob osmih, ampak sploh ni bistveno. Avgusta smo, no! Res sicer zadnjega, ampak vseeno avgusta. Pa ne more bit sedem stopinj zjutraj. Ane, da si zaslužimo še malo sonca?

Prijetno presenečenje

Dete gre v šesti razred, kjer rabijo Veliki šolski atlas. Ker je v Felixu v avgustu pol cenejši, sem šla seveda tja. Logistično najboljši Felix je zame pri Koloseju. Ker je blizu doma, zraven je še ostalo, če je treba kaj opraviti in ker običajno ni problemov s parkiranjem. Za dobro opravljeno delo sem se odločila, da grem nekam na kavico. Niti ne vem, zakaj sem zavila skozi McDonalds, običajno se poslužujem drugih izhodov. Opaaa, prenovljen. Menda čisto na novo, odprto nekaj dni. S tistimi filmskimi prizori mi je bil bolj všeč, ampak to sploh ni predmet debate. Tam je zdaj McCafe. Z vitrino s torticami. Zakaj pa ne? Naročila sem čokoladno rezino in kapučino. Iz firbca. Dobila sem tole:


Fotka je z mobija, ampak se vidi s čokolado narisana "rožica" na kapučinu, ličen okrasek na krožničku, kjer domuje zaenkrat še nedotaknjena potem pa z užitkom pomazana čokoladna rezina. Tako polna, da sem morala po kozarec vode, ker je res bomba. McDonalds je zadeva, kamor "po uradni dolžnosti" zavijemo nekajkrat letno, se čisto luštno najemo, mulčki so zadovoljni. Obvezno je na sporedu prvega septembra, ko otroke za uspešen začetek šole peljemo v "otroška nebesa" - kino in McDonalds, ostalo po trenutnem navdihu. Zdaj me bodo videli večkrat. Tale kombinacija je bila namreč odlična. Kava bolj okusna, kot sem je navajena iz običajnih kafičev, tortica prima, vse skupaj pa sem dobila za ceno ene tortice v običajni slaščičarni, postreženo z nasmehom in prijaznim klepetom.

Kje je pižama?

S tem vprašanjem smo, upam, opravili. Vsak večer smo jo iskali. In našli na dokaj običajnih in tudi dokaj neobičajnih mestih. Včasih smo jo našli tudi z nekajdnevnim zamikom, kjer tja pa res ni nihče pogledal. Zdaj je, vsaj upam, del tega problema rešen. Imamo namreč žep za pižamo. Tadaaaam:


V njem po novem domujeta pižama in Starvorsika. Starvorsika je zajc, s katerim otrokinja spi. O tem sem že pisala.

Pa če smo že pri pižamah... Takole sem našla svoje speče dete, ko sem šla na zadnji obhod pred spanjem. Sliko bi lahko poimenovala "da ne bo kdo rekel, da odkrita spim". Pokrita je s Pipijem. Čez glavo.

Snowflakes in an ocean

Na dopustu smo naredili 3500 km. To je kar lep čas, ki ga človek preživi v avtu. En komad so vrteli stokrat na dan. Všeč mi je bil. Všeč mi je bila večkratna menjava ritma med potekom pesmi. Posebej mi je v spominu ostala vrstica iz besedila

"they'll dissipate like snowflakes in an ocean".

Kljub vročemu poletju, ki nas je spremljalo, me je odpeljalo v zimo - zaželela sem si videti, kako sneg pada v morje. Nekaj, česar še nisem doživela, si pa predstavljam, da mora biti opazovanje nekaj posebnega.
To sem takoj po vrnitvi domov tudi poguglala. Že zato, ker z neobičajno vrstico besedila prej najdeš pravi zadetek kot s čim bolj splošnim, recimo "love will be forever", ki se tudi pojavlja v tej pesmi. Pa verjetno v kakšnih sedem milijonih drugih tudi.
Zanimivo se mi je zdelo, da je pesem, ki je meni pač "en fleten komad" poimenovana Neutron Star Collision. No, malo "prevelik" naslov za moj okus. Zanimiv se mi pa vseeno zdi.
Očitno je pesem tesno povezana s filmom Mrk. Ki so ga oglaševali tudi v "našem" San Ferdinandu tam sredi Kalabrije. No, nisem vedela. Knjige tele "tvajlajt sage", kot se je v enem komentarju na enem blogu nekdo fletno izrazil, imam na to-do listi, film me ne mika. Komad je pa fajn.



Zanimivo, da ga na radiu še nisem slišala, odkar smo doma. Ga ne vrtijo ali sem premalo v avtu?

Bučke, bučke, bučke...

Bučk imamo res veliko. Letošnjo zalogo jemljem tudi sebi v poduk, da to pri nas na vrtu očitno dobro uspeva in torej ni treba posaditi čisto vsega, kar vzklije - tako, za vsak primer. Ker je potem tega občutno preveč.
Že pred dopustom sem polnila okrogle. Tiste so bile manjše, take fletne, vredne svojega imena - reče se jim namreč 8-ball bučke. Biljard kugla pač.
Vse skupaj ni nič posebnega. V izdolbene bučke sem dala na čebuli podušeno in s paradižnikom in zelišči začinjeno mleto meso, vse skupaj pa, potreseno s sirom, zapekla v pečici. Bom rekla tako kot enkrat ena bejbi: dobr k sto matr. Res, to je čisto predobro za samo njami ali kaj slovnično bolj korektnega.



Soseda nas je navdušila za bučni pečenjak.
Potrebuješ:
1/2 kg bučke
2 jajci
3 žlice pšeničnega zdroba
1 žlica moke
25 dag skute ali 20 dag sira.
Buče naribaš, posoliš, čez čas ožameš. Jajci zmešaš z moko in zdrobom, dodaš sir in bučke. Zmes naj počiva pol ure. Peče se 45 minut pri 180 stopinjah.
Slikce nimam, ga zmanjka prej kot jaz pridem v drugo nadstropje in nazaj, sploh s tole mojo nogo. Moram urediti primernejši prostorček za fotoaparat, tole ni ničemur podobno. Menda je izvrsten tudi mrzel, pa ne uspemo preizkusiti. Ga prej zmanjka.

Današnja večerja je nastala pod vplivom polnega hladilnika zelenjave in tegale posta od M&M. Tale polenta-pica mi miga odkar sem jo zasledila. Ampak za danes sem porabila samo rožmarin v polenti. Mislim, UAU. V polento sem do zdaj poleg obvezne žlice masla vmešala kvečjemu malo parmezana. Tale rožmarin pa da tisto pravo. Sploh če zraven ješ omako, ki jo pripraviš iz na čebuli podušenih nakockanih bučk in nakockanega paradižnika, kamor čisto pri koncu nasekljaš še malo peteršilja in bazilike z vrta. Slikce itak spet ni. Bo pa večkrat na sporedu. Ne samo zato, ker imamo bučk za izvoz, ampak predvsem zato, ker je bilo - dobr k sto matr. Bo treba bejbi peljat na pivo, da se ji odkupim za tole izjavo - mi je tko všeč, da jo moram ponucat. ;) Pa M&M tud. Bom tudi polento z rožmarinom skuhala večkrat.

Babji odklop

Teh je bilo letos že kar nekaj. V dvoje, v več, na kavico smo šle, na pivo, na sprehod, na pico, na tortico, za več dni... Ampak tale je bil pa nekaj posebnega. Šli sva s prijateljico iz otroštva, preostale tri so bile pa vse skupaj stare 12 let. Punce smo šle v kino. In potem, kot se seveda spodobi, na tortice, sladoled in kavico. Pa naregljat se. Za piko na i je bila še bera v Felixu potem uspešna. Prima popoldne.
Ogledale smo si Toy Story 3. Hm, prvega in drugega dela ne poznam, pa ju moram zvohati. Praviloma so nadaljevanja slabša, ne?

Bučni mafini - sladki in slani

Z mafini sem se spoznala davnega leta '97, ko sva se z DH (ki je H v bistvu postal šele leto kasneje) potikala po Novi Zelandiji. Tam si jih lahko naročil v lokalu ob jutranji kavi. Meni so bili nekaj čisto novega, nekaj strašno dobrega in nekaj, kar sem si neznansko želela poskusiti. Tako sem od tam prinesla pekač za mafine (takrat jih tu sploh še ni bilo) ter knjigico z recepti, ki se še danes, kljub poplavi receptov na netu in kuharskih knjigah, izkazuje kot ena zame daleč najboljših. No, mafini so fenomenalni. Nekaj informacij o mafinih sem dobila tudi od ene gospe, ki je delala v lokalu Hot gossip cafe, kamor smo nekega jutra zavili na kavo in domače mafine. Verjetno si jo točno lahko predstavljate, ker ni veliko tipov žensk, ki bi sodilo v tak lokal - za šank. :) Potrdila mi je, da je ta knjiga res OK ter me poučila o nekaj podrobnostih, ki sem jih opazila v knjigi, pa nisem vedela, kaj je to. Self raising flour recimo. To se tam kupi, pri nas moramo mešanico moke in pecilnega pripraviti sami.
Knjiga je Alison Holst's Marvellous muffins, gospa ima tudi spletno stran, kjer, kot vidim, je kuharskih knjig še precej na izbiro.
Začenjam z bučnimi, če sta me že M in Mami Sandra zbezali s svojima bučnima objavama. Slikce pridejo naknadno - letos jih iz očitnih razlogov še nimam. Buče še rastejo. Zdaj ima rastlina kakšnih 20 cm. :)
Vnaprej povem: do sedaj sem poskusila samo sladke mafine. Slane poskusim zdaj, na jesen, ko zrastejo moje buče.

Najprej:
Oba recepta sta količinsko primerna za en "klasični" pekač, torej 12 normalno velikih mafinov. Jaz imam okrogel silikonski pekač s sedmimi odprtinami in iz te mase normalno pripravim 14 mafinov.
Lonček je četrt litra.


Sladki bučni mafini

Potrebujemo:
2 lončka moke, pomešane s pecilnim praškom (jaz dam en paketek)
1,5 lončka rjavega sladkorja
1 žlička cimeta
1/2 žličke naribanega muškatnega oreščka
1/2 žličke mletega ingverja
1/4 žličke mletih klinčkov

100 g masla
2 jajci
1 lonček buče (nakockana, pokuhana in zmečkana z vilicami)

Prvih sedem suhih sestavin dobro zmešamo v veliki skledi.
V drugi posodi stopimo maslo, vanj vmešamo obe jajci in dobro zmiksamo. Primešamo bučni pire.
Prelijemo med suhe sestavine in zmešamo samo toliko, da se moka skrije.
Pečemo cca 15-18 minut pri 200 stopinjah (oziroma dokler niso zlato rjavi in skočijo nazaj, če jih na sredini pritisnemo).

Namig iz knjige:
Ponudimo jih tople pri kavi, lahko za sladico z rumovim maslom (recept spodaj) ali na pol prelomljene s svežim sadjem in sladko smetano.

Moja izkušnja: nimaš časa pripraviti smetane in sadja. Jih prej zmanjka. Izginejo topli, tudi brez kave. ;)


Rumovo maslo

100 g zmehčanega masla, skodelico rjavega sladkorja, žličko muškatnega oreška in 2 žlici ruma z mešalnikom mešaš, dokler zmes ni svetla in kremasta. Ponudiš pri sobni temperaturi.


Slani bučni mafini

2 lončka moke, pomešane s pecilnim praškom
1/2 žličke soli
1 žlica sladkorja
2 skodelici (200 g) naribanega sira
1,5 žličke kumine
1 žlička origana
1/4 - 1/2 žličke cayenne pepper (nekaj pekočega paprikastega)

1 jajce
1 lonček mleka
1 lonček buče (nakockana, pokuhana in zmečkana z vilicami)

Suhe sestavine dobro premešamo. Origano med dodajanjem še malo zdrobimo.
Jajce, mleko in bučo dobro zmešamo in dodamo suhim sestavinam. Zmešamo, vendar ne preveč.
Pečemo 12-14 minut pri 220 stopinjah.

Pred pečenjem jih lahko potresemo z ribanim sirom, papriko ali čilijem v prahu ali bučnimi semeni.

Ko nas ni bilo

Med našo ne tako kratko odsotnostjo si je Zajc naredil vse skupaj malo po svoje. Namesto da bi se zadrževal v običajnem kotu za sedežno, kjer ni ničesar, edino prostor za Zajca, si je domovanje ustvaril na drugi strani. Tam, kjer imamo lučko, katere kabel je bil iz preventive sicer skrit v deki, stojalo za časopise, zaboj s stvarmi za Zajca (ja, no, nismo še uredili pravega mesta zanj) in pručka, ki trenutno sicer služi za klubsko mizico. V glavnem kotiček, kamor Zajc nikdar ni zahajal. Razen zdaj, ko smo bili na dopustu. Posledica? Na pol pojedena orhideja, "čipkasta" deka iz flisa in obgrizen kabel od luči. Po kakšnem čudežu še zdaj funkcionirata tako Zajc kot luč ne vem, ampak funkcionirata. Mislim, svašta. :S


Malo po svoje so rasle tudi bučke. Ker je tukaj precej deževalo nekako ni bilo potrebe po zalivanju vrta, torej tudi hodili niso kaj dosti okrog. In bučke, ki so bile ob prvi beri fotografirane so na normalnem krožniku, smo morali ob vrnitvi slikati ob drugačnem "merilu" (cokla za vrt št. 37).


Okrogle smo delno podarili, delno zmazali, tisto dolgo pa še kar jemo. K sreči sem dobila od sosede recept za bučni pečenjak, ki gre vsem zelo v slast, tako da bomo taveliko tudi pomlatili še preden se pokvari. Recept še objavim.

Kalabrija (8) - še vse ostalo

Morda še nekaj stvari za zaključek tega poročanja, da zaokrožim v celoto.
Jedli smo, kot se za Italijo spodobi, ves čas dobro. Pa ni pomembno, ali smo pojedli kos pice spotoma med kakšnim pohajanjem, ali smo se usedli in naročili, vedno je bilo okusno. Kava je v še tako zakotni luknji - dobra. Pojedli smo ogromno sladoleda. Sladoled ponudijo v lončku, kornetu ali - briošu. Jaz ga rajši ližem, tako da me brioš ni premamil, DH je bil pa zadovoljen. In pošteno sit od tega. Tudi granit smo dosti pokonzumirali - kaj pa vem, a se to je ali pije. Granite postrežejo tudi s stepeno sladko smetano, če želiš. Otrokinja je k sreči tako prišla do "jagodnega soka", ki si ga je ves dopust tako želela pa se je morala zadovoljiti z ledenim čajem. Zanimivo, da je ponudba brezalkoholnih pijač v lokalih omejena na vodo, ledeni čaj in par mehurčkastih stvari. Sokov, kot jih je pri nas vse polno, tam nismo dobili. Ne da smo jih pogrešali. ;)
Na spisku za dopust je tudi "recept za miške". Še iz časov premajhnega stanovanja, kjer vonj po cvrtju, ki se je še nekaj dni vlačil naokrog ni odtehtal užitka ob hrani, sem take stvari pripravljala na dopustu, kjer nikogar ni motilo. Seveda tudi letos niso manjkale. En dan sva se z DH spravila polniti lignje. Prav zabavno packanje je bilo, DH jih je potem spekel na našem kuhalniku sleš žaru (imamo eno odlično Campingazovo dva v enem reč).
Ob marsikaterem obroku ali kar tako, ob večerih, sva z DH regljala ob kozarčku vina. Steklen kozarec za vino je morda malo neobičajna reč, da jo človek vlači v šotor, ampak žal ne gre, da bi človek vino pil iz plastike. Niti na dopustu. To sva ugotovila že pred leti in kar na dopustu kupila kozarčke. Še zdaj dva varno zapakirana kozarčka redno nosiva s seboj.


Družinsko smo se imeli noro fajn.
Otrokinja je "velika punca" in po novem lahko je čigumije. Pri nas je to morda malo pozno, ampak ni nobene škode, če smo počakali, pa jaz in DH sva lažje živa, saj smo imeli neprijetno izkušnjo z enim bonbonom pred leti.
Fanta sta velika fanta in smo ju naučili tarok. Nad pričakovanji dobro jima gre od rok, tako da sta bila solidna nasprotnika. Tudi do pol dveh smo kartali, če se nam je zdelo. Tudi Triolet nam je šel fino - priporočam vsem z manjšimi otroki, ki niso ustrezen nasprotnik za scrabble.
Midva sva se spočila. Prav zanimivo je gledati slike DH z začetka ali konca dopusta. Čisto drug človek.
Beležim kup stvari ranga "neprecenljivo". Nekaj je ujetih v fotoaparat, mnogi so zapisani samo v spominu. Otrokinja, ki zaspana leze iz spalnice in gleda kot miška iz moke. Prepir med bratoma, kdo bo po zajtrku pomival posodo. Starejši sine, tako zatopljen v knjigo, da ga moraš trikrat poklicati, preden opazi, da si tam. Mlajši sine, ki z neizmernim navdušenjem z vsemi svojimi 27 kilogrami kljubuje valovom, ki butajo ob obalo. Preveliki valovi morda onemogočijo plavanje, zabave pa ne. Nepozabnih občutkov pa celi družini pričarajo morda več, kot bi jih še tako mirno morje.


Kalabrija nas je dvakrat očarala, ko smo se peljali skozi, tretjič smo se pa toliko spoznali z njo, da zagotovo še pridemo še kdaj pogledat, vsaj v tiste neraziskane kotičke.

Kalabrija (7) - Stromboli

Tudi Stromboli si zasluži svojo objavo.


Otok smo videli že z naše plaže ob nekaj sončnih zahodih. Posnetek je pa s čolna na poti tja.
Stromboli je eden od sedmih Liparskih oz. Eolskih otokov. Skoraj kilometer v zrak segajoč delujoč vulkan. Tja vozijo hitri čolni s celine. Mi smo vzeli paket Stromboli by night. Kar je bila odlična izbira. Zjutraj ni bilo treba vstajati sredi noči, mirno smo se odcijazili po tistih ovinkih do Tropee, poiskali parkirišče, pojedli imenitno kosilo in šli na dveurno vožnjo. Vmes smo se za nekaj minut ustavili in počasi krožili na mestu zaradi delfinov.
Na otoku smo se najprej zapodili na plažo. Črni okrogli kamenčki. Morje čisto drugega okusa. Pikapolonica. Prijazen postanek pred pohajanjem po mestu.


Ja, malo mestece je tam, celo ne edino, Stromboli ima okrog 400 prebivalcev. Mesto nič posebnega, ozke uličice, natrpane s trgovinicami s spominki, po katerih ni prometa razen električnih avtomobilčkov, je pa gost obojestranski promet turistov. Na vrhu cerkev, ploščad, pizerija z razgledom. Nabrali smo kamenčke za vse, ki jih poznamo, plastenko črnega peska in se čez nekaj ur odpravili nazaj.
Vožnja je obsegala še krog okoli majcenega otočka zraven, na katerega so nekako celo spravili svetilnik.




Potem smo se zapeljali toliko okrog, da smo z morja videli še drugo mestece, potem pa smo na mestu čakali nekaj erupcij, ki so približno na dvajset minut. V temi je to posebej veličastno. Nam ni uspelo ujeti nobenega posnetka, ampak google prijazno pomaga tudi pri tem. Posnetek je od bližje, kot smo ga videli mi, glede na trajanje bo pa kar taprav. Ko bomo veliki, ga gremo pogledat od bližje. Tura na Stromboliju traja 6 ur, zahteva planinsko opremo in predvsem ne predvideva štiriletnic. Res mora počakat še nekaj let.
Takrat bodo tudi posnetki naši, ne sposojeni.



Se nadaljuje...

Kalabrija (6) - Gerace

Gerace sodi med kraje, ampak si kot zvezda dopusta zasluži svojo objavo. Našli smo ga, kot je sicer človeštvo našlo precej velikih odkritij, po naključju. Namenjeni smo bili na ogled nekih ostalin iz antične Grčije, kjer pa so nekaj delali in dostop ni bil možen. Tudi za muzej je pisalo "lunedi chiuso". JG, je treba pač drugam. Še dobro, da z DH premoreva fajn atlas Italije (merilo 1 : 225.000), kjer je vse označeno. Ker smo bili v samih obmorskih krajih, mi je pomigal Gerace. Označen kot zanimiv, nekaj km v notranjosti, neka bežna informacija v enem od vodnikov je omenjala fajn razglede in kajvemzakajposebno cerkev.
Priovinkali smo do tja, na vrhu poiskali parkirni prostor in šli naokrog. Najprej na teraso. Urejena s klopcami in igrali, pogledom na ruševine gradu in fenomenalnim razgledom v notranjost. Tam smo bili - sami.






Potem smo po glavni ulici prečkali mesto. Tja grede smo se ustavili v slaščičarni, okrepčani smo nadaljevali pot proti vratom na spodnji strani mesta in bili za prehojeno nagrajeni s fantastičnim pogledom na morje.


Nazaj grede smo si ogledali cerkev, s kripto in razstavo vred.




Mestece, kjer kar ne zmanjka finih kotičkov, vsak pogled z glavne ulice na kakšno dvorišče ali stransko ulico je bil nekaj posebnega, po svoje zanimiv. Prav tako grb, vdelan v tlak sredi glavnega trga, bankomat, vdelan v starinska lesena vrata, kup balkončkov, prehodov,...




Kraj po našem okusu. Kjer se lahko mirno in neobremenjeno potikaš okrog in uživaš čisto po svoje. Letnice, imena zbledijo, občutki ob pohajanju pa ostanejo za dolgo.


Dan smo zaključili s kopanjem v Ionskem morju. Ki je ravno tako toplo kot Tirensko, plaže so ravno tako peščene, s to razliko, da je na tirenski obali pesek zlat in bolj zaobljen, na ionski pa siv, za spoznanje bolj grob in več velikih kamnov se najde vmes.

Se nadaljuje...

Kalabrija (5) - še vedno kraji

Pizzo je eden izmed krajev, ki ga opisujejo vodniki in je zato bolj turistično obiskan pa posledično tudi z več trgovinicami s spominki ipd. Ker tisti dan nismo imeli drugega kot to v načrtu, smo se zjutraj do sitega nakopali, pojedli kosilo in šli na pot. Najprej v Chiesa Piedigrota. Malenkost ven iz centra je tik ob obali votlina, kjer so neki brodolomci izklesali nekaj kipov, kasneje so se kipi dodajali, tudi v manj svetniški smeri, enkrat vmes pa so votlino spremenili še v cerkev. Vsekakor zanimiv postanek.


Tudi Pizzo je na pečini nad morjem, z gradu se vidi krasen zalivček. Mesto smo ujeli v skoraj zahajajočem soncu, zato se je pokazalo v posebej lepi luči. Potikali smo se po gradu, kjer je urejena tudi razstava, tam tudi lep čas opazovali eno skupino, ki je na grajski terasi vadila četvorko (vse skupaj je bilo videti kot ena generalka). S sprehodom po mestu, večerjo in tartufom smo lepo zaključili večer.


Palmi nam je bil blizu in smo se en večer, ko smo končno premaknili tazadnje, odpravili tja na sladoled. Tam pa cel žur! Mesto tako osvetljeno, da se naše božične dekoracije skrijejo. Naleteli smo na nek praznik in smo ujeli procesijo, ki je bila predvsem otrokom ful zanimiva, nama pa prav tako. Procesijo smo srečali potem še večkrat, očitno so tisti kip kar lep čas nosili po mestu. Mesto je bilo praznično, polno, čeprav smo se normalno lahko najedli kjer smo želeli in dobili sladoled tam, kjer smo si zamislili. Potikali smo se še po majhnem a krasno urejenem giardino pubblico, parku z zelenjem, cvetjem, klopcami, igrali in čudovitim pogledom na morje. Ja, tudi Palmi je visoko.


Ob drugi priliki smo zavili na Mte. S. Elia, kjer je razgledna točka. Skoraj 600 m nad morjem pa tik ob obali. Od tam smo videli našo dolino in zaliv kot na dlani, Palmi kot bi ga gledal na zemljevidu, vijugaste ceste, amfiteater... Pa na poti do razgledne točke smo se še do sitega najedli robidnic, malo pokukali v cerkev in šli v Scilo.


Scilla je eno od mest, ki se pojavljajo na vseh razglednicah, kar je logično. Res je čudovita.




Najprej smo se kopali v tistem zalivčku, potem smo se po stopničasti poti med hišami sprehodili do gradu. Na gradu smo ujeli še otvoritev razstave, stalno zbirko in fenomenalne razglede na Sicilijo, obalo proti severu in pogled na zaliv, kjer smo se prej kopali, marino in mesto. Spet smo se potepali do teme preden smo šli v avto in se odpeljali domov.


Se nadaljuje...

Kalabrija (4) - kraji

Najprej sem v naslovu napisala mesta, pa sem popravila. Ker se rajši potikamo po manjših krajih kot po večjih mestih. Smo jih obiskali, seveda, ampak niso pustila takega vtisa kot tisti mali, od vodnikov in posledično turistov spregledani kraji.
Razmišljala sem, če nas tudi zato, ker živimo v mestu in smo posledično navajeni množic ljudi, hrupa, cest, težav s parkiranjem, na dopustu, ki je namenjen odklopu, bolj vlečejo manjši kraji. Da je drugače, kot doma. To je ena od razlag. Druga je pa gotovo ta, da imajo tiste ozke ulice, kjer je komaj prostora za en avto, poseben čar, če so tlakovane namesto asfaltirane še toliko bolj, pa da v manjših mestih potem najdeš kakšne čisto posebne biserčke, ki bi jih v večjih spregledali ali pa so jih že zdavnaj pospravili in nadomestili s kakšnimi večjimi, modernejšimi, ki pa dostikrat nimajo več nobene zgodbe.
Pogledali smo si večja mesta. Cosenzo, Catanzaro, Reggio di Calabria. Cosenza ni vredna omembe. Mesto, kjer se pripelješ v center in misliš, da si zašel. Ni pustila vtisa. Catanzaro nam je postregel z odlično hrano, odkrili smo en "take-away", kjer očitno tudi domačini množično hodijo po kakšne prigrizke, dobrim sladoledom, pa simpatičnim večernim sprehodom po mestnih ulicah in obzidju ob katedrali s pogledi do morja. Reggio je zanimiv, čeprav za nas spet ne več kot za poldnevno potikanje. V muzej, ki je menda krasen, nismo zavili. Po mestu smo se pa sprehodili, poslikali nekaj zanimivosti in šli dalje. Tam mi je bil vedno všeč zeleni pas tik ob morju, med mestom in obalo je en parkec, ki se vije vzdolž obale. Z nekaj lokalčki, bujnim zelenjem, letos smo tam odkrili "Spidermane". Pa nekje po sredini glavnih ulic gre prečno nanje serija tekočih stopnic. Zanimiva rešitev, v senčki te lepo odpelje do višje ležečih ulice. Simpatična pridobitev za mesto v takih klimatskih razmerah.


Nicotera nas je vabila od prvega dne, saj smo jo videli s plaže. Od tam je DH tudi poslikal "naš" zaliv.


Majhno mestece, ki pa ponuja simpatičen sprehod, fenomenalne poglede na morje s peš cone okrog gradu ter ki ima slaščičarno, kamor smo se proti koncu dopusta še enkrat odpeljali - z namenom. Ampak o tem drugič.

Tropea je turistična. Torej nudi poleg čudovitih pogledov, zanimivih stavb, simpatičnega pohajkovanja po tistih zavitih ulicah seveda še gnečo in trgovinice s spominki. Ker je dvignjena visoko nad morjem, mesta se pa vseeno drži peščena plaža in rt z gradom je logično, da je zanimiva. Res nekaj posebnega.


Se nadaljuje...

Kalabrija (3) - rastline in živali

Kalabrija je zelena, če se za tako južno pokrajino to še tako čudno sliši. Pokrajina je razgibana, hribi so visoki. Sem ter tja se najde zaplata požgane trave. Sicer je pa gozdnata, na hecen način, saj so na 1900 m nadmorske višine še listavci. Obdelana je precej. Nasadov oljk, trte, agrumov, sadja in zelenjave je veliko. Naslednjič, ko nas pot zanese tja (glede na to, kako nam je bilo všeč najbrž res še pridemo) si bomo podrobneje ogledali tudi katerega od nacionalnih parkov, zdaj smo se samo zapeljali skozi enega. Ostali so bolj kot ne na peš, pa bi bilo za kakšnen treking tam okrog fino, da otrokinja še malo zraste. Vsakič znova, ko se vozim tam mimo se mi zdi imenitno, da so ob avtocestah in med obema pasovoma nasajeni oleandri. Beli in v nekaj odtenkih roza. Neverjetno, kako cesta postane bolj prijazna, če je obkrožena s cvetjem. Cvetje imajo ljudje zasajeno po cvetličnih loncih, veliko čudovitih cvetočih grmov smo občudovali ob hišah, v parkih. Spotoma ujeli še marsikaj, pa kaj, ko sploh ne poznam.
Za pokušino:


Z živalmi smo imeli pa zanimive dogovdivščine. Običajne so seveda bile. Martinčki, kakšen komar, v kampu kakšen metulj. Pa kakšna potepuška mačka. V nacionalnem parku Sila smo seveda videli tudi čredo krav in konje. Konji so bili tam kar na prostem. Je kar malo neprijetno lezti iz avta, če te z razdalje dveh metrov opazuje ogromen konj.


Na Stromboliju nas je pa sredi tistih črnih kamnov na plaži našla - pikapolonica.


Zvezda dopusta so bili pa seveda delfini. Na poti na Stromboli je kapitan prijazno naredil nekaj krogov, da jih opazovali, če so že sledili naši ladji. Več kot vredno tistih pet minut zamude.



Se nadaljuje...

Kalabrija (2) - počivanje

Že tako dopust vsakič znova komaj čakamo, tokrat je bil premor sploh dolg, saj smo ga lani porabili za pripravo Hiške Šiške na obnovo. Zato smo letos prvenstveno potrebovali - počitek. Počitek od dela, od ljudi, od gužve, od mestnega hrupa.
Kamp je že sam po sebi počitek. Ker je vse tako zelo drugače kot doma, ker so skrbi popolnoma druge, ker je način bivanja, kuhanja, umivanja, pomivanja posode popolnoma drugačen kot doma. Drug svet, zato si lahko od običajnega - odpočiješ.
Morje je meni, ki sem vodno znamenje po horoskopu, itak blizu. Kot vsaka voda (le da v hladnejše ne lezem ampak jih raje gledam od daleč). Vonj, valovi, barve - vse mi je všeč. Rada imam plaže, kakršne smo odkrili šele ko smo začeli hoditi "na morje" drugam kot na obalo južne sosede. Rada imam tiste metre in metre, tudi kilometre peska, kamor nikdar ne spraviš toliko ljudi, da bi moral zjutraj navsezgodaj odnesti tja brisačo, da imaš sploh prostor zase, ko prideš na plažo. Nikdar me ni morje tako pomirjalo kot ravno na takih plažah. Vedno je dovolj prostora, da si sam.
Naslednja stvar, ki jo obožujem na dopustu (ni pa nujno potrebna) so borovci. Kljub kakšni smolnati pikici na šotoru in kakšni iglici, ki včasih neprijetno zbode, jih imam rada. Njihovo senco, letos mi je bilo všeč tleskanje suhih vej, ki so se zadevale druga ob drugo če je pihal veter, nabrali smo lep kupček pinjol, ki so padale iz storžev, predvsem in najbolj pa imam rada njihov vonj. Tisti vonj, ki ga borovci razvijejo ko so pošteno razgreti od sonca. Mmmm, do kosti sprosti in napolni z energijo. Nobeno eterično olje ne nadomesti tistega pravega, na licu mesta ujetega vonja.
Zmagovalka pri počivanju je pa - viseča mreža. Že prejšnja je bila fina, pa čeprav je zasedla veliko prostora, če nisi podložil brisače si imel maroge po vseh delih telesa in bognedaj, če jo je namočil dež, ker smo bili za nekaj dni brez, preden se je posušila. Že pred časom smo odkrili najboljšo na svetu. Skupaj z vrvicami in karabini za pritrditev vzame prostora manj kot vrečka moke, praktično je zložena "sama vase" - v žep, ki služi kot "odlagalna polička", ko je mreža razpeta, iz materiala, ki se posuši v hipu in ni zoprn za kožo tudi če ležiš dlje časa samo v kopalkah. Hofer, 10 EUR, nič bolj kunštnega. :) Premoremo dve in letos sta šli obe z nami. Dodobra smo jih izkoristili, vsi po spisku. Običajno s kakšnim čtivom ali samo za počitek po kosilu. Razgled na borovce je bil lušten, mulčki so se tudi nemalokrat pospravili vanje, meni je, ko sem brcnila tisti hlod sploh pasalo, da je bilo stopalo dvignjeno... Kolaž fotk bo morda pričaral nekaj mrežnega vzdušja, meni najljubša je pa v bistvu posneta iz mreže - moj pogled na DH, ki se mi smeje izmed dveh skodelic sveže skuhane kave. Seveda me je zbezal iz mreže. ;) Fotka pa ostaja - samo zame.



V mreži je bilo prima tudi - brati. Se vidi tudi iz slik, ne ;) Jaz ne grem na dopust, če nimam s sabo knjig. Preberem običajno ne vseh, ker ni časa, imam jih, predelam jih pa tudi precej. Zvečer omagam bistveno prej kot doma, zjutraj zato vstajam pred ostalimi. In imam ljubi mir in čas. Letos sem udušila dve Nori Roberts v angleščini (malo romantike nikdar ne škodi), več vtisa sta pa pustili Pijevo življenje in Dnevnik srbske gospodinje. Mulčki so se zabavali ob Kaestnerju in se izgubljali v Gospodarju prstanov, otrokinja je listala Zmajčke ali barvala, DH pa je prav tako prebral Pija in Gospodinjo.

Se nadaljuje...

Kalabrija (1) - nastanitev

Tole ne bo potopis ampak tematski sklopi. Ker nisem tako pridna, da bi si sproti kaj zapisovala, pisala sem pa vtise v spomin in na fotoaparat in jih spravljala v predalčke.

Pakiranje je šlo brez večjih pretresov, sicer tako, da sem imela sama s sabo (spet) resen pogovor, da naslednjič moramo pa res drugače vse skupaj poštimat, ampak pustimo to. Pot je šla gladko. DH je za volanom kot doma in mu ni problema voziti daleč, mulčki so trpežni, TV, ki ga namontiraš na naslonjalo voznikovega sedeža je krasna reč, tako da smo prvi dan prišli v Cosenzo. Ki jo tukaj mirno spustim, je pa služila svojemu namenu - dobili smo hrano in prenočišče, da smo naslednji dan dokaj zgodaj in dovolj spočiti prišli na cilj - v naš kamp, se utaborili in popoldne že veselo namakali tazadnje v Tirensko morje.
Kamp je bil ena hecna dokaj majhna reč (v primerjavi z mnogimi, ki jih poznamo), ki pa se je izkazala kot odlična. Imajo parkirišče, prostor za prikolice/kamperje, prostor za šotore, stavbo, kjer so z ene strani sanitarije, zgoraj in z druge strani kao apartmajčki, ogromno otroško igrišče, fuzbal plac, animacijski del z barom, bazen, del s "kontejnerji" - kao ene mini hišice, ki so v bistvu služile kot prikolice in dostop na plažo. Bili smo edini s šotorom. Potem so v debelih 14 dneh, kar so bili tam, postavili še par šotorov, ampak vse tako, na kratko. Tja so hodili prespat, morda ostali par dni, tisti, ki so bili dlje, so hodili v APP ali njihove prikolice. Ker smo bili prvi, smo imeli izbiro. Izbrali smo najbolj senčen del.
Takole je izgledala naša "parcela" ob pol enih popoldne. Sine je ravno nekje sredi najine spalnice. Težko bi bilo bolje.


Med štiri borovce smo postavili naš kolos, med ostale razpeljali še vse preostalo: štrik za perilo, ograjco za kuhinjo, plahto nad mizo, dve viseči mreži. Eden od pogledov, zgodaj zjutraj:


Poleg bivanja smo plačali še "kopalno" storitev. Torej koriščenje bazena in marelo z ležalniki na plaži. Na plaži sem jaz mirno samo z brisačo, bazen nam je pa ob valovitih dneh koristil. Fantje so se že šli metat po valovih, za otrokinjo (pa tudi za ostale) je bilo pa kakšen dan prehudo.

Bazen je bil poštiman u nulo. Obvezno tuširanje, obvezna uporaba kopalne kape in bademajster, ki je ves čas budno spremljal dogajanje in ob najmanjši kršitvi piskal. Posledica: bazen, kjer je voda čista, kjer je red in se ne bojiš, od kod bo tebi ali kateremu od mladičev kdo priletel na glavo. Bazen je bil glede na kapaciteto kampa ogromen. En manjši je bil namenjen otrokom, voda je bila otrokinji recimo do prsi. Drug del je bil v L, en del konkretno globok, en del meni do prsi, tretji del stopničast, pa na sredini je imel en otoček s slapom in jacuzzi mehurčki.
Za začetek ena fotka, posneta od otroškega bazena. Kopajo se samo naši mulčki. :)


Plaža počiščena sproti, vsaj del, ki je pripadal kampu. Vse, kar je morda prineslo morje je plažni bademajster sproti pospravljal. Skrbel je za stole in ležalnike, budno spremljal plavalce, skrbel za zastavo, ki je opozarjala na nevarno plavanje. Res, oba si zaslužita pohvalo za svoje delo. Un s plaže tudi za izgled... ;) (Saj DH to že ve, no)
Takole je izgledala, od daleč, od blizu, iz kampa in "klasično":


Tam je bil tudi animacijski team. Vsako dopoldne na bazenu/plaži, med siesto pavza in tišina, popoldne spet na bazenu/plaži, zvečer na odru. Mulčki so imeli zjutraj delavnice na otroškem igrišču, zvečer ples, karaoke, neke družabne igre, ni da ni. Ljudje hodijo tja na dopust in se po cel teden ne premaknejo iz kampa. Jaz tega sicer ne razumem, ampak nekaterim očitno ustreza. Pa prav nič jim ni manjkalo.

Sanitarije po kampovsko - malo razlupane, ampak večkrat dnevno temeljito počiščene. Tudi ljudje niso bili taki nemarneži kot se rado zgodi ampak si kadarkoli prišel pomivat posodo in je bilo korito čisto, brez ostankov hrane ipd. Topel tuš sicer plačljiv, ampak več kot odličen. Itak ga nismo rabili, saj smo se po kopanju v bazenu ali na plaži stuširali kar tam. Za glave našamponirat smo šli pač po žetone.

Mi smo ta kamp izbrali predvsem zato, ker je bil po naših merilih - torej s plažo in senco pa blizu neke normalne ceste, da lahko letaš okrog. Izbrali smo več kot dobro. Hvala bogu, da nisva lezla na rt Vibo Valente, kot sva sprva mislila, ker bi bili vsakič sptroti skozlani po tistih ovinkih. Tako smo bili pa 6 km ravne ceste stran od AC. As good as it gets, res. Poleg tega se je tudi vremensko izkazal kot super. Bili smo ob morju sredi ravnine. Povsod nad okoliškimi hribi (ki jih v Kalabriji ni malo) so se ves čas po malem nabirali oblaki. Mi smo imeli pa ves čas jasno.

Porta del sole, pridemo še, če nas pot zanese mimo.


Domek, ki smo ga postavili za dopust je bil torej postavljen tako kot je treba in tam, kot nam je bilo všeč.
Sledilo je počivanje, pohajanje, raziskovanje, okušanje.

Se nadaljuje...

In smo nazaj

Že od ponedeljka ponoči, pa nisem uspela priti do mašince. V torek načrtno, oba z DH sva pustila ugasnjene računalnike. Dopust smo koristno porabili za domče zadeve, počasi prihajalu v ljubljanski mode, ampak tako, nalahko, s kavo na vrtu in popoldanskim počitkom v viseči mreži pod češnjo. Človek res ne more na vrat na nos, ne. Kljub temu smo ob lepem vremenu uspešno pospravili in oprali večino stvari, ki jih terja kampiranje in zraven celo naredili ustrezen prostor v Hiški Šiški, kar tudi ni bila majhna zmaga. Včeraj pa nisem mogla sedeti pri računalniku. V torek zvečer, v zadnji uri dopusta, sem si namreč (spet) zvila (isti) gleženj. Tako da sem bolj ležečki kot ne, sicer se kmalu pojavi zoprna bolečina.
Poročilo pride. Ko pretočim fotke. In ko zberem dovolj časa, da bom sedela zraven. Kakšna bo že danes.