Kalabrija (6) - Gerace

Gerace sodi med kraje, ampak si kot zvezda dopusta zasluži svojo objavo. Našli smo ga, kot je sicer človeštvo našlo precej velikih odkritij, po naključju. Namenjeni smo bili na ogled nekih ostalin iz antične Grčije, kjer pa so nekaj delali in dostop ni bil možen. Tudi za muzej je pisalo "lunedi chiuso". JG, je treba pač drugam. Še dobro, da z DH premoreva fajn atlas Italije (merilo 1 : 225.000), kjer je vse označeno. Ker smo bili v samih obmorskih krajih, mi je pomigal Gerace. Označen kot zanimiv, nekaj km v notranjosti, neka bežna informacija v enem od vodnikov je omenjala fajn razglede in kajvemzakajposebno cerkev.
Priovinkali smo do tja, na vrhu poiskali parkirni prostor in šli naokrog. Najprej na teraso. Urejena s klopcami in igrali, pogledom na ruševine gradu in fenomenalnim razgledom v notranjost. Tam smo bili - sami.






Potem smo po glavni ulici prečkali mesto. Tja grede smo se ustavili v slaščičarni, okrepčani smo nadaljevali pot proti vratom na spodnji strani mesta in bili za prehojeno nagrajeni s fantastičnim pogledom na morje.


Nazaj grede smo si ogledali cerkev, s kripto in razstavo vred.




Mestece, kjer kar ne zmanjka finih kotičkov, vsak pogled z glavne ulice na kakšno dvorišče ali stransko ulico je bil nekaj posebnega, po svoje zanimiv. Prav tako grb, vdelan v tlak sredi glavnega trga, bankomat, vdelan v starinska lesena vrata, kup balkončkov, prehodov,...




Kraj po našem okusu. Kjer se lahko mirno in neobremenjeno potikaš okrog in uživaš čisto po svoje. Letnice, imena zbledijo, občutki ob pohajanju pa ostanejo za dolgo.


Dan smo zaključili s kopanjem v Ionskem morju. Ki je ravno tako toplo kot Tirensko, plaže so ravno tako peščene, s to razliko, da je na tirenski obali pesek zlat in bolj zaobljen, na ionski pa siv, za spoznanje bolj grob in več velikih kamnov se najde vmes.

Se nadaljuje...