Zajc

Otroci so že pred časom začeli "navijat" za domačo žival. Kužka, muco... Sklenili smo dogovor, da lahko, vendar po selitvi, ko bo prostor in nekaj manjšega, bolj obvladljivega, v kletki - smo le bolj malo doma. Eno od teh debat je nekoč slišala soseda. Ravno v tistem času nekje je njen vnuk iskal novega lastnika za svojega zajčka. Bojni posvet z družinco: bi meli zajčka? Bi, seveda. (Kot da je bil kdo v dvomih ;))
Preselili smo se, ustalili tudi in prišel je čas za - zajca.
Točneje: kunca. Točneje: pritlikavega ovnača. Btw, če koga zanima - pritlikavost je tukaj samo v imenu. Tale naš dve leti star zajc je kar konkretna živalca. Taka fletna firbčna mehka kosmata. Po nekaj urah je bil že popolnoma "naš". Zabavamo se, ko skaklja okrog, hudujemo se, ker ga neizmerno privlačijo kabli, ugotavljamo, kaj rad je, kje se rad skriva, kako mu paše, da ga crkljamo...
Dali smo mu prostor v dnevni sobi, kasneje ga bomo morda preselili v prostor zraven, kjer pa ta hip še ni prostora za tako veliko reč kot je njegova kletka. Tam z nekaj sreče najdem malo prostorčka za posodico za hrano...
Hecno ga je opazovati, kako si s smrčkom porine korenček do stene kletke, da ga lažje zagrabi in gloda. Zabavno ga je opazovati, ko se zadenjsko spravi na svoj WC, k sebi potegne posodico s hrano in gloda. Tale zajc nas bo še nasmejal.
Ja, zajc sem napisala. Vem, da je kunec. Pa svoje ime ima, Puki ali Pukson je, ampak meni gre zajc še najbolj z jezika. Puki, po domače Zajc. Meni je prav. Če njemu ni, naj pa pove. ;)
Še slikca: