Spremembe na obzorju?

Od dopusta dalje počnem nekaj zame strašno neobičajnega. Pospravljam. In to ne le tisto nujno, malo tu, malo tam, da sproti za silo preživimo, ampak tako, zares. Sprva sem zaradi poškodovanega gležnja bolj komandirala, domači so me bili že siti, ker so v mojem imenu samo letali po celi hiši. Hja, kaj so pa hoteli drugega, jaz sem imela prednost v obliki velikih bergel. ;) Jaz sem pa posedala in z nogo na stolu sortirala kakšne drobnarije v kakšni od škatel, ki jih imamo še od selitve.
In me še ni spustilo. Še kar pospravljam, sortiram, mečem stran. Naredili smo prostorček za kup reči, ki so se do zdaj kar valjale nekje pod nogami. Počistili in pospravili špajzo. Posortirala sem splohnepovemkoliko centimetrov papirjev v fascikle. V ustvarjalnici je celo več prostora kot da se pride skozi. Nastaja bralni kotiček v moji pisarni. Praznimo garažo, da bo vsaj to zimo DHjev avto na toplem (moj ne gre noter, ker je previsok, damn). Celo v spalnici ni več nobene škatle, pa so bile tam, polne vsega mogočega, lepo skrite za vrati od selitve. Kaj se dogaja? Nimam pojma. Rabim red. Rabim prostor. Zaenkrat okrog mene. V glavi še ni nič jasnega. Najbrž se nekaj kuha, ponavadi je tako. Očitno je treba narediti prostor, da se skuha do konca. Karkoli se bo skuhalo bo najbrž fino. Če nič drugega, bomo imeli urejen domek, kar pa tudi ni kar tako.