Prvi september za nami

Pa je mimo, ta prvi september. Priznam, da sem ga vedno imela rada. Tisto pričakovanje, nove potrebščine, ponovno druženje s sošolci... Res pa mi nikdar ni bilo težko hoditi v šolo niti nisem imela težav pri učenju. To ima najbrž tudi lep del zaslug za to, da meni prvi september ni zoprn ampak mi je simpatičen in da se mi zdi, da prinaša nove, fine stvari.
Hmmm, zjutraj sem na Facebooku videla napis "šola beda" pri enem mulčku. No ja, naj se njegovi ukvarjajo s tem. Me je pa malo zmrazilo in sem bila kar vesela, da moja fanta nimata takega načina razmišljanja.
Fanta sta vstala pred budilko, očitno je bilo razburjenje preveliko. Šla sta v pekarno po sveže rogljičke, po zajtrku pa sta se vsa napucana spravila v šolo. Jaz pa v službo.
Vmes sva z DH naredila bojni načrt za današnje popoldne. Ker je bilo sončno ga je bilo škoda za kino, pa še filmi, ki bi prišli v ožji izbor so bili ob čudnih urah glede na to, da je moral DH danes še na pot. DH je torej poštimal kolo mlajšemu sinu, ki ga je dobil že ob koncu šole pa se še ni vozil, ker je imel najprej gips potem prepoved dokler roke popolnoma ne iztegne, kar se je zgodilo šele na dopustu... in je september tu, saj veste, kako to gre. Najavili smo se prijateljem, ki stanujejo ravno prav daleč na drugi strani mesta. Odkolesarili smo do njih, se pomartinčkali na balkonu, pomazali eno Vienetto, spili kavo, se naregljali in odkolesarili nazaj domov. Upam, da ima njihova mama zdaj dovolj napotkov da se končno spravi še na pisalno stran blogov. Jaz jo že dlje časa čakam...
Da se malo navadimo sem pred večerjo še malo prečekirala, ali se je izkazalo, da katera od šolskih potrebščin ni OK, če morda komu še kaj manjka... Pri enem sinu: vse BP. Drugi sin je v šoli pozabil puščico, prinesel je s sabo še beležko od sošolca, en delovni zvezek za matematiko, ker se mu je zdelo da imajo mogoče nalogo in jutri je hotel odnesti nazaj v šolo (no, imel je v pripravljeni torbi) še solidno kilažo revij in podobne šare. Med tem, ali naj se začnem smejat ali naj konkretno zaropotam sem izbrala srednjo pot - točno sem mu napovedala, kako bom naslednjič zaropotala, če se še kdaj ponovi kaj podobnega. Saj ni treba podnapisov za sinove, ne? Točno vemo, kdo je kdo... Ehja, se mi zdi, da bo tale četrti razred še žur...
Večer se je zaključil mirno. Ficki so nadvse kooperativno poskrbeli za svoj odhod v posteljo. Jaz pa sem si ogledala Bralca. Vmes sem ukradla par minut, da sem preverila situacijo v otroških sobah. Ampak sem videla cel film. Uau je vse, kar lahko rečem. Še do knjige se moram dokopat, je že dlje časa na to do listi.
Pokličem DH, kako je opravil, grem pod tuš in v mižo. Pod črto: fajn prvi september.

Sklep dneva: majcha bo bolj intenzivno kolesarila. Tek z letos dvakrat zvitim gležnjem odpade, še na bližnjo tekaško stezo ne smem pomislit, kaj šele da bi letos res odtekla celo traso 10 km teka na ljubljanskem maratonu, kar sem si obljubila lani. Migat bi blo pa fajn malo, glavo je treba spraznit. Bicikel torej.