Drama pri Kosovih

Pisala sem že, da v gliciniji, ki se pne ob naši balkonski ograji, domujejo Kosovi. Prav z veseljem opazujem njihov napredek, večkrat dnevno pokukam v gnezdo, kar je izvedljivo tudi pod budnim očesom skrbne mame. Mladički so bili trije, od začetka, ko je bilo gnezdo prav ogromno za tiste male goliče so že kar lepo napolnili gnezdo, včasih so dremali, včasih so stegovali svoje lačne kljunčke.


Sinoči se je tam odvijala prava drama. Ko sva se z DH odpravljala na zadnji klepet na vrt, je tam vse šuštelo, čivkalo, glicinija se je kar tresla. Maček. Joj, sem bila jezna, čeprav je bil eden od tistih prijaznih sosedovih, ki se mi smuka okrog nog, ko grem tja na kavo. Ne vem, kakšno naključje je hotelo, da sem stopila bližje. In zaznala gibanje v koritu za rože. Eden od mladičkov je bil tam, v gnezdu pa samo dva. Poiskala sem rokavice, da na njem ne pustim svojega vonja, ga, reveža, nekako spravila izmed vejic, izkoristila edinstveno priložnost, da ga je DH fotografiral in ga vrnila v gnezdo.


Maček si je tekom večera še prislužil dva konkretna šššššca in en kroks v njegovi smeri. Nima on kaj hodit v naše kose. Pa se očitno ni dal motiti. Zjutraj je bil v gnezdu samo en ptiček. Kar dan mi je pokvarilo, res, prav žalostna sem. Mi je jasno, da narava tako funkcionira, ampak naj zaobide naše kose, no... Ker so nam res prirasli k srcu.
En je preživel. Ne vem, ali je bil to tisti, ki sem ga sinoči imela v rokah, majhno, presenetljivo toplo telesce, tako nebogljeno pa vendar tako polno življenja. Zjutraj je bil sam, ob naslednjem ogledu ga je grela mama. Naj ima več sreče kot njegova bratca.