Krtkanje

Hiška Šiška ima nekaj vrta. Odkar pomnim, je na njem nekaj malega trave, sredi katere je ogromna češnja, poleg trave cvetlična greda, ob vsem skupaj potka, na drugi strani potke ogromen del, ki je bil nekoč do zadnjega centimetra zasajen z različno zelenjavo. In, seveda, z obveznimi "fižolovimi preklami" ob sosedovi meji, da "se je manj videlo k nam", nekaj pohodnih plošč pri stopnicah v hišo in še ena manjša cvetlična greda.
Že moja mama je naredila ogromno revolucijo, ko je del vrta, ki je bil včasih namenjen zelenjavi, "žrtvovala" in gor postavila peskovnik za vnuke in hiško za otroke.
Mi bomo šli korak dlje in bomo vrt popolnoma predrugačili. Nekaj že letos, glavnino pa kasneje. Za letos je bilo hudih projektov dovolj. Nekoč bo trave več, zelenjave za vzorec, zelišča vseh vrst, rože, ki so všeč nam, nova češnja, maline namesto fižolovih prekel...
Zaenkrat sta na vrsti dva projekta. Najpomembnejša je terasa, da bomo kavico pili v malo prijetnejšem, lesenem, s cvetličnimi koriti obdanem prostorčku. To bo projekt, ki se ga bo lotil DH. With a little help from our friends. ;) En del cvetlične grede bomo pa tudi kmalu pripravili, da bo tam našlo prostor stojalo za perilo. Zdaj so bile čez cel vrt napeljane vrvi, pa mi to ni ravno najbolj všeč. Na stojalo gre več perila, pa še ne opleta po celem vrtu.
Včeraj sva, medtem ko je bolna otrokinja popoldne počivala in sta se fanta preganjala za žogo s sosedovimi mulčki, malo krtkala. Rila po zemlji. Prvotna trema, saj so oživeli vsi spomini, zakaj ne maram ukvarjanja z vrtom, se je umaknila in na koncu sicer kratkega krtkanja sem se počutila prav imenitno.
Nekaj stvari sva populila (tudi če so bili vmes spet kakšni zajčki, kot sem ekrat pred leti na grozo stare mame že naredila - pa kaj), nekaj prestavila, nekaj obrezala, nekaj pometala ven. Nimam pojma, ali sva naredila po reglcih, ali sva vmes zagrešila kakšen vrtičkarski smrtni greh - bo, kar bo. Ker letos razen zgoraj omenjenih stvari bistvenih sprememb ne bomo delali, bo treba čez čas prekopati zemljo in jo pripraviti na zasaditev. Že kujem načrte, s čim se bomo poigrali. Zdaj me kakšno deževno popoldne čaka iskanje informacij o tem, kako se ukvarjati s stvarmi, ki jih želimo imeti na vrtu. Bomo rabili sadike? Semena? Je lega primerna?
Kakor sem imela kot otrok odpor do vrta, ker je bila to vedno neka huda obveznost, ki je marsikdaj prekrižala zame pomembnejše in/ali prijetnejše reči, se zdaj vsega skupaj na nek način prav veselim. Kakšen plevel kje vmes me ne moti, nekatere stvari imamo radi in bodo našle prostor pri nas, pa še štirinožnega odjemalca za vse sorte imamo pri hiši. Če bo zraslo, bomo pojedli, če ne bo zraslo, ne bo nobena drama.
Včeraj sem prav z veseljem opazovala, kako se kup reči prebuja kar samih od sebe. Popki na drevju, magnolija že kaže barvo svojih cvetov, narcise in tulipani že kukajo ven. Še malo, pa bodo oživele barve. Nekatere komaj čakam, nekatere me bodo presenetile, ker ne vem točno, kako je bilo. Vsekakor se začenja prva vrtičkarska sezona v Hiški Šiški, ki bo prinesla odgovore na veliko vprašanj, natančnejše načrte za prihodnje leto, nekaj krme za Zajca in, upam, tudi nekaj veselja za vse skupaj.
Spodnja magnolija je sposojena, ko bo naša v polnem cvetu, bo dobila nekaj prostora tudi tukaj.