Želim...

...da se zoprnije leta 2012 ustavijo s koledarjem in da nov list vsem nam prinese nove, lepše stvari.

Našla tukaj
Osebno bi napisala "wish" namesto prayer.
Ampak je s slikicami boloj prijazno kot samo z napisi :)

Čudovito darilo

Danes smo preživeli večino dneva "pri dediju in babi". Hja, nekako se nazivi menjajo s prirastkom družinam - najprej te kličejo po imenu, potem si si lubi, potem si mami/ati, potem dedi/babi...
Moji starši so bratovo in mojo družino povabili na "prigrizek in predstavo". Ugotavljam, da otroci rastejo. Kar lepo smo se uspeli tako naregljati kot najesti, ker čedalje bolj poskrbijo sami tako za svoje hranjenje kot za zabavo, pa še preoblačenja ni več kar naprej (plenic ali politih majčk). Vsekakor pa sta imela dedi in babi najbolj pridne otroke - oba sta šla namreč po kosilu brez debate malo počivat na sedežno. ☺
Za prvovrstno zabavo sta poskrbela dedi in babi, ki sta dala presneti 40 in več let stare filmske trakove na CD. Zdaj mirno rečem, da je bilo letošnje najboljše darilo prav tale ura spominov, ki jo imamo zdaj tudi doma - oba z bratom sva namreč dobila svoj izvod, pa še družinsko drevo zraven. Res neprecenljivo.
Mulčki so z zanimanjem gledali, kakšna dojenčka sta bila mami in stric, razlagali smo jim, kje je kaj posneto, saj večino krajev poznajo, le da so mnogi spremenjeni - pred domačo hišo zdaj ni več topola, ki je stal nekdaj, stoenke in fičkoti so jim tuji, vrt je izgledal drugače, na vikendu zdaj plezajo po drevju, ki je bilo takrat manjše kot jaz pri dveh letih... Na traku ujeti neprecenljivi dogodki kot so poroka mojih staršev, prihod dojenčka skozi vrata porodnišnice, koraki, pasenje kravic, krof za pusta, novoletna jelka, okrogla obletnica mojega pradedka (še en dragocen spomin - spomnim se namreč enega pradedka in treh prababic, vendar z drugih dogodkov kot je bila tale devetdesetletnica).
Hvala za res čudovit dan!
Posnetkov ne bom objavljala, kaj pa vem, kako se spravi v neko obvladljivo obliko samo izsek takega filma. Poskenirala sem nekaj fotografij, na katere sem se spomnila ob gledanju filma in popolnoma neobdelane spravila v kolaž. Slike zbledijo, spomini vseeno ostanejo.

Majcha, 1972-1976

Življenje ni pravljica ali...

...pomebno spoznanje gospe pri štiridesetih mačke v najlepših letih (M ma prav, to je treba popravt)

Pustimo majevske vraže, poravnane planete, kaj vem kaj še vse so nam obljubljali za to leto. Jaz mirno napišem: it's the end of the world as we know it, saj mi je 2012 korenito spremenilo življenje. Pa me sploh ne zanima, kako točno se temu reče.
Vse se je temeljito prevetrilo. Očitno velja tisto, da "gre hudič na kup srat" - ko se zoprnije kar vrstijo, ena za drugo, pomembna življenjska odkritja, za zraven kakšna pokvarjena tehnikalija, da ni ravno dolgčas in negotovost v luči recesije za posladek.

Ko enkrat konkretno narediš inventuro po svojem življenju in če se tega lotiš brez strahu, utvar, plašnic, zadržkov, ko enkrat pustiš resnici, da priplava na površje, ne da jo ves čas po malem potiskaš nekam v ozadje, da se ni potrebno soočiti z njo, potem odkriješ marsikaj. In se s tem spopadeš. Pospraviš. Umakneš. Spremeniš. Se ne zmeniš več. Si hvaležen.

Ni enostavno odkrivati laži, kjer jih ne bi smelo biti. Ni enostavno videti mask, ki padajo, pa si živel v prepričanju, da jih sploh ni. Ni enostavno, ko ugotoviš, da so ljudje, ki naj bi ti bili blizu, daleč od tega, za kar si jih imel. Ni enostavno, ko se izkaže, da so ljudje, ki si jih imel za skale v svojem življenju, v drugačni perspektivi samo kamenčki, ki jih odvržeš, če te žulijo ali jih varno shraniš med lepe spomine ali neprecenljive izkušnje. Ni enostavno, ko ugotoviš, da te najbližji sploh ne poznajo. Ni si enostavno postaviti vprašanja "pa kam sem gledala tako dolgo"? In si odgovoriti nanj. 

Tako velike stvari bi se morale dogajati po kapljicah. Da si lahko sproti malo opomoreš. Nabereš energijo za naprej, predelaš sproti. 

Vsa pomembna spoznanja, ki so me srečala v tem letu, so me premetavala kot morje premetava majhen čolniček. Gor in dol, včasih čisto potopila čisto do dna, včasih dvignila v višave. Velika nihanja, pa ni jih bilo malo. Čeprav je bilo na trenutke res grozljivo, sem zdaj, ko gledam nazaj, hvaležna. Tako za negativna kot za pozitivna spoznanja. 

Sama nad sabo sem bila pošteno presenečena. Če bi me pred časom kdo vprašal, kaj bi naredila, če bi se mi dogajalo to, kar se mi je letos, bi mirno odgovorila, da bi se zlomila, da to je pa preveč. Nekako to, da te imajo vse življenje za drobceno nemočno bitje pride pod kožo in še sam misliš tako. No, nisem se zlomila, rasla sem iz tega. Ugotovila sem, da sem precej močnejša, kot sem si do zdaj mislila. Naenkrat sem spoznala, da to, da nimam varne ograjice okrog sebe, pomeni samo to, da lahko grem, kamor želim, da so mi vse poti odprte in da lahko sama izbiram, po kateri bom šla. Neskončno hvaležna sem za vse, česar sem se naučila, za vse ljudi, ki jih je življenje odneslo in za vse, ki so se na novo znašli v njem. Valovanje se je umirilo v nek konstanten tok, kjer sem našla čas za premislek, za umirjanje, za analizo tistega, kar je treba pospraviti za nazaj in načrte za prihodnost.

Od vsega dogajanja letos sem najbolj vesela, da sem našla Majo. Tako, kot sem jo spoznavala zadnja leta, srečevala čedalje pogosteje v različnih situacijah in šele pred kratkim pogruntala: to je to. Iz napol preplašene majhne deklice sem se spremenila v odločnejše bitje, ki ve, kaj hoče in si ne pusti več srati po glavi ne od bližnjih ne od manj bližnjih. Ki stvari ne počne več, ker je treba ali prav, ampak ker hoče. Ki ne pobegne od problema ampak se spopade. Ki ne sprejme nečesa, zato, da bo mir, ampak sprejme samo tisto, kar želi. Ki ne obmolkne ob obtožbi, uide in se skrije v kot, ampak udari nazaj. Ki ne tuhta v tišini lastnih misli, kaj je naredila narobe ampak pove, kaj jo moti - takoj. Ki je našla svoj mir in ga čedalje pogosteje uspe ohraniti tudi v kaosu zunanjega sveta. 

Ko sem spodnjo slikco srečala na FB, sem jo z zanimanjem prebrala in z navdušenjem kljukala, kaj velja zame zadnje čase.

In če kdo misli, da je to začasno, se prekleto moti. In če je komu prejšnja Maja bolj ustrezala - who cares. Stare Maje ni več, kdor jo čaka, jo čaka zaman. Nova Maja gre naprej. Z jasnim ciljem, prvič v življenju. Z odločenostjo, ki je zrasla iz poguma vzeti svoje življenje v svoje roke. Z ljudmi, ki si zaslužijo z njo. 

Življenje ni pravljica. Je pa lepo, prelepo, da bi ga smeli pustiti, da nam uide z željami drugih. Živeti ga moramo, zase, iz sebe. Pravzaprav je pravljica. Samo sami si jo moramo napisati, ne da čakamo, da bodo to drugi storili za nas. Maja se je prebudila. In si piše svojo.

Našla na FB

Danes in nikoli več

Pospravila sem ustvarjalni kotiček. Usposobljen je do te mere, da imam pri roki ali vsaj v spodobnem dosegu najnujnejše za fimo in vse potrebno za kazala in obeske za mobitel.
Tadaaam :) Zgodovinski dogodek. Kdo ve če bo sploh še kdaj takole lepo pospravljeno :)

Ustvarjanje zadnjih mesecev je bilo fokusirano bolj na knjižna kazala in obeske za mobitel, fimo je iz več razlogov počival kar (pre)dolgo. V vmesnem času je začela nastajati tudi Facebook stran Made by Majcha, kjer se bo kazalom in obeskom priključil še kakšen čisto svež izdelek iz polimerne gline. Moje izdelke tako najdete na FB, nekaj se jih "vrti" v filmčku na desni strani bloga, tako da me poiščite na kateremkoli kontaktu, če vas kakšen izdelek zanima.

Vsekakor pa dolgujem še nadaljevanje Craft it forward igrice. Žal imam samo tri prijave, pa bo šla naprej pač v nekaj manjšem obsegu, bi bila škoda, da se ustavi. Tako da Roberta, Sabina in K, prosim, če mi posredujete naslove, da vam pošljem svoje izdelke, ve pa potem objavite nadaljevanje na svojih blogih.

Craft it forward

Za Craft it forward sem prvič slišala pri Hali. Zdi se mi odlična ideja! Bila sem dovolj hitra, da sem se prijavila med prvimi petimi. Od nje sem dobila krasno sovico in kazalo. Je že ona tako luštno poslikala, da se v tej deževni sivini ne bom niti trudila s fotografiranjem.

Pravila igre (kopiram od Hali):

– petim blogerkam (velja tudi za moško obliko sklanjatve ;) bom podarila svoj DIY- »naredisisam« izdelek. In ko boste prejeli sami mojo pošto, ste na vrsti vi! Najprej naredite objavo (kot je ta moja) in nadaljujete s Craft it forward projekt s tem, da še sami pošljete drobna DIY presenečenja prvim petim komentatorjem. Kot rečeno, lahko je karkoli, le da je samo vaš, ročno ustvarjen izdelek. Ste za? Bi craftali, se spoznavali, se igrali?

Veselim se vaših objav, veselim se pripravljanja pošiljk, veselim se spremljanja, kam bo to peljalo v prihodnjih dneh.

Smile

Naj bo še tu. Za veselje, za opomnik. Pa da še komu polepša dan.

Našla na FB, več žal ne vem

Jesenska sladica v nekaj minutah

Tole sem bila sposobna danes pripraviti, čeprav že tri dni nekaj boleham. Če ne bi bila tale poslastica preverjeno slastna in preverjeno pripravljena v nekaj minutah se, po pravici povem, ne bi niti lotila.

Za nas pet sem porabila:
- deset drobnih jabolk
- dve pesti nalistanih mandljev
- dve pesti rozin
- cca 3cm masla (od klasične četrtkilske kocke)
- nekaj žlic rjavega sladkorja
- žličko cimeta
- četrt litra sladke smetane.

Olupljenim jabolkom odstranimo peščišča, narežemo na osminke in razporedimo v pekač.
Maslo, mandlje, sladkor in cimet v posodi v mikrovalovki* segrevamo na 300 W cca 2 min oziroma toliko, da se maslo razpusti.
Premešamo, mešanico potresemo čez jabolka potresena z rozinami (lahko jih prej namočimo v rumu) in damo za 5 minut v mikrovalovko na 600 W. Še toplo postrežemo s stepeno, rahlo osladkano sladko smetano.
Za slikat je ostal samo prazen pekač:

* Mikrovalovka pri nas doma ni bavbav. Prav tako ne večje količine masla in sladke smetane. Ne, nihče ni predebel in še vsi smo živi. ;)

Plezalni odklop

Tokrat smo šle tri prijateljice, ki smo doma pustile tri može in osem otrok. S seboj smo vzele sedem parov čevljev, nahrbtnike, trenirke, železje, nekaj hrane in pijače in smo šle v Savudrijo. V eno hiško, ki je bila naša baza za ta vikend.
Prvi večerni sprehod ob morju je bil krasen, postregel je s sončnim zahodom, školjkami v pesku, pogledom na svetilnik... No, seveda tudi s Chiantijem, sangrio, pršutom, čvekom in smehom.
Obilazak/Deviazione nas je le pripeljal v soboto v Rovinj. Skoraj skozi Pulo, ampak pustimo malenkosti. Smo pa od daleč videle Bale, bo treba enkrat tja na potep, videti je obetavno. Na plezališču smo našle nekaj smeri, ki smo jih imele popolnoma zase, zlezle dve od njih, se pomartinčkale na soncu, pogrizljale nekaj dobrotic ter se premaknile na s soncem obsijano in z grafiti porisano steno. Ponosno javljam, da sem "naprej" zlezla dve smeri in se mi zdi strašno fajn. Je luštno, ker je stena v Rovinju dovolj lahka, da nudi toliko smeri podobne težavnostne stopnje, da mirno izbiraš po dejavnikih kot so "Bom šla tam, kjer je M" ali "tadesno dajmo, je bolj oranžna".

Majcha v steni

Najboljša francoska manikura na planetu

Večer smo zaključile komaj jutri, je poln dan naredil svoje. Spale smo skoraj do desetih, po zajtrku smo si privoščile martinčkanje na skalah ob morju, namakanje nog v presenetljivo toplo vodo, sprehod, slikanje, klepet. Dan smo zaključile s kosilom že v Sloveniji in obljubo, da nekako že ponovimo še kaj takega.
Uradno poročanje gre hitro. Tiste težje opisljive zadeve kot so vonj po morju, nežno pljuskanje valov, z letalskimi črtami porisano nebo, vonj po borovcih, občutek skale pod prsti, zmagoslavje vsakič znova na vrhu smeri, malicanje (sploh banane), vonj čudežne kreme za razdrapane prste, sonček po naročilu, stopala v morju, galebi, kormorani in spomladanske rožice si v mislih podajajo roko in zaokrožajo čudovito doživetje.

Sonček po naročilu :)

Tisto nepozabno smejanje, klepetanje, zaupanje, razumevanje, ki obstaja samo med res dobrimi prijatelji ostaja v kotičku neprecenljivo, varno pospravljeno, čeprav se tega ne da vzeti. Ljudje, s katerimi si lahko samo - ti. To ostane, tudi ob manj super dnevih, tista zavest, da imaš ljudi, ki so ti blizu in da so vedno nekje zate.
Punci, hvala, čudovito je bilo.

Noge v morju - oktobra!

Ptice po tri, tako kot me. Rdeči listki, narisan srček, vklesano stopalo polepšajo že tako lep večer.
"We are so pretty and we don't care" napis je bil pa state of mind tega vikenda.

Pomladni utrinki, posneti oktobra

Barcelona

V Barcelono sem se odpravila z žensko družbo, 20 punc je pustilo doma 33 otrok, lepo število moških in šlo na izlet. O družabnih podrobnostih ne bom razpredala - kar se zgodi v Barceloni, ostane v Barceloni. ;) Spoznala sem pa kup super punc, upam, da se bomo še večkrat srečale, ne le na afterpartyju.
Svoje vtise bom pa seveda spisala, ker si tako kot mnoge druge imenitne stvari, ki se mi zgodijo, še kako zaslužijo svoje mesto tukaj.
Barcelona me je očarala. Ustni kotički so se obrnili navzgor in so tam tudi ostali. Mesto ima super energijo, pozitivno, vse je štimalo. Vreme krasno, sončno, ravno prav toplo za kratke rokave pa še vedno udobno, ne zašvicaš ob vsakem koraku. Ljudi veliko, pa vseeno ne toliko, kot jih ima tako mesto v turistično bolj polnih mesecih.
Pohajanj po mestu je bilo seveda veliko. En skupinski izlet smo imele z vodičem, ostalo smo si ogledovale v manjših skupinah, vzela sem si pa tudi čas in šla sama okrog.

Park Guell je bil na sporedu prvi dan, k sreči smo izbrale tako metro linijo, da nas je pripeljala "na stranska vrata". Prepričana sem, da je zaradi tega vse skupaj pustilo večji vtis, kot bi ga sicer. Prišli smo po vijugasti potki, na lepem se je od nekod zaslišala glasba, ob poti, na ovinku s krasnim pogledom na ploščad, je nekdo igral kitaro, tako mehko melodijo, ki je samo še dopolnila že tako krasen vtis. Posedele smo na kamnitih klopcah,  poslikale, šele kasneje smo se odpravile dol, do "kuščarja", v gužvo. Resno sem razmišljala, da vtis o parku gotovo ne bi bil tako fin, če bi prišle neposredno na glavni vhod.

Park Guell

Popoldne smo se sprehodile ob obali do vstopne postaje gondole, ki pelje čez celoten zaliv na Montjuic. Kakšen razgled... Vredno vsake minute čakanja, vsakega evra. Razgledi na mesto so bili fenomenalni tudi ko smo se začele pomikati proti Poble Espanyol. Nisem točno vedela, kaj naj tam pričakujem, je bilo pa vseeno potem luštno - srečale smo se z nekaj puncami, se narežale ob pijači, si ogledale mesto, sestavljeno iz reprodukcij mnogih španskih hiš, se spet ločile in odpešačile domov.

Razgled z gondole

Vodič nas je peljal malo peš po mestu, potem do Sagrade Familie, pa spet skozi mesto do Barcelonete na kosilo. Ker se je vse skupaj zavleklo bolj kot je bilo načrtovano, smo se štiri punce odpravile na kavo. No, najprej v šoping, potem smo za nagrado, ker smo tako dobro opravile, sedele pred šoping centrom na tleh na pomolu, uživale v kavi, poznem soncu, klepetanju. Da sem se res mela opazno fajn mi je potrdila ena od njih, ki me je slikala, ker se mi tko fajn učki svetijo. Ja, svetijo se, na polno. Res dober znak, ne tako dolgo nazaj iskric v očeh niso našli niti tisti, ki so mi blizu.

Zadnji dan sem se ločila od skupinice, jaz sem rabila morje, plažo, "fuzbal mame" so šle v Camp Nou. Niti nekaj oblakcev ni skazilo moje "meditacije", ko sem bosonoga hodila po pesku, pustila, da je morje pljuskalo po hlačnicah, se počila ob vodo metre stran od kogarkoli in uživala. Ker je Camp Nou dlje kot morje, sem bila jaz prej pri tržnici in sem pohajanje po mestu nadaljevala kar sama. Sprehod po tržnici je bil super, malinov smoothie prav tako. Popoldne sem namenila Gaudiju. ogledala sem si La Pedrero (Casa Milo) in Caso Batllo. Kaj naj rečem, Gaudi je bil car. Njegovo delo, navdih, genialnost sem res lepo spoznala ob obisku obeh stavb. Sploh v Casi Batllo je čeljust z vsakim detajlom padla malo nižje. Večkrat sem se spomnila na že desetletja pokojnega dedka, kdo ve, kako bi se njemu zdelo, se mi zdi, da bi užival tako kot sem jaz.

Maja in plaža 

Tržnica

La Pedrera

Casa batllo

Pri vsakem potepanju po kakšnem mestu so mi všeč tudi cukrčki, na katere naletim spotoma, nepričakovano, mi pa polepšajo dan ali narišejo še večji nasmeh. Možički, ki so se zibali v pristanišču pred MareMagnum šoping centrom. Razigrani nasmejani debelušni deklici ob enem vodnjaku pri Plaza de Catalunya. Na fasadi narisana sovica. Trojambornica, ki jo srečaš namesto potke, ki jo tam pričakuješ in naj bi te popeljala do postaje gondole. Fibonaccijevo zaporedje na tleh, naslednjič grem pogledat, kako izgleda ponoči, ker so števila iz zvitih "žarnic". O kitaristu sem se pa itak že razpisala. No, pa Desigualov je toliko, da se moraš zataknit v enem ali dveh (blush).

Tla

"Cukrčki"

Mesto je prav tako fenomenalno kot se zdi, ko poslušaš Freddieja in Montserrat. Ko gredo včasih kar mravljinci po hrbtu. Po prvi uri sprehoda po mestu sem vedela, da se vsekakor še kdaj vrnem, tako noro mi je bilo všeč. Po nekaj dneh lahko rečem samo - ja, še bom šla.

Avtoportret ☺

Be happy

Doživetje

Pasu in plezalk nisem nadela ohoho let. Debelih dvanajst, pa še takrat je bila to le ena kratka plezalna seansa med prvomajskimi prazniki v Rovinju, ko smo imeli štirimesečno dete, torej je bila kakšna resnejša plezarija še leeeeta pred tem. Potem smo se doma nekajkrat pogovarjali, da bi bilo fino spet malo poskusit, pa otroke v kakšen tečaj vpisat, pa kar nekako nismo uspeli tega izpeljat zaradi tega ali onega.
Začelo se je že spomladi, kot tiha želja, ki se je prebujala nekje v ozadju ostalih misli. V enem klepetu sem se "potožila" M, da njene plezalne b(r)logovske objave prav nesramno rajcajo nas navadne smrtnike...
Prej kot v četrt ure sva bili dogovorjeni, da gremo pa enkrat probat, da štrik in ostalo šaro ma itak ona, da če plezalke in pas ne kažejo kakšnih znakov razpadanja ali plesni bi morali bit OK, da greva s prijateljico, ki se zadnje leto tudi ukvarja s plezarijo in da namesto da čvekamo v piceriji to mirno opravimo v kakšni stenci.
Usklajevanje prisotnosti, obveznosti in vremena je bilo relativno kratko - očitno so se planeti hiteli postavljat v pravo vrsto, tako da smo bile danes popoldne v Bohinjski Beli. :)
Kaj je lahko bolj finega, kot da zadnji poletni petek malce prej pobegneš iz Ljubljane in greš plezat?
Težko kaj. Občutki so bili fenomenalni, nasmeh do ušes, družba prima. Ponovimo v kratkem.

Ko sem se vračala domov, sem v avtu urejala misli o popoldnevu. O tem, kako fine prijateljice imam. O tem, kako luštno je spet najti nekaj, kar si že skoraj pozabil, da ti je všeč. O tem, kako fino je, ko vidiš, da niti ne pozabiš toliko, kot si si mislil. O tem, kako fino je stati na vrhu smeri in se ozreti dol in naokrog. O tem, da je abzajlanje res fajn. Maja, ki leti letiiii :)

Sem se spomnila na pesem, ki mi je všeč. I believe I can fly. Lahko, zakaj pa ne :)

Opomnik

Najdeno na FB, pojma nimam, komu naj pripišem zasluge

Letošnje poletje je nekako zaobšlo moj blog. Nekako ni bilo dovolj strašno nasmejano sončno prijazno, da bi kaj posebnega našlo svoje mesto tukaj.
Šolska objava izpred nekaj dni je bila zamišljena že pred časom, pa ker je res edinstvena priložnost, sem jo objavila.
Kaj prinese jesen še ne vem.
Do nadaljnjega naj bo tukaj tale opomnik - sama velikokrat pridem sem, saj še vedno pridno berem vse, ki so nanizani spodaj desno. Čez poletje je bila sončnica, ki mi je vsakič znova polepšala dan. Zdaj naj bo tole, najdeno prav danes, pa vsak dan še kako pride prav.

Šola bo

Trije korenjaki,

trije veseli vandrovčki,

so torbice vzeli 

in prvič v šolo šli.

So v zvezke pisali

velike črke A, E, I,

na prste kazali,

da ena in dve je tri.

Vsi trije junaki

pa so sanjali vse noči, 

da z zlato raketo 

na luno bodo šli.

Nepričakovana

Otrokinja je dobila sončnico. Drobceno sadiko od prijateljice, ki živi v sosednji hiši. Kaj bo z njo, ne vem, je utrpela že napad toče, zdaj je iz neznanega razloga prelomljena...
Je pa nepričakovano dober meter stran zrasla še ena. Praktično iz grma hortenzije, doker ni bila višja od njega, je sploh nismo opazili. Presenečenje, ki je zraslo iz semena, ki so ga iz ptičje hiške očitno stresli ptiči. Ta pa že cveti in danes mi je takole zaželela dobro jutro:

Razdejanje

Toča je kot kamenje udarjala po strešnih oknih. Prišla, potolkla, šla. V nekaj minutah je bilo vsega konec. Posnetki so od daleč. Blizu raje ne grem.

Slovo še enega mojstra

Ivan Minatti je med mojimi najljubšimi pesniki.
V bloku, v katerega sem v srednji šoli prepisovala misli, citate in pesmi je njegovih kar nekaj.
Nekoga moraš imeti rad je sicer čudovita a že skoraj zlajnana, tolikokrat se jo sliši in prebere.

Zato odlomek iz pesmi Odšla sva spet:

Reci:
kolikokrat bo še treba oditi
in za vselej pustiti ob poti
drobec srca?

Zbogom, mojster.

Drobižki (20)

Uf, dvajseti drobižki... Najbrž jih bo še, je luštno takole nabrati tiste malenkosti, ki so fine za objavo, sama zase bi se pa vsaka posebej kar izgubila.

Veliko finih srečanj je bilo v zadnjih dneh. Rojstnodnevnih, ustvarjalnih, čvekalnih, službenih... Pasalo je, vsako po svoje.

Zanimivo, ko spoznaš človeka, ga srečaš prvič, se dogovoriš za en kofe in na koncu regljaš debeli dve uri... Ouje, tako je treba. Upam, da bo kmalu spet priložnost.

Željno pričakujem pošiljke iz daljnih krajev. Da nadaljujem začeto, uresničim par idej, ki se mi smukajo po glavi.

Srednje dete beleži dva zmagoslavna trenutka. Manjši je uspešno opravljen izpit za kolo. Ha, zdaj bo tudi on lahko šel s kolesom v knjižnico, k prijateljem, v glavnem počel bo lahko tisto, za kar je bil do sedaj "prikrajšan". V glavnem, to je bila taka pomembna prelomnica v življenju nekega komajšedesetletnika.

Poleg tega si je s svojo skupino prislužil pomembno nagrado za raziskovalno nalogo. V Gardaland grejo! Že dolgo ni bil tako nasmejan in dobre volje kot takrat, ko je prišel domov s to novico. Veselje ga je bilo videti nasmejanega in srečnega, on namreč kar hitro najde razlog za nerganje.

Imeli smo spoznavni sestanek z bodočo Otrokinjino učiteljico. Prvi vtis je krasen, dveh mamic sem bila vesela (ostalih pa ne poznam, tako da nimam mnenja ;)). Razred bo, po pričakovanjih, relativno majhen, dečkov bo več kot deklic. Naša je za tri, tako da neravnovesja po mojem ne bo hudo opaziti (ampak v šoli tega še ne vejo ;) Učbeniki so še vedno v učbeniškem skladu, seznam delovnih zvezkov je vzpodbudno kratek, ostale potrebščine po pričakovanjih.

Jutri gresta z babi po torbo. Tako roza. S Kitty. Opazila sem jo v DZS, lanski model, konkretno znižana cena, pa so jo prodali do takrat, ko sem prišla nazaj ponjo. In so jo "vpoklicali" iz ene druge poslovalnice na drugi strani kure in nas čaka v Ljubljani. Res prijazna gesta.

V soboto je bilo v nekem trenutku pri hiši sedem otrok. In nobenega dretja, pekli so palačinke in se nasploh zabavali. Ko so "samo" trije marsikdaj ni tako imenitno. :)

V nedeljo smo bili s kolesi v mestu. Tudi gospodična. Dogodek hiše eksperimentov, cel Prešernov trg oldtajmerjev, sprehod med stojnicami na Bregu, kofetek s sosedovimi... Pasalo je.

Jagode rastejo, skoraj vsak dan jih naberemo za skodelico.

A si sploh kdo lahko predstavlja, kako je fino, ko odpreš vhodna vrata in na pragu stoji soseda z dvema skodelicama ledene kave?

Najdba

Lani je bil izplen ogromen. Danes mi je pomigala ena, ob poti, ki so jo pred mano že danes zjutraj prehodili mnogi, odkar je tale rasla pa stotine ljudi. Najbrž je name čakala :)

Sreča? O tem pa drugič, ko bo več časa.

Drobižki (19)

Kar nekaj drobižkov se je nabralo od zadnje nefimaste objave. Res nisem samo za pašta mašino sedela.

Pri šolarjih so padle prve ne-petke. Tako sva z DH prišla na svoj račun in odpredavala, da bi bilo morda le fino kakšnih pet minut kdaj kaj pogledat za šolo.

Gospodična je napolnila šest let. Tokrat je bila zabava kar doma. Prišle so deklice z vseh vetrov - nekaj iz vrtca, nekaj bivših iz vrtca, nekaj prijateljic in šopek malih sosed. Edina žlahtnica je tisto popoldne žal preživela v bolnišnici, tako da je manjkala na zabavi (pa jo bomo že nadoknadili, brez skrbi). Vseeno jih je bilo toliko, da že kar nekaj časa fino dežuje. Babe, pač, čeprav so majhne.

Nekega dne, kmalu po zabavi, je ukazala, da odšraufamo pomožna kolesca. DH je kakšen dan ali dva trpel peklenske muke, ko je letal za njo okoli Hiške Šiške, zdaj (pa je od takrat samo nekaj dni) je tako suverena tako pri speljevanju kot pri zaviranju, da ji kolo samo še odklenemo, letat pa ni več treba za njo.

Z DH sva si ogledala dve odlični predstavi. Ko sem bil mrtev je bila priporočena, ko sem za RD dobila darilni vstopnici za Dramo. Burleska na odru. S pianistom, napisi, kot se jih spomnim iz Charlie Chaplina ali Stana in Olia, črnobela kostumografija, moški v ženski vlogi, isti igralci v več vlogah, vsi igralci praktično celo predstavo - tiho. Res odlično.

39 stopnic je prišlo kar tako, spotoma, ko sem enkrat pofirbcala mejl od portala, ki prodaja vstopnice. Preverila DHjev koledar, kupila vstopnici in sva se spet režala en večer. Štirje igralci, 139 vlog. Doma še iz knjižnice čaka Hitchkockov film. Ki pa ni komedija.

Vrtnarjenje letos ne gre ravno dobro. Od vseh tistih metrov traku s semeni je ven pokukalo ene 6 korenčkov in nič peteršiljčkov. Prav žalostno zgleda. En čas sem se še šla "denial" in nisem odkrila kuvertana, ta vikend sem se le opogumila in celo oplela plevele, ki pa so pridno rasli. In zdaj gledam golo zaplato zemlje, kjer sem s takim veseljem pričakovala nekaj drugega. Tudi redkvice so precej bolj drobne kot lani, edino solatka dela "k pr norcih". Iz semena, kot ponavadi, fine močne sadike so zrasle. Iz bučk bo tudi kaj, letos sem se za pokušino odločila še za kumare, soseda pa je zrihtala nekaj paradajzov raznih sort in barv. Še dobro, da sem bila bolj zgodaj spomladi prelena, da bi pometala ven jagode, ki jih lani ni bilo nič kaj dosti. Ker so se pošteno razživele in bodo kar lepo obrodile. Prvih nekaj smo jih že zmazali in so odlične. Aja, pa z DH sva napeljala namakalni sistem. Zato je deževje, če ne veste. (Pa zato, ker je imel en otrok ta teden športni dan, drugega pa čaka izlet).

Je pa zato Hiška Šiška - fertik. zdaj imamo tudi ograjo na terasi dokončano. Krasna je. Dobi svojo objavo, ko pofotkam.

Piknik sezona je v polnem teku. To nedeljo tudi prvič v originalni postavitvi - torej je bil žar na koncu vrta (tisti prenosni, fiksni čaka na boljše čase). Dobro se obnese.

Pogruntala sem tudi prima sladico. Tako za mamice (ja kaj, no, za atije je presladka, otroci pa ne smejo). Orehov sladoled (jaz ga kupim v Hoferju) prelijem z malce kremnega likerja (Bailey's recimo). Mmmmmm...

Doma me čaka čisto nova pisalna miza. Darilo od staršev za RD. Pa sploh ne vem, kdaj naj najdeva čas, da pospraviva obstoječe, urediva vse načrtovane rošade, sestaviva novo in usposobiva novo delovno okolje. Uf...

Ideje za ustvarjanje se kopičijo, sploh ne uspem sproti. Zdaj sem še pri brušenju in sestavljanju spečenih zadev, ki sem jih vzorčno že zdavnaj objavila, čaka me brušenje in izdelava fejk stvari, ki sem se jih naučila na sobotni delavnici v Izdelovalnici malih umetnin, pa ene uhane, ki jih je ena punca naročila za k obesku je treba dokončat... V petek se obeta ustvarjalni čvekec, torej spet zadevce za peko in brušenje, pa še ploščice za swap...

Sem že kdaj omenila, da bi jaz kakšno dodatno uro v dnevu?

Nova pridobitev

Ha, po dolgih mukah in težavah, štirih različnih albumih, več možnih elementih za prikaz in precej sočnega preklinjanja, mi je, with a little big help from my friend, končno uspelo.

TADAAAA :)   

Če vam kaj "pomiga", se oglasite na mejl. Objavljen je v profilu. Nekateri izdelki že imajo nove lastnice, nekateri so še na voljo.

Maratonska objava

Zdaj, ko je pošiljka prispela v Anglijo, lahko spišem tole objavo. Prav neučakana sem bila od dne, ko sem oddala paketek na pošto.
Sašo poznam "službeno", še iz časov, ko je živela v Sloveniji. Fenomenalna punca je. Zdaj živi v Angliji, ima družino in dela - hulahup. Pa najbrž še tisoč drugih reči, kolikor jo poznam. Hulahup je strašno zanimiva zadeva, zabavna in primerna za vse generacije. Saša je šla malo dlje. Tko, dobrih 42 kilometrov. S hulahupom je pretekla maraton. Letos že drugič. Pet ur, pet minut in drobiž. Bilo je za Guinnessovo knjigo rekordov. Zakaj? Sama je povedala takole.
Uspelo ji je in vem, da ji bo še kdaj. Če ne maraton pa tisto, česar se bo lotila. Ker ima tisti pravi pozitiven pristop. Navdih mnogim. Tudi meni, da sem ji poslala eno fino fimo hulahup reč. In uhančke za zraven. :)

Srečna trinajstica

Random je pokazal

Pod št. 13, če zapišem komentatorje po vrsti, umaknem moje in podvojene in ignoriram K (to pomeni, da jo zapišem na seznam ;)), se skriva

TINA!

Čestitke in oglasi se prosim na mejl, da se dogovoriva glede predaje.

Vikend kot nalašč...

Za še en brzinski piknik, ostalo za lenarjenje ter brušenje in sestavljanje zaostankov. Jaz sem zadovoljna, moje prstne blazinice nekoliko manj. Komplet uhanov in obeska je za darilo, ostalo trenutno še na voljo.

PS: Ne pozabite na nagradno žrebanje jutri zjutraj!

50.000 (petdeset tisoč)

Uau! Moj blog ima 50.000 in več klikov. Res:

Od začetka sem dnevno spremljala številke in se veselila, ko so počasi rasle. Zdaj jih praktično ne opazim več, razen če kakšna res pade v oči. In tale danes je prav izstopala, sploh ker sem naletela na čisto okroglo :)

Ob tej priliki vas vabim, da pustite komentar, napišite mnenje o blogu in izžrebala bom nekoga, ki dobi obesek na sliki. Obesek je izdelan iz polimerne gline v tehniki Julie Picarello, meri približno 5x3cm, obešen je na vrvici oziroma kombinaciji vrvic in traku v beli barvi, zapenjanje s sponko in verižico za podaljševanje.

Fimo, fimo, fimo...

Kaj naj, če je pa fino in če me drži in če je idej več, kot uspem izdelat in če je izdelanega več, kot uspem dokončat in če je dokončanega več, kot uspem pofotkat...

Ena "malo mešano" serija in ena črno bela s srebrno.

Prstan za swap, obeski v tehniki Julie Picarello (tri serije čakajo na brušenje in dokončno izdelavo),
pikce (prva v seriji), "usnjeni" obeski ter slončkovi uhančki

Črno belo srebrna kombinacija

Težke besede

Naša gospodična se za svojih pet let (no dobro, skoraj šest) kar fino znajde.
Zadnjič je razlagala:
"A veš, mami, zjutraj, ko je ati še spal, sem se prihipo... pritipo... prihopo... prišla čisto potihem..."

Ja, pritihotapila je težka beseda za majhne jezičke. Prisluškovala tudi. Tavelik sine si je pa kot malo dete skoraj jezik polomil, ko je hotel izgovoriti Leclerc. Očitno so K, L in R v isti besedi težko izgovorljivi. Je pa zanimivo - Otrokinja je ubrala lažjo pot in se je zmazala z uporabo druge besede. Sine je tako dolgo treniral, da je usvojil besedo (in bi jo tudi, če bi obstajal ustrezen sinonim). On si pač ne more privoščiti, da nečesa ne zna dovolj dobro. (O drugem sinu, ki si še pri enajstih zmišljuje besede, pa kdaj drugič).

V maminih čevljih

Po lenobno ustvarjalnem dnevu sem se odločila, da je vseeno čas, da kaj postorim po Hiški Šiški. Izbrala sem najmanjši prostor - tam, kjer shranjujemo čevlje, obešamo jakne in kjer se skriva še en mini WC. Otrokinjo sem prosila za pomoč in jo zadolžila, da čevlje s polic zloži v predsobo, da poličke presesam in prebrišem. Ko sem se odločila, da je vseeno čas, da malo preverim, sem jo našla vso zadovoljno, v - mojih čevljih. Posnela sem par fenomenalnih fotk. Poziranja se je naučila od - winksic. Pri vsem skupaj mi je pa še najmanj jasno, kako dete v takih petah normalno in čisto suvereno hodi. Ne, ni večina podplata v ravnem delu čevlja... :o

Miki miška in drugo ustvarjanje

Zadnje čase je kar naprej Fimo na sporedu. Seveda sem morala nove kačice takoj preizkusit. Tista rjavo bakreno turkizna mi je bila všeč, tele žive, poletne ter rdeče črne so mi pa tudi. Pa še pridejo, idej je še kar nekaj...
Vmes seveda izdelam kakšen "cukrček", ki trenutno še ni za objavo, je pa fletno tuhtat in poskušat. Ena ideja, ki se mi je po Artishu očitno usedla nekaj v ozadje je priplavala na površje, nastal je prvi izdelek, ki sicer rabi ponovitev v bolj natančni izvedbi, je pa fleten do konca. Pokažem najbrž med prazniki. Ena reč za eno izjemno punco je še v delu, prva faza je uspela kot je treba. Mikimiška, za katero sem idejo dobila tukaj, je pa tudi fina. Že delam nove, zanimanja je že doma veliko. :)

Rdeča in črno z belo in srebrno

Poletne žive barve. Sledijo še ozadja v ostalih barvah kačice - turkizna, roza, bola

Miki miška, navadna izvedba. Minnie bo z mašnco. :)

Ustvarjanje zadnjih dni

Pošteno me je držalo zadnje dni, tako da je nastalo precej kosov nakita, ki je vsaj delno iz Fimo mase. Kolaž predstavljam v tej objavi, posamezne slikce (tudi starejših kosov) se najde tudi v albumu, tisti, ki me spremljate tudi na Facebooku pa tam redno in sproti srečujete nove izdelke ;)
Nekateri že imajo nove lastnice, nekateri še čakajo nanje. Če koga kakšen kos zamika, naj se mi javi na mejl.
Nekaj kosov še čaka nezbrušenih in/ali nesestavljenih, bodo pa počakali do naslednjič.

Vsekakor posebej sledi še objava rezultata swapa prstanov, ki so ga organizirale punce na Izdelovalnici malih umetnin.

Kako svizec zavija v folijo

Načeloma se trudim, da je tale moj blog bolj lahkoten kot strahotno resen. Vsega ostalega je okrog nas čisto dovolj, tako da v tale moj kotiček ne vnašam kaj dosti reči, o katerih beremo v časopisju ali poslušamo v dnevno informativnih oddajah.

Čeprav načeloma ne dovoljujem, da mi določene reči zlezejo pod kožo, pa čeprav se me še kako tičejo, npr. redne podražitve bencina ali kaj podobnega, mi je pa tale današnja stavka danes odnesla pokrov. No, ne stavka kot taka ampak določeni vidnejši akterji.

Ljudje niso zadovoljni. OK, imajo vso pravico, da niso, imajo tudi pravico, da pričakujejo ali zahtevajo več, če se jim zdi. Kaj bodo dobili je pač vprašanje časa, odločenosti drugih v tej zgodbi, dejanske situacije, ki je vse prej kot rožnata, ampak okej, naj izražajo svoje zahteve tudi na tak način, če se jim zdi prav. (Moje osebno mnenje: stavkati preden je razjasnjeno vse in v situaciji, ko pač ni denarja, nima nekega posebnega smisla in meče še slabšo luč na organizatorje. Nekako se mi zdijo kot mulo, ki trmari, zakaj so starši zaklenili čokolado v špajzo, pa kar noče videt, da ne samo da v špajzi ni čokolade, še drugega počasi zmanjkuje. Poleg tega se mi zdi bedasto – tukaj ciljam direktno na SVIZ - skrivati finančne in delovne zahteve za neko kao slabšo kvaliteto – me prav zanima, kdaj v zgodovini je že kdo stavkal npr zaradi tega, ker v njegovi fabrki izdelujejo preslabe izdelke...).

Nas osebno razen stavka v vzgoji in izobraževanju danes ni prizadela. S policisti nimamo opravka, z zdravstvom tudi ne, kako je po uradih ne vem. OK, mulčki so ostali doma, kar pomeni, da je bilo od načrtovanega delovnika izvedenega nič ur, kar pomeni, da bom delala danes pa še nekaj dni ob večerih, da nadoknadim tale »dela prost dan«. Najbrž tudi med vikendom, zvečer, seveda, ker šole in vrtci takrat ne delajo, trije mulčki pa pač zahtevajo določeno mero angažiranosti, časa in energije. Pa bomo že nekako prinesli not, še kaj hujšega kot en zamujen delovnik smo kdaj nadomestili.

Danes me je v luft vrgla izjava g. Štruklja, ki so ga v članku na siol.net citirali takole: »"Ta rezultat presega vsa naša pričakovanja." Glede na to, da je trenutno v šolah in vrtcih po njegovih besedah le okoli 2900 otrok, pravi, da ni nobenega dvoma, da so tudi starši podprli prizadevanja sindikatov.« Kako prosim? Haloooo? Na spletni strani vrtca je v obvestilu med drugim napisano, »SAMO v izrednih primerih bomo stavkajoči poskrbeli za tiste otroke, ki bi se sicer znašli v tveganih razmerah z vidika varnosti otroka.... Za prisotne otroke bomo pripravili poenostavljeno obliko obroka.« V šoli smo bili starši obveščeni s pildkom, datiranim April 2012, podpisal ga je Stavkovni odbor SVIZ, v katerem piše »Prvi dan stavke, 18. aprila letos, bodo zaprte tudi osnovne šole. Zavedamo se, da vas bo stavka prizadela.« Če bi še nekako verjela iskrenemu opravičilu za nevšečnosti in če bi lahko namenila kanček razumevanja, mi pa pade mrak na oči, ko to, da je bilo danes v šolah prisotnih 2900 otrok, prodajajo kot to, da starši podpirajo sindikate. Ne, gospod Štrukelj, to, da nismo pripeljali otrok je neposredna posledica zaprtosti šol in ne znak podpore stavki.

Dragi šolniki, najdite si koga boljšega, ki bo zastopal vaše interese, tale vaš glavni svizec zavija vse skupaj v napačno folijo. Osebno cenim vaš poklic, vsakega posebej, ki si upa stopiti pred razred mularije, kakršna se najde danes. Mene sicer niste prepričali s tem, da RES delate 40 ur na teden in ste frej tistih dobrih 20 dni letno, kot kdo v gospodarstvu, ampak me to ne moti – ne zamenjam z vami, res ne. Vam pa povem, da vam zgoraj omenjeni gospod dela hudo škodo in ruši vaš ugled tudi pri tistih, ki imamo o vas sicer dobro mnenje.

Pa še citat, pisan na kožo današnjemu dnevu:

"It is a thousand times better to have common sense without education than to have education without common sense."(Robert Green Ingersoll)

Krokodil je RES bolj dolg kot širok!

To lahko dokažemo! 

Dokaz razdelimo na dva dela.

Najprej dokažemo, da je krokodil bolj dolg kot zelen.

Če pogledamo krokodila od zgoraj, vidimo, da je dolg in zelen. Če ga obrnemo, vidimo, da je dolg, zelen pa ni. Torej je bolj dolg kot zelen.

Nato dokažemo še, da je bolj zelen kot širok. Če pogledamo krokodila od zgoraj, vidimo, da je zelen po dolžini in po širini, širok je pa samo po širini. Torej je bolj zelen kot širok.

Ker smo dokazali, da je krokodil bolj dolg kot zelen in bolj zelen kot širok, smo torej dokazali, da je bolj dolg kot širok.

Na tole nas je spomnila sošolka s faksa, ki nas je obiskala minuli vikend. Draga M, še enkrat hvala za prijetno druženje. Luštno je bilo malo obujati spomine na tiste popoldneve, ki smo jih v študentskih letih preživljali ob testeninah, Vienetti in neskončih kavah. Testenine, Vienetta in neskončne kave pašejo tudi "na stara leta". Upam, da v kratkem ponovimo!

Razplet nagradne igre

Hja, očitno je bil res lenoben vikend, da se nikomur ni dalo pohecat s temi polžki...
Pridelala sem natanko dva komentarja - enega na blogu in enega na Facebooku, tako da sem se odločila, da obema podarim nekaj polžkastega po njunih željah.
Obe dobitnici naj se mi oglasita na mejl, da predebatiramo podrobnosti. No, tudi kavo kuham, če smo že pri tem :)

Dolgujem pa še odgovor. Ne, ni stiskalec za krompir in ne, ni škatlica za kontaktne leče. :)
Je pa smetana. Tista smetana iz igrice Fifi in cvetličniki, kjer sestavljaš torto - testo, plast smetane, jagode in take dobrote, ki pač sodijo v torto. Smetana je strašno uporabna, prav tako tista roza plast, ki je kaj vem kaj, je pa fletna, ker ima luštno drobno strukturo (pokažem na kakšnem izdelku).

Fifi in cvetličniki smetanca :)

Nagradna uganka

Zadnje dni me navdušujejo polžki.
Ti polžki so nastali bolj kot ne po naključju, ko sem našla ustrezen predmet, s katerim jih lahko "naštempljam".
Za tale deževni vikend, ko se boste prekladali sem in tja in imeli dovolj časa za tuhtanje, vam nalagam uganko. Časa imate do ponedeljka zvečer.
Nagrado dobi tisti, ki ugane natančno, s čim so polžki izdelani, če ne bo natančnega odgovora, dobi nagrado najboljši približek, sicer pa najbolj zabaven odgovor.
Nagrada je nakit s polžki. Glede izvedbe in barve se bom dogovorila s prejemnikom (m/ž) nagrade. Tale je pač bolj na roza.

Še bližnji posnetek:

Kot iz sanj :)

Današnje sanje so bile odštekane, tako glede dogajanja, nastopajočih, kot glede ustvarjalnega navdiha. Sanjala sem namreč takle obesek, sicer s temno modro osnovo, pa sem se pri poustvarjanju sanj vseeno zatekla k turkizni.
Vsekakor še poskusim, z drugimi barvami, nekaj se mi jih že mota po glavi.

Nekoč je bila pločevinasta škatla

od kave.  Ker je že na varnem pri eni coprnici*, lahko objavim tudi tukaj, kaj je iz nje nastalo tri zvaljane ekstruderje, kup zvitih kačic in ohoho pikanja kasneje:

Prej                               in                           potem

pa malo vmes

Glede na količino vloženega časa in meditativnost postopka verjetno oblačenje pločevinastih škatel v fimo kačice lahko uvrstim med sestavljanke in pomelo.

*Če že Nimbusa ne zna zakurblat naj pa pajkove nogice za zvarke spravlja v njej ;)