Življenje ni pravljica ali...

...pomebno spoznanje gospe pri štiridesetih mačke v najlepših letih (M ma prav, to je treba popravt)

Pustimo majevske vraže, poravnane planete, kaj vem kaj še vse so nam obljubljali za to leto. Jaz mirno napišem: it's the end of the world as we know it, saj mi je 2012 korenito spremenilo življenje. Pa me sploh ne zanima, kako točno se temu reče.
Vse se je temeljito prevetrilo. Očitno velja tisto, da "gre hudič na kup srat" - ko se zoprnije kar vrstijo, ena za drugo, pomembna življenjska odkritja, za zraven kakšna pokvarjena tehnikalija, da ni ravno dolgčas in negotovost v luči recesije za posladek.

Ko enkrat konkretno narediš inventuro po svojem življenju in če se tega lotiš brez strahu, utvar, plašnic, zadržkov, ko enkrat pustiš resnici, da priplava na površje, ne da jo ves čas po malem potiskaš nekam v ozadje, da se ni potrebno soočiti z njo, potem odkriješ marsikaj. In se s tem spopadeš. Pospraviš. Umakneš. Spremeniš. Se ne zmeniš več. Si hvaležen.

Ni enostavno odkrivati laži, kjer jih ne bi smelo biti. Ni enostavno videti mask, ki padajo, pa si živel v prepričanju, da jih sploh ni. Ni enostavno, ko ugotoviš, da so ljudje, ki naj bi ti bili blizu, daleč od tega, za kar si jih imel. Ni enostavno, ko se izkaže, da so ljudje, ki si jih imel za skale v svojem življenju, v drugačni perspektivi samo kamenčki, ki jih odvržeš, če te žulijo ali jih varno shraniš med lepe spomine ali neprecenljive izkušnje. Ni enostavno, ko ugotoviš, da te najbližji sploh ne poznajo. Ni si enostavno postaviti vprašanja "pa kam sem gledala tako dolgo"? In si odgovoriti nanj. 

Tako velike stvari bi se morale dogajati po kapljicah. Da si lahko sproti malo opomoreš. Nabereš energijo za naprej, predelaš sproti. 

Vsa pomembna spoznanja, ki so me srečala v tem letu, so me premetavala kot morje premetava majhen čolniček. Gor in dol, včasih čisto potopila čisto do dna, včasih dvignila v višave. Velika nihanja, pa ni jih bilo malo. Čeprav je bilo na trenutke res grozljivo, sem zdaj, ko gledam nazaj, hvaležna. Tako za negativna kot za pozitivna spoznanja. 

Sama nad sabo sem bila pošteno presenečena. Če bi me pred časom kdo vprašal, kaj bi naredila, če bi se mi dogajalo to, kar se mi je letos, bi mirno odgovorila, da bi se zlomila, da to je pa preveč. Nekako to, da te imajo vse življenje za drobceno nemočno bitje pride pod kožo in še sam misliš tako. No, nisem se zlomila, rasla sem iz tega. Ugotovila sem, da sem precej močnejša, kot sem si do zdaj mislila. Naenkrat sem spoznala, da to, da nimam varne ograjice okrog sebe, pomeni samo to, da lahko grem, kamor želim, da so mi vse poti odprte in da lahko sama izbiram, po kateri bom šla. Neskončno hvaležna sem za vse, česar sem se naučila, za vse ljudi, ki jih je življenje odneslo in za vse, ki so se na novo znašli v njem. Valovanje se je umirilo v nek konstanten tok, kjer sem našla čas za premislek, za umirjanje, za analizo tistega, kar je treba pospraviti za nazaj in načrte za prihodnost.

Od vsega dogajanja letos sem najbolj vesela, da sem našla Majo. Tako, kot sem jo spoznavala zadnja leta, srečevala čedalje pogosteje v različnih situacijah in šele pred kratkim pogruntala: to je to. Iz napol preplašene majhne deklice sem se spremenila v odločnejše bitje, ki ve, kaj hoče in si ne pusti več srati po glavi ne od bližnjih ne od manj bližnjih. Ki stvari ne počne več, ker je treba ali prav, ampak ker hoče. Ki ne pobegne od problema ampak se spopade. Ki ne sprejme nečesa, zato, da bo mir, ampak sprejme samo tisto, kar želi. Ki ne obmolkne ob obtožbi, uide in se skrije v kot, ampak udari nazaj. Ki ne tuhta v tišini lastnih misli, kaj je naredila narobe ampak pove, kaj jo moti - takoj. Ki je našla svoj mir in ga čedalje pogosteje uspe ohraniti tudi v kaosu zunanjega sveta. 

Ko sem spodnjo slikco srečala na FB, sem jo z zanimanjem prebrala in z navdušenjem kljukala, kaj velja zame zadnje čase.

In če kdo misli, da je to začasno, se prekleto moti. In če je komu prejšnja Maja bolj ustrezala - who cares. Stare Maje ni več, kdor jo čaka, jo čaka zaman. Nova Maja gre naprej. Z jasnim ciljem, prvič v življenju. Z odločenostjo, ki je zrasla iz poguma vzeti svoje življenje v svoje roke. Z ljudmi, ki si zaslužijo z njo. 

Življenje ni pravljica. Je pa lepo, prelepo, da bi ga smeli pustiti, da nam uide z željami drugih. Živeti ga moramo, zase, iz sebe. Pravzaprav je pravljica. Samo sami si jo moramo napisati, ne da čakamo, da bodo to drugi storili za nas. Maja se je prebudila. In si piše svojo.

Našla na FB