Doživetje

Pasu in plezalk nisem nadela ohoho let. Debelih dvanajst, pa še takrat je bila to le ena kratka plezalna seansa med prvomajskimi prazniki v Rovinju, ko smo imeli štirimesečno dete, torej je bila kakšna resnejša plezarija še leeeeta pred tem. Potem smo se doma nekajkrat pogovarjali, da bi bilo fino spet malo poskusit, pa otroke v kakšen tečaj vpisat, pa kar nekako nismo uspeli tega izpeljat zaradi tega ali onega.
Začelo se je že spomladi, kot tiha želja, ki se je prebujala nekje v ozadju ostalih misli. V enem klepetu sem se "potožila" M, da njene plezalne b(r)logovske objave prav nesramno rajcajo nas navadne smrtnike...
Prej kot v četrt ure sva bili dogovorjeni, da gremo pa enkrat probat, da štrik in ostalo šaro ma itak ona, da če plezalke in pas ne kažejo kakšnih znakov razpadanja ali plesni bi morali bit OK, da greva s prijateljico, ki se zadnje leto tudi ukvarja s plezarijo in da namesto da čvekamo v piceriji to mirno opravimo v kakšni stenci.
Usklajevanje prisotnosti, obveznosti in vremena je bilo relativno kratko - očitno so se planeti hiteli postavljat v pravo vrsto, tako da smo bile danes popoldne v Bohinjski Beli. :)
Kaj je lahko bolj finega, kot da zadnji poletni petek malce prej pobegneš iz Ljubljane in greš plezat?
Težko kaj. Občutki so bili fenomenalni, nasmeh do ušes, družba prima. Ponovimo v kratkem.

Ko sem se vračala domov, sem v avtu urejala misli o popoldnevu. O tem, kako fine prijateljice imam. O tem, kako luštno je spet najti nekaj, kar si že skoraj pozabil, da ti je všeč. O tem, kako fino je, ko vidiš, da niti ne pozabiš toliko, kot si si mislil. O tem, kako fino je stati na vrhu smeri in se ozreti dol in naokrog. O tem, da je abzajlanje res fajn. Maja, ki leti letiiii :)

Sem se spomnila na pesem, ki mi je všeč. I believe I can fly. Lahko, zakaj pa ne :)