V znamenju štange

Danes sem prevzela pošiljko - štango za garderobno omaro iz Ikee. (Ja, ja, vem, da se drugače reče, pa bo za potrebe te objave kar lepo štanga). Teh omar namreč ne delajo več in so bile štange na voljo le še v Celovcu in na Dunaju, v Grazu, kjer smo stalna stranka, pa ne več. Ko sem na nekem forumu zasledila zapis, da gre nekdo gor, sem poskusila srečo in poslala mejl. Spoznala strašno prijazno Metko, ki mi je štango nabavila in poslala po možu v prestolnico. Spoznanje, da so še prijazni ljudje blizu nas kar pogreje pri srcu, res. Upam, da se Metki lahko kdaj oddolžim, njen mož niti za kavo ni imel časa.
Mimo kraja, kjer sem prevzela štango, se vozi tudi DH, kadar pride do moje službe, da greva skupaj na kosilo. Ker je lep sončen dan, je prišel s kolesom. Do gostilnice, kjer običajno jeva kosilo, me je peljal - na štangi. Oooo, kot v tistih študentskih časih. Ko še nisva bila niti par. Zanimivo, kako oživijo spomini...
Danes sem v kliklici. Ne v elegantni in razvajeni, kakršne po Predinovo pašejo na štango moškega bicikla. Taka bolj športna, bolj kratka, ki bo domovala na novi štangi v omari. Na štango od bicikla je pa tudi pasala.