Prvi gips

Pri treh otrocih je bil mlajši sine zadnji na urgenci. Šele pri devetih letih. Kar je manjši čudež glede na to, da ta otrok ni pri miru niti pol minute. Starejšemu so nekje pri štirih letih limali arkado, otrokinji so nekje pri slabih treh šivali čelo, tale ma pa gips.
Vozila sem se že proti domu, ko dobim vznemirjen klic starejšega, da naj pridem hitro domov, ker si je mlajši poškodoval komolec. Je hudo? Ne vem, ampak ga boli in ne more stegnit roke. Ups...
Šibam domov, komolec za dva, vse skupaj izgleda malo dislocirano. Hmmm...
Odbrzim po otrokinjo v vrtec, uspem zrihtati varstvo (kot nalašč vsi sosedovi odsotni). Prišla sta babi in dedi, dedi je odpeljal naju na urgenco, babi pa otrokinjo nazaj v vrtec, kjer so imeli tapoletno žurko. Kar bi sicer naredila jaz, če ne bi bilo nujnejših opravkov.
Urgenca. Huh... Težko jim kaj očitam, delajo non stop. Ampak vse skupaj je vseeno trajalo štiri ure. Sprejem. Vrsta, vsak posebej izpolnjuje tisti listek. Čakanje pred ordinacijo. Prednost imajo tisti z rešilcem (pa kaj je blo včeraj?) in otroci pod sedem let. V sezoni koles, igranja zunaj ipd popolnoma normalno, da jih je bila cela četica. Pregled pri zdravniku. Potem rentgen. Ponovni pregled pri zdravniku. Pa primerjalni rentgen zdrave roke (za kar sem bila hvaležna, ker če bi bilo neraj RES hudega, bi se videlo na prvi pogled, ne šele v primerjavi z zdravo roko, ne). Pa spet do zdravnika. In diagnoza. Potem še čakanje pred mavčarno. Končno pot domov. S taksijem. ;) Tam imajo k sreči avtomate s pijačo in sendviči, ker si v štirih urah tudi pošteno lačen in žejen, ne samo naveličan vsega.
Danes sem šla v šolo. Ne ker je otrok padel. To se zgodi. In ne ker so slabo ocenili poškodbo. Niso dohtarji. Edino, kar jim očitam je to, da so otroka z vidno poškodbo in kar hudimi bolečinami poslali domov. Samega oziroma v spremstvu leto starejšega brata. Z navodilom, naj ga starši peljejo na urgenco. Mislim, WTF? K sreči je tavelik otrok trezno in razumno bitje, da je pustil bratovo torbo v šoli, stekel naprej domov in me poklical, naj čimprej pridem. O vseh kajpačejih rajši ne razmišljam.
V šoli sem govorila z razredničarko in ravnateljico. Ravnateljico je presenetilo, ker menda običajno kličejo "za vsako figo". Kaj pa vem, v primerih poškodb je verjetno bolje poklicati prezgodaj kot prepozno. Bodo uredili kot je prav, sem prepričana.
Konec dober, vse dobro. Dete ma gips, danes ima domače crkljanje, jutri gre v šolo. Tisti z gipsi so ponavadi kar frajerji. Bogi revež, že tako ga vse punce obletavajo... Kaj ga čaka v naslednjih štirih tednih še ne ve. Vreme ni ravno prijazno za gips.