Drobižki (3)

Za mano je kar nekaj stvari, ki so polnile dneve zadnje čase.

Ena večjih se je končala že prejšnji teden. Izvedbeno zelo uspešno, rezultatsko za nekatere manj uspešno. Ni fino biti obliž za ranjen ego, res ne, sploh če nimaš nič s tem. :(

Otroci so našli goliča na tleh. Mravlje, ki so ga že našle so poskušali zvabiti stran tako, da so jim nastavili svoje bonbončke. Kljub vsem prizadevanjem, da bi mu pomagali, je živel le še nekaj ur. Žalostna, a lepa izkušnja za vse.

Fuzbal se za dlako ni izšel. Škoda, našim fantom bi privoščila še kakšno tekmo.

Šolskega leta je konec. Tozadevno sta se dva pogovora vtistila v spomin.
Starejši je, ko sem ga v šali vprašala nekaj dni pred koncem, če bo imel vse zaključeno pet, izjavil en "upam". Na moj začuden pogled je povedal, da je imel pri matematiki eno štirko pri eni kontrolki pa enkrat je družbo pisal štiri ker se je nekaj zmotil pa una govorna vaja, a veš, mami, je bila štiri, ker nisem vsega povedal. Hehe :)
Mlajšemu je pa učiteljica ob predaji spričevala rekla, da je zelo poživil razred. Ko sem ga malo pokibicala, ali je to v redu ali ne, je odgovoril, da ni čisto prepričan, ampak da se mu zdi, da je to kar kul. Eh, zmedenko mali...

Na vrtu je vsega polno. Pridelek raste, plevel tudi, uši odlično uspevajo, predvsem na fižolu. Očarale so me bučke. Čudoviti cvetovi so odprti zjutraj, čez dan se zaprejo v eno oranžno žalost. Pri eni roži sem opazila gromozanski razkorak med preprostostjo rastline in velikostjo in kompleksnostjo cveta. Moram poiskati, kaj je to za ena reč. Pofotkam pa ob priliki. Aja, pa kosi so se izvalili. Zanimivo je opazovati celoten proces.

Otrokinja je na počitnicah. Z babi, dedijem in sestrično. Menda uživajo. Mi pa tudi. Še fanta sta komentirala, da je zdaj, ko smo sami, tak mir. :) Midva sva šla celo v kino. Fanta sta pridno pogledala svoj film doma, pogasnila luči in šla spat. Pridna sta.

Iskanje ustreznega mobitela za podmladek je cela znanost.

Mavčna longeta za devetletnike ni najboljša reč. Že to, da je preživela devetnajst dni se mi zdi kar podvig. Zamenjali so jo s pravim mavcem. Ki je težji in spodaj srbi ("mami a maš ti kej za štrikat" je vprašal). Kaj naj rečem, sine - morda boš zdaj končno zastopil, da moje opozarjanje, da ne moreš na polno funkcionirat z gipsom, vsaj ne kot golman, ni bilo samo brezvezno teženje zoprne mame.