Foto drobižki (1)

Kot obljubljeno, še fotke k prejšnjim drobižkom.

Bučke so krasne. Res.


Tista roža je neke vrste palma, več še ne vem.


Ptički so zdaj že vsi, vendar jih ne ujamem ob dobri svetlobi, s flešem pa ne upam več. Hmmm, ne vem zakaj sem mislila, da mati sedi na jajcih. Očitno sedi potem tudi na mladičkih. No ja, saj ne bodo nikamor šli, jih že ujamem.

Drobižki (3)

Za mano je kar nekaj stvari, ki so polnile dneve zadnje čase.

Ena večjih se je končala že prejšnji teden. Izvedbeno zelo uspešno, rezultatsko za nekatere manj uspešno. Ni fino biti obliž za ranjen ego, res ne, sploh če nimaš nič s tem. :(

Otroci so našli goliča na tleh. Mravlje, ki so ga že našle so poskušali zvabiti stran tako, da so jim nastavili svoje bonbončke. Kljub vsem prizadevanjem, da bi mu pomagali, je živel le še nekaj ur. Žalostna, a lepa izkušnja za vse.

Fuzbal se za dlako ni izšel. Škoda, našim fantom bi privoščila še kakšno tekmo.

Šolskega leta je konec. Tozadevno sta se dva pogovora vtistila v spomin.
Starejši je, ko sem ga v šali vprašala nekaj dni pred koncem, če bo imel vse zaključeno pet, izjavil en "upam". Na moj začuden pogled je povedal, da je imel pri matematiki eno štirko pri eni kontrolki pa enkrat je družbo pisal štiri ker se je nekaj zmotil pa una govorna vaja, a veš, mami, je bila štiri, ker nisem vsega povedal. Hehe :)
Mlajšemu je pa učiteljica ob predaji spričevala rekla, da je zelo poživil razred. Ko sem ga malo pokibicala, ali je to v redu ali ne, je odgovoril, da ni čisto prepričan, ampak da se mu zdi, da je to kar kul. Eh, zmedenko mali...

Na vrtu je vsega polno. Pridelek raste, plevel tudi, uši odlično uspevajo, predvsem na fižolu. Očarale so me bučke. Čudoviti cvetovi so odprti zjutraj, čez dan se zaprejo v eno oranžno žalost. Pri eni roži sem opazila gromozanski razkorak med preprostostjo rastline in velikostjo in kompleksnostjo cveta. Moram poiskati, kaj je to za ena reč. Pofotkam pa ob priliki. Aja, pa kosi so se izvalili. Zanimivo je opazovati celoten proces.

Otrokinja je na počitnicah. Z babi, dedijem in sestrično. Menda uživajo. Mi pa tudi. Še fanta sta komentirala, da je zdaj, ko smo sami, tak mir. :) Midva sva šla celo v kino. Fanta sta pridno pogledala svoj film doma, pogasnila luči in šla spat. Pridna sta.

Iskanje ustreznega mobitela za podmladek je cela znanost.

Mavčna longeta za devetletnike ni najboljša reč. Že to, da je preživela devetnajst dni se mi zdi kar podvig. Zamenjali so jo s pravim mavcem. Ki je težji in spodaj srbi ("mami a maš ti kej za štrikat" je vprašal). Kaj naj rečem, sine - morda boš zdaj končno zastopil, da moje opozarjanje, da ne moreš na polno funkcionirat z gipsom, vsaj ne kot golman, ni bilo samo brezvezno teženje zoprne mame.

Zlomljen zob

Ker se mi je zlomil zob, sem vprašala mamo, če sem še v garanciji. Odgovorila mi je, da je garancija trajala do poroke. Do takrat je kril stroške proizvajalec, od takrat dalje jih krije uporabnik.

Drobižki (2)

Praznovanje je uspelo. Žur do konca. Na ognju do črnega opečen kruh je bil poslastica dneva. Domača torta boljša od kupljene. Do tukaj prima. Bera klopov: šest na družinski ravni. Bemti. :(

Starejši sine je dobil nagrado na likovnem natečaju. Starši, dete in učiteljica pokamo od ponosa.

Drobna presenečenja, ki rišejo nasmehe na obraze. Ne daj se, Vesna!

Karte za razstavo predmetov Elvisa Presleya so bile tako božjastno drage, da smo to spustili. Pa bi bil hec. Muzika pa včasih paše.


Nepovemkatera obletnica mature. Na krasnem koncu, v solidni zasedbi. Dobi svojo objavo, če v kratkem dobim en permišn (če ne bo pač brez).

Voda za slone je prav fletna knjiga. Kje se dobi dodaten čas v dnevu?

Paše mi, ker dežuje. Naj pošteno namoči vrt. Pa malo oplakne moj umazani avto. Jaz nimam časa (da o tem, da ima revež še vedno zimske čevlje, kar me je prešinilo enkrat prejšnji teden, sploh ne govorim).

Med fuzbalom lahko tudi spiš (pa si vseeno na tekočem, kaj se dogaja).

Vprašanje tega tedna: Kako prizemljiš nerazumne zahteve nadrejenih?

Novi sosedje (2. del)

Prva novososedska objava bi bila edina, če bi meni, firbčni babnici, uspelo pravočasno pridobiti dokazno gradivo.
Njega itak nisem slikala, kaj sem pa vedela, da bi prav prišlo.
Imam pa hiško, njo in podmladek.
V varnem zavetju gostih listov glicinije se skrivajo - Kosovi.


Sploh jih ne bi opazila, če se ne bi na stolu, ki je parkiran na balkončku, ob katerem se vzpenja glicinija, začela nabirati svinjarija. In to ne kakšen listek z drevesa ampak kar neke vejice, zemlja in podobno. Gnezda se sploh ne vidi, če ne umakneš nekaj vej. Sprva je bil zraven vpleten še kos polivinila, zdaj so ga očitno umaknili. Podmladka pa nisem uspela ujeti ob ustrezni svetlobi, ker je mati Kos vedno, ko sem pokukala v krošnjo, sedela v gnezdu. Danes mi je uspelo.
Vsekakor bom tele sosedove budno spremljala, pridno odganjala okoliške mačkone, da slučajno komu ne pade kaj na pamet in, seveda, vestno poročala o dogajanju.

Novi sosedje (1. del)

Najprej je v sosesko hodil on.
Potem se je začela pojavljati svinjarija povsod okrog.
Zgradili so si dom, precej iz naravnih materialov, pa vseeno tudi nekaj plastike.
Zdaj hodi tudi ona.
Podmladek je na poti.
Takrat bo gotovo galama in še več svinjarije.
Kaj še bo...
Bom poročala sproti.

Prvi gips

Pri treh otrocih je bil mlajši sine zadnji na urgenci. Šele pri devetih letih. Kar je manjši čudež glede na to, da ta otrok ni pri miru niti pol minute. Starejšemu so nekje pri štirih letih limali arkado, otrokinji so nekje pri slabih treh šivali čelo, tale ma pa gips.
Vozila sem se že proti domu, ko dobim vznemirjen klic starejšega, da naj pridem hitro domov, ker si je mlajši poškodoval komolec. Je hudo? Ne vem, ampak ga boli in ne more stegnit roke. Ups...
Šibam domov, komolec za dva, vse skupaj izgleda malo dislocirano. Hmmm...
Odbrzim po otrokinjo v vrtec, uspem zrihtati varstvo (kot nalašč vsi sosedovi odsotni). Prišla sta babi in dedi, dedi je odpeljal naju na urgenco, babi pa otrokinjo nazaj v vrtec, kjer so imeli tapoletno žurko. Kar bi sicer naredila jaz, če ne bi bilo nujnejših opravkov.
Urgenca. Huh... Težko jim kaj očitam, delajo non stop. Ampak vse skupaj je vseeno trajalo štiri ure. Sprejem. Vrsta, vsak posebej izpolnjuje tisti listek. Čakanje pred ordinacijo. Prednost imajo tisti z rešilcem (pa kaj je blo včeraj?) in otroci pod sedem let. V sezoni koles, igranja zunaj ipd popolnoma normalno, da jih je bila cela četica. Pregled pri zdravniku. Potem rentgen. Ponovni pregled pri zdravniku. Pa primerjalni rentgen zdrave roke (za kar sem bila hvaležna, ker če bi bilo neraj RES hudega, bi se videlo na prvi pogled, ne šele v primerjavi z zdravo roko, ne). Pa spet do zdravnika. In diagnoza. Potem še čakanje pred mavčarno. Končno pot domov. S taksijem. ;) Tam imajo k sreči avtomate s pijačo in sendviči, ker si v štirih urah tudi pošteno lačen in žejen, ne samo naveličan vsega.
Danes sem šla v šolo. Ne ker je otrok padel. To se zgodi. In ne ker so slabo ocenili poškodbo. Niso dohtarji. Edino, kar jim očitam je to, da so otroka z vidno poškodbo in kar hudimi bolečinami poslali domov. Samega oziroma v spremstvu leto starejšega brata. Z navodilom, naj ga starši peljejo na urgenco. Mislim, WTF? K sreči je tavelik otrok trezno in razumno bitje, da je pustil bratovo torbo v šoli, stekel naprej domov in me poklical, naj čimprej pridem. O vseh kajpačejih rajši ne razmišljam.
V šoli sem govorila z razredničarko in ravnateljico. Ravnateljico je presenetilo, ker menda običajno kličejo "za vsako figo". Kaj pa vem, v primerih poškodb je verjetno bolje poklicati prezgodaj kot prepozno. Bodo uredili kot je prav, sem prepričana.
Konec dober, vse dobro. Dete ma gips, danes ima domače crkljanje, jutri gre v šolo. Tisti z gipsi so ponavadi kar frajerji. Bogi revež, že tako ga vse punce obletavajo... Kaj ga čaka v naslednjih štirih tednih še ne ve. Vreme ni ravno prijazno za gips.

V znamenju štange

Danes sem prevzela pošiljko - štango za garderobno omaro iz Ikee. (Ja, ja, vem, da se drugače reče, pa bo za potrebe te objave kar lepo štanga). Teh omar namreč ne delajo več in so bile štange na voljo le še v Celovcu in na Dunaju, v Grazu, kjer smo stalna stranka, pa ne več. Ko sem na nekem forumu zasledila zapis, da gre nekdo gor, sem poskusila srečo in poslala mejl. Spoznala strašno prijazno Metko, ki mi je štango nabavila in poslala po možu v prestolnico. Spoznanje, da so še prijazni ljudje blizu nas kar pogreje pri srcu, res. Upam, da se Metki lahko kdaj oddolžim, njen mož niti za kavo ni imel časa.
Mimo kraja, kjer sem prevzela štango, se vozi tudi DH, kadar pride do moje službe, da greva skupaj na kosilo. Ker je lep sončen dan, je prišel s kolesom. Do gostilnice, kjer običajno jeva kosilo, me je peljal - na štangi. Oooo, kot v tistih študentskih časih. Ko še nisva bila niti par. Zanimivo, kako oživijo spomini...
Danes sem v kliklici. Ne v elegantni in razvajeni, kakršne po Predinovo pašejo na štango moškega bicikla. Taka bolj športna, bolj kratka, ki bo domovala na novi štangi v omari. Na štango od bicikla je pa tudi pasala.

Modra odločitev

Do zdaj sem vsa leta (beri pet) lovila zadnje dneve junija, da sem izkoristila možnost nekajodstotnega popusta in plačilo na obroke pri nakupu učbenikov, delovnih zvezkov in šolskih potrebščin. Kar je pomenilo, da sem tik pred zdajci stala v natrpani papirnici, poleg mene je bil kup ljudi s popolnoma enakimi željami, kilometrskimi spiski, mnogi tudi z naveličanimi bodočimi lastniki čisto novih šolskih potrebščin, vsem se je mudilo, prodajalke so bile pa utrujene in sitne, česar jim v takem še zameriti ne moreš.
Jaz to možnost izkoristim samo za delovne zvezke. Učbenike si sposodimo v šoli, šolske potrebščine kupujem sproti, tam, kjer dobim preverjene stvari za razumno ceno. Pa še stroške malo porazdelim na dva, če ne tri obroke. Šola ni ravno poceni.
Takle kupček


delovnih zvezkov za četrti in šesti razred stane stopetinosemdeset in nekaj evrov. Huh. Ampak, kot rečeno, na šest obrokov. To se pa sproti prežveči brez hujših zapletov, ne?
Poleg tega sem naredila genialno potezo. Kupovala sem prejšnji petek. Takoj ko smo dobili sezname. Torej čisto na začetku junija. Ko tega še nihče ne počne. Ko so prodajalke v papirnici pravzaprav vesele, če sploh kdo pride mimo na lep sončen dan. Po malici sem nesla tja spisek, pred odhodom domov sem podpisala slip, pobasala dve pripravljeni vrečki in neizmerno zadovoljna odšla vikendu naproti.
Jp, splača se početi stvari takrat, ko jih drugi ne.

Najboljše darilo (drugi del)

Predvidevanja so se uresničila. Pozajtrkovali smo zunaj, pri kavici je dobil darilo. Obraz, ki ga je sestavil pri odpiranju se je pri nama z DH vtisnil v kotiček "neprecenljivo". Saj veste, široko odprte oči, malo odprta usta, potem pa krik čez pol Šiške: "Uau, Talenti!" Pa en čas je prekladal tiste vstopnice po rokah in prijavil: "Pa saj sta rekla, da vstopnic ni več." Ja, dete, smo jih kupili ko si prvič izrazil željo, do takrat, ko si jo drugič so res že pošle. Za zraven sem pripravila še kupončke. Za kokice ter za glasovanje za izbranega kandidata z mojega in DHjevega mobitela. Med oddajami smo se glasovanju izogibali (divja cena), za rojstni dan in ker so bile želje po izražanju podpore res velike smo potem to vključili v darilo. Kar je bilo sprejeto z navdušenjem.
Načrte za nedeljo smo potem priredili. Sledilo je igranje, zunaj pripravljeno kosilo (DH zna z žarom, pa še kako), za naju kava pri sosedovih, za otroke preganjanje z žogo na bližnjem igrišču. Potem pa tuš, pa v Tivoli. Ob sedmih, zaradi drugega presenečenja. Bivši sosed ju je prijazno popeljal "v zakulisje". Imela sta priložnost pokukati v "mami, a veš, tja smo šli, kjer majo kup kamer pa mikrofonov pa...." - ne sledim točno, kam, ampak v tisto jedro, kjer vlečejo celotne niti za šou. Še dobro, da smo bili zgodaj, saj je bila dvorana že skoraj polna. Komaj smo dobili štiri sedeže skupaj.
Sledilo je nekaj, čemur mirno rečem vrhunska predstava. Sama sem prvo oddajo spremljala iz firbca. Jo skoraj ugasnila po četrt ure, ker je bilo vse skupaj za en bohpomagi, ampak se je potem presenetljivo razvila. Ej, kaj ljudje pri nas vse znajo in zmorejo! Spremljala nas je skozi nedeljske večere in priznam, da sem očarana. Tako nad tistimi, ki so se do sedaj skrivali kdo ve kje kot nad tistimi, ki imajo "jajca" priti na oder z nečim, kar še za doma ni dobro, kaj šele za v javnost.
Žirija že za petdeset polfinalistov ni imela lahkega dela, ob odločitvah med drugim in tretjim v vsaki polfinalni oddaji sem bila vsakič znova hvaležna, da meni ni potrebno sprejemati odločitev.
Finale? V dvorani je bilo absolutno prevroče, to je pa čisto edini minus pri vsem skupaj. No, pa to, da si bomo določene točke ogledali še na posnetku, ker se od daleč ne vidijo tako dobro kot na TV, kar pa več kot odtehta fantastično vzdušje. Že pri vhodu smo dobili sponzorske čokolade in sponzorsko pijačo, tako da je bilo tudi čakanje na začetek in kasnejšo vročino lažje prenašati. Voditelja sta bila meni všeč. Ne preveč poštirkana, zabavna, ampak z ravno pravo mero. Mi smo se režali že dvajset minut pred oddajo.
Nastopi so bili res fenomenalni. Dvorana pri večini na nogah. Videlo se je dovolj dobro, ker smo šli namenoma na tribuno. Fanta sta pa na stolih stala in videla celotne nastope tudi takrat.
Po mojem mnenju so čudovito izpeljali tokratni "VIP talent show". Pripeljali so namreč vse, ki so v polfinalnih oddajah izpadli zaradi odločitve žirije. Vsi so si zaslužili finalni nastop - in ga tudi dobili. Malo drugače, ampak so ga. Res lepo.
O zmagovalki in ostalih tekmovalcih ne bom razpredala, debat je že nekaj tednov povsod dovolj. Zanjo ta zmaga lahko prinese marsikaj, pa ji želim, da se ji obrne v pozitivno stran. Če pri teh letih takole prenese vse pritiske, odpoje pred polno dvorano Tivoli, odpoje še enkrat po razglasitvi, potem najbrž že je nekaj tapravega v njej.
Mi smo preživeli odličen večer, ki si ga bomo zapomnili za dolgo. Pa še dolgo si bom med oglasi želela stand up comedy namesto pralnega praška, depilacijske kreme ali jogurta.

Najboljše darilo (prvi del)

Naš najmlajši ima rojstni dan. Devet. Taka imenitna številka.
Pri nas za RD slavljenec izbira, kaj bi počeli, kaj bi jedli... Ker je danes ravno nedelja, on že nekaj časa kuje načrte, kaj bi pa mi danes počeli. Na spisku, ki se spreminja večkrat dnevno je bil že obisk Atlantisa, Koloseja (zdej je nov Shrek, veš, mami), cel spisek družabnih igric, ki jih premoremo, hrana, ki bi napisana na seznam zadovoljila kakšen manjši lokal...
Z DH se ob tem namuzneva, ker darilo čaka doma v skrivališču že kar nekaj tednov. V bistvu skoraj od takrat, ko si je to zaželel, s tako velikimi očmi, da se nama je zdelo prav, da mu željo izpolniva.
Včeraj sem pripravila paketek, ki ga dobi danes po zajtrku. Ko bomo sprejeli tudi odločitev, kaj bomo zares počeli danes (kot sva se zmenila).


Večji del so njegovi najnajnajljubši piškoti. Ki so ravno tako čakali doma v skrivališču, če ne bi jih pojedli že zdavnaj. Ker so "uvoženi" jih res ne dobimo kar vsak dan. Drugi del je pa prav poseben "bonbonček". Trenutno vam povem samo to, da je zavitek samo kamuflaža. V njem se skriva nekaj čisto posebnega.
Vam povem jutri, ko bom zraven lahko pripisala še reakcijo obdarovanca in vse, kar bo še sledilo. Z nekaj sreče bo še upgrade osnovnega darila, ki do včeraj sploh ni bil izvedljiv, danes pa with a little help from my friend morda celo bo...
Zdaj grem pripravit zajtrk. Vaflje, ki jih bomo pomakali v stepeno sladko smetano, zraven pa zobali sveže jagode. Po kapučinu, ki ga midva pijeva zares, mulčki pa iz bele kave pa sledi veliko presenečenje. Če bo reakcija vsaj približno ustrezala želji bo za v predalček neprecenljivo.

Ko podmladek kuha

Fanta, posebej mlajši, se neznansko rada smukata po kuhinji. Mlajši ravno zaradi svoje želje po tem tradicionalno vsako leto dobi od tete kuharsko knjigo. Otroško. Kar pomeni, da so recepti preprosti, pa zato nič manj okusni. Včeraj smo se mastili s čokoladnimi piškoti s kikirikijevim maslom.

Potrebujemo 200 g moke, 2 jajci, 125 g stopljenega masla, 125 gramov kikirikijevega masla, 200 g rjavega sladkorja, 1 vrečko vanilijevega sladkorja, 1 čajno žličko kvasa v prahu, 100 g črne čokolade in 2 ščepca soli.

Zmešamo maslo, kikirikijevo maslo, jajca, sladkor in vanili sladkor. Posebej zmešamo moko, kvas in sol. Čokolado stremo na koščke. Moki prilijemo mokre sestavine. Dodamo čokolado in premešamo. Na pekač polagamo za oreh velike kupčke testa. Naj bodo dovolj narazen.
Pečemo pri 180-200 stopinjah 13 - 14 minut.

Piškotki so super okusni. Slikce nimam, smo jih prej pospravili. Pa saj ni bistveno, kako zgledajo, bistveno je, da so dobri (tega se pa itak ne da pofotkat, ne ;))

Ti piškoti so bili pravi družinski podvig. Fanta sta kuhala, DH je nadzoroval in po potrebi pomagal, otokinja se je motala pod nogami, mama pa o tem piše na blogu. :)

PS: Kuharsko knjigo kot darilo priporočam tudi tistim, ki imate neješče otroke. Neverjetno, kako gre recimo grahova juha ali korenčkova solata v slast, če jo otrok pripravi sam.

Drobižki

Kar nekaj drobižkov se je nabralo v zadnjih dneh, ravno za eno fletno objavo.

Pojedli smo prve redkvice z vrta. Odlične so bile, že same po sebi, ker so bile prve prve pa sploh. Debele in slastne. V bodoče, če se bo le dalo, kupujem samo semena na traku.

Mestni avtobusi so kul. Nikdar si ne bi mislila, da bom napisala kaj takega, se še predobro spomnim tistih študentskih časov, ko sem se zjutraj drenjala na prepolni enki. Ampak avtobusi so postali čedni, dokončno so me pridobili na svojo stran pred nekaj dnevi, ko sem se v mesto odpravila z busom - parkiranje po prestolnici je namreč katastrofalno. Bil je reklamni, tiste čokolade sicer ne obrajtam najbolj (je pa ne pljuvam), notranje stene so bile namesto z grdim plastičnim "lesom" porisane kot obraščen zid na vrtu, na sedalih so bile marjetice. Odkar so poštimali še plačilni sistem, da za veliko večino opravkov v mestu plačam samo tistih 80 centov, ker sem običajno gotova v času prestopa, je tudi price performance odličen. Urbana rules.

Reciklirala sem še zeleno majčko. Tokrat sem uporabila blago s Hello Kitty, en delček sem uporabila za okras in ga obšila s perlicami. Otrokinja je (spet) navdušena. Zdaj samo še na poletje počakamo, da bo lahko oblekla tako poletne oblekce.

Orehove plalačinke so še boljše, če so prelite s čokolado, obložene s stepeno sladko smetano, za piko na i pa je zraven kepica vanilijevega sladoleda. Z obilico smeha v zabavni družbi so še toliko bolj slastne.
PS: Ne sprejemamo pritožb glede dežja v bližnji prihodnosti.