Nikec je kul!

Šli smo gledat Nikca. Fanta in jaz. Nasmejali smo se do solz. Če imate možnost, priporočam ogled. Upam, da se kje dobi DVD, ker Kinodvor predvaja film samo še ta mesec. Mi bi vsekakor gledali še kdaj!
Žal trailerja nisem našla niti s podnapisi niti v jeziku, ki ga znam. Upam, da se boste vsaj tisti, ki znate francosko, nazabavali zraven.

Drobižki (11)

Dobila sem bitko s časom. Kar trenutno pomeni, da sem eno zadevo pravočasno zaključila in oddala. In ta hip uživam rahlo zdelan, a prost večer. Beležim dokaj intenziven delovni vikend, tako da bo v bližnji prihodnosti kakšen sicer delovni dan namenjen več prijetnim stvarem kot običajno. O boju s časom še spišem eno objavo, samo pravi trenutek moram ujeti. Se ravsava že en čas. In čedalje bolj zmagujem - jaz.

Omislili smo si možnost ogleda TV programa za nazaj. To, kar se mi je sprva zdelo "kr neki" se je izkazalo zlata vredno. Kar na lepem so večeri manj stresni. Mularija še ni v postelji? Pa kaj, bova film pogledala malo kasneje. Ker meni ni pomoči oziroma ga ni filma, da jaz zvečer ne bi zaspala zraven, sploh če se začne bolj pozno in če zraven ali tik prej kaj prigriznem, zdaj vsaj kakšno stvar pogledam do konca. Pa četudi šele naslednji dan. Največ pa pomeni to, da lahko naprej prevrtiš oglase. Ste vedeli, da oglasni blok med filmom, ki je na sporedu v soboto zvečer na komercialni televiziji traja cca 6 minut? Z DH rada gledava filme. Drugih stvari (razen kakšne dnevno informativne oddaje) ne gledava. Na račun tegale sva zadnjič v celoti ujela en fin češki film, lahko sva si ogledala eno super francosko mini serijo, ki so jo dali na spored ob nemogoči uri (v nedeljo zvečer krepko po 23h - hmmm). Včeraj sem po celodnevnem letanju lahko pogledala nedeljski film, ker so bili ponedeljkovi kr neki - in je pasalo...

Doma smo zdesetkani. No, kakorkoli se temu reče - dva od petih sta zdoma. Se kar pozna. Eno dete je v šoli v naravi, DH službuje po širši domovini. Mi trije se bomo imeli pa v bistvu zdaj, ko sem jaz najhujše stvari podelala, čisto fino.

Z malim greva v kino - dobila sem namreč dve vstopnici za ogled filma o Nikcu. Če ne poznate knjig o Nikcu (M, hvala, da si nas spoznala z njimi že pred leti), vam jih toplo priporočam v branje. Take fletne brezčasne vragolije malih šolarjev. Pri Didakti jih imajo cel kup. Pa v knjižnicah tudi, seveda. Če bo film pol toliko zabaven, kot so knjige, si obetam fino zabavo, popoldne bo pa luštno že zato, ker greva v dvoje nekam sama. Bova šla še na tortice ali kaj podobno finega.

Z otrokinjo imava nekaj šivanja v načrtu. Nekaj zanjo, nekaj za eno darilo, nekaj še dolgujem... Mene tudi žuli eno blago, ki sem ga kupila že lani, pa če kmalu ne sešijem tistega krila, bo zima mimo in potem se bom lahko samo še pod nosom obrisala za njo.

Dokončali smo prvi prostor v Hiški Šiški. Sobica od otrokinje je, sicer nekaj prej kot načrtovano, a nujno potrebno dobila pisalno mizo, tavelik stol, zavese in predalnik za pod posteljo. Ostali prostori pa še čakajo na vse tiste malenkosti, za katere ponavadi zmanjka časa, energije, denarja ali poljubne kombinacije vsega.

Huferka raztura. Ponarejeni čokoladni mousse sem našla preko M, ga preizkusila in - mmmmmmmmm. Oblizovali smo se vsi, zadane na polno (res ni treba velike porcije). V hladilniku se strašno strdi, ampak če daš ven, da se ogreje nazaj, postane spet kremasto. Enostavno - genialno.

Smreka bukev lipa križ

Prebrala sem knjigo Smreka bukev lipa križ (Borut Golob).
Domačijska povest z motorno žago in srečnim koncem je podnaslov na platnici.
Groteska, v kateri se avtor izdatno zajebava, vendar to počne smrtno resno, piše na notranji strani platnice.
Zelo priporočam!

Fotka je z Emke

Dobro se imet, spet in spet in spet

Zjutraj ni bilo megle.
Morala sem spraskati vetrobransko steklo, da sem sploh lahko peljala otrokinjo v vrtec.
Ker delovne vneme kljub kavi ni bilo, sem si privoščila še nekaj minut horizontale. Pet s super knjigo, ostalih petnajst sem gledala pod kožo.
DH je prinesel zajtrk iz bližnje pekarne.
Druga kava je povrnila tudi delovno vnemo.
Odlično mi je šlo do kosila.
Z DH sva si privoščila mini kolesarski izlet, all you can eat v kitajski restavraciji, mini nakupovalni potep (zdaj ima tudi DH Flaško ☺) in potem delo na polno do obiskov.
Po klepetu sem peljala Otrokinjo k babi, bo tam na počitnicah, ker jutri oba z DH začenjava ob nespodobnih urah.
Sebe sem peljala v savno in na masažo. Večerni dve uri sta ravno dovolj, masaža me je zdrmala do kosti.
Po celem dnevu trenutno spočita in vesela in vsa napucana, po fini večerji in ob novo napolnjeni Flaški malo brskam po internetu, preden zagrizem še v zadnjo kitico dela, nekaj strani knjige in se potopim v sanje.
Jutri bo menda dež, pa vstajanje sredi noči (jaz sem načeloma ob osmih še v postelji, ne pa že nekje v polni pripravljenosti, celo izven domačega kraja, kar pomeni zjutraj najbrž pravo moro), pa letanje, pa najbrž nekaj musklfibra po masaži, pa z nekaj sreče popoldne dostava pohištva in zvečer še nekaj dela...
Ostal bo pa lep spomin na navihan sončen dan, ki je bil čisto prelep pretopel za januar, dan, ki sem ga v precejšnjem delu lahko oblikovala po svoji meri, ki je dal dovolj časa, da sem naredila vse zastavljeno, da sva se z DH večkrat nasmejala, da sem se pocrkljala in naregljala z mulčki, nekaj časa za meni ljube stvari. Strašno fajn dan. Upam, da bodo taki dnevi velikokrat, spet in spet in spet.

Peš v mesto

Sončna sobota je bila kot nalašč za sprehod. Ki je iz sprehoda prerasel v pravi pohod, čeprav sprva nismo tega niti načrtovali.
Šli smo peš v mesto, lepo skozi Tivoli, po Čopovi do Tromostovja, pa potem proti tržnici, kjer nas je povabila vzpenjača. In nas odpeljala na grad, kjer smo si privoščili potikanje po grajskem dvorišču ter seveda povsod okrog. Spremljalo nas je sonce, tudi luna, našli smo nenavadna znamenja, vrisana v travo in se, seveda, ves čas neizmerno zabavali, naletali, naregljali in nasmejali. Vrnili smo se po isti poti, kar peš.

Pogled proti Hiški Šiški:

Otrokinja je zdržala brez težav, čeprav to ni tako majhen podvig. Si je pa doma seveda prislužila risanko. Na sedežni sva se ji z namenom nekaj minut počitka pridružila z DH. In se zbudila čez kakšno uro, sama, ob veseli spremljavi Pujse Pepe. Hmmm...

Neandertalci

V naglici sem pred odhodom pustila trenirko kar na postelji. Zvečer, ko sem se šla v spalnico preoblačit, sem našla eno hlačnico umaknjeno na stran, na njej pa zložene "podobe iz pradavnine". Dete je risalo neandertalce (ki napadajo sabljaste tigre s sulico, če se slučajno ne vidi dobro) na sive ploščate kamne. Neznansko dobro izgleda, tako dobro, da sem kar pustila in še vedno letam okrog v kavbojkah.

In spomnila sem se, da moram pogledat, kako napreduje zbirka Otroci zemlje od J. M. Auel. Prvih pet sem prebrala na dušek, tri že v najstniških letih, kasneje ponovno prve tri in 4. in 5. del. Šesti del se menda piše, planiran je v letošnjem letu. Bom razmislila, ali mi ga bodo poslali z The Book Depository ali bom počakala na slovenski prevod. Če njihovi podatki držijo, imam še 73 dni časa za razmislek.

Miganje

Moram se považiti takoj - jutri me lahko doleti kakšen musklfiber pa ne bom več tako navdušena.
Ponosno sporočam, da sem od danes dalje članica bližnjega športnega društva. Danes sem prvič preskusila edino reč, ki sem si jo upala poskusiti z avgusta poškodovanim in še vedno občasno bolečim gležnjem. Eno uro sem matrala spinning kolo, ene velike žoge (kot tiste za sedet) in take čisto prave uteži na dolgi palici. In sem zmagala! Razmigala sem se pošteno, gleženj pa ni trpel. Točno to sem rabila! Upam, da bom ustrezno porihtala tudi vse težave, na katere me je zadnjič maser na hudo boleč način opozarjal...
Da o prednostih tega, da sem na deževen dan zjutraj ob pol enajstih sveže stuširana, polna energije in ready to go - vse to pred prvo kavo, sploh ne govorim. ☺

Flaška

Jaz ji rečem Flaška. Čeprav v bistvu ni iz stekla. Ampak iz spešl BPA free plastike (al neki pač). Mami je prijazno poskrbela za to darilce za v pisarno. Itak sva se včeraj srečali v trgovini, pokofetkali pa še tole sem si izbrala v 1001 dar (tudi fotka je z njihove spletne strani). Škoda edino, ker nimajo kakšne izbire v "mojih" barvah. Res sem želela nekaj bolj sončnega, pa - nimajo. Sem pač izbrala rožice, tiste temno sive.
V glavnem - predstavljam moj poskus urejanja vnosa tekočine. Če imam na mizi, pijem. Sicer pozabim. In deluje. Spila sem že nižje od zgornjega robu rožic - kar mi ni ravno podobno za tako zgodnjo uro.

Hvala, mami!

Red

Stvari se spravljajo v red.

Uredila sem kup papirologije.

Otrokinji so pobrali šive in gre jutri v vrtec.

Sine sicer še je antibiotike ampak smo angino pregnali do te mere, da že od srede hodi v šolo.

Pospravila sem precejšen del zaloge blaga. Na Totally tutorials sem našla link na tole objavo.
Uau, genialno, simpl, poceni, učinkovito. Jaz sem v to investirala - stare škatle (ja, nismo še fertik s selitvijo, bomo pa kmalu) in nekaj časa. Škatle sem razrezala na kartone formata cca A4, okrog navila blago in vse skupaj zložila v škatle, ki so bile že prej namenjene blagu, ampak je bilo brskanje po njih sila neprijetno. Če imate količkaj problemov s shranjevanjem in iskanjem blaga, tole toplo priporočam.

Dodana vrednost tega je tudi v tem, da se mi je zdelo tako hudo imenitno, da sem pospravila še nekaj dodatnih škatel, da sem ja prišla do ustrezne količine kartonov. Tako da zdaj ustvarjalnica, ki je bila prostor, ki ga najlažje "založimo" s šaro, dobiva kar fajn podobo.

Otrokinja mi vsake toliko prinese kakšen izdelek. Seveda mi ga dostavi v pisarno, na mizo. In potem poskušam najti kakšno pisarniško stvar med listom z bleščicami, kakšnim velikim 3D izdelkom, risbicami z raznimi gubami, dodatki, vseh možnih formatov... Uf, pa bognedaj kaj pomečkati, uničiti,... Sandri dolgujem večno hvaležnost za njeno idejo, kava in tortica pa čim bo prilika. Zdaj v moji pisarni domujeta dve kljukici, vsaka namenjena svojemu obešalniku, ki nista le navadna obešalnika ampak imata še dodatne kljukice za obešanje. Hudo fensi. Shranjena sta bila v kleti, ker sta za v garderobno omaro ravno zaradi tistih (zdaj tako prikladnih) kljukic neznansko zoprna.

In rešila sem zagato s perilom. Sušili smo ga v pralnici, potem smo se trudili, da smo čimmanj zmečkanega prenesli v spalnico (vmes je 29 stopnic in troje vrat), ga tam zložili in posortirali v omare. Adijo pamet v glavnem. Čeprav vseeno manj nadležno kot likanje. ;) Ampak jaz ne bi bila jaz, če ne bi tako dolgo gruntala, kako bi situacijo izboljšala, dokler nisem zgruntala. Za cele 3,99 € sem si ob zadnjem obisku Ikee omislila namizno likalno desko. Ki mi omogoča zlaganje perila na pultu v pralnici (ki sam po sebi ni ravno fajn za zlaganje čistega perila), tako da večji del kolovratenja s perilom odpade. Odnesem košaro zloženega, razdelim kupčke, mission accomplished. Desko pa zložim in obesim na mesto, kjer se jo enostavno doseže, ni pa izpostavljenja madežem razlitega praška, mehčalca, kapljicam vode iz korita in ostalim nevšečnostim, ki jim je izpostavljen pult v pralnici.

V glavnem, strašno zadovoljna sem z opravljenim. In če se še tako čudno sliši, veselim se jutrišnjega prvega normalnega delovnika v tem letu.

Nov začetek - misel dneva (3)

Nula deset je prineslo tudi nove odločitve. Dve zgodbi sta dobili svoj zaključek. Obe zato, ker sta se izpeli, ker nista več dali tistega, kar bi bilo pričakovati, ker je bil enostavno čas, da grem naprej, drugam. Ena zgodba, ki se je zaključila, ni niti življenjskega pomena niti nima nekega neposrednega nadaljevanja. Druga zgodba pa ima nadaljevanje, katerega se pišejo prve črke, tako da nimam pojma, kako se bo zgodba zasukala. Računam pa na najboljše. Kar nekaj časa po tem, ko sem sprejela najpomembnejšo odločitev, sem našla še eno knjigico. Ki me je v pravilnost odločitve še bolj prepričala. Zato vam ob začetku leta namenjam nekaj misli iz knjigice Prvi sončni žarek avtorja Petra O'Connorja. Knjižica mi je, kot mnoge pred njo, "pomigala" s police v knjižnici, sposodila sem si jo in jo prebrala na dušek.

Ko sem začel potovati, so ljudje govorili enako, a podobno kot danes je bil edini razlog strah. Misel na tako spremembo je bila preprosto preveč zanje. Sprejeli so lagodje utečenega življenja in tudi tisto, česar niso marali. Nesrečno življenje, ki so se mu privadili, je bilo veliko manj zastrašujoče kot misel na lepšo prihodnost, ki nosi v sebi tveganje in soočanje z neznanim.

Vedno bo nekaj, česar ne boš mogel obvladati, a resnično ti bo spodletelo le, če boš doolil, da te odvrne od namere, da bi sploh poskusil. Če ničesar ne tvegaš, ničesar ne dobiš. Bolje je poskusiti in ne uspeti kot živeti z zavedanjem, da si se bal poskusiti.

So ljudje, ki vse življenje ničesar ne poskusijo, ker se bojijo, da bi jim spodletelo. Ne sprevidijo, da pogumni sicer res ne živijo večno, oprezneži pa sploh ne živijo.

Majcha je poskusila.