Posebna smrekca (2)

Lani je bila smrekca.
Letos naj bo malo drugačna.

M

4 is 

the new 

2  M & M

Bimbo Chez 

moi Špranj'ca 

Nergač Kruh in 

vino Mami Sandra

Coulinary journey Čas 

za kreativnost Hali Sonja

Jackie4grace Malo ustvarjalno

Urškin raj Mavrična ustvarjalnica

Frišno novo jutro Pisana rokodelnica

Alcessa  Pehtran  Huferka Polipap crafter

Slovonske  technobe  Nežina  ustvarjalnica 

Smeh, solze in žlica vegete  Moj svet Tina surfa

Srečno, ljubi blogerji!

Čas za žrebanje :)

V objavi Dve leti in darilce za bralce sem namenila neko malenkost tistemu, ki bo pustil komentar.
Komentarjev je bilo 16! Res lepo, sem jih bila vesela.
Ker je bilo toliko komentarjev in ker sem dobre volje in ker imam ravno tri mulčke, so vsak izžrebali en listek. Seveda sem, štor babji, skrbno shranjene po vrstnem redu žrebanja uspela strest, tako da so zdaj izžrebani trije pofotkani v naključnem vrstnem redu in niti pomotoma ne vem, kateri mulček je "zagrešil" kateri listek.
Lucky winners so Alcessa, M in K.
In tu je dokaz:

Vsekakor je žreb tak, da ta hip še ne vem čisto natančno, kaj bo katera od izžrebanih gospa dobila. Ko mi pade kaj finega na pamet od vseh možnosti, pa sporočim. Tukaj ali vsaki od njih. :)

Orehova potica

O potici je bilo že nekaj malega govora v temi o dobri gospodinji.
Lani ni zneslo, letos pa. V petek popoldne sem se oborožena s sestavinami in ključnim pripomočkom - valjarjem mame Milke, lotila take čisto taprave potice. Tale potica je kar nekako zamrla, ko jo je mama Milka nehala peči. Pa nekako ne zgleda, da se take dobrote ne ohranijo, pa čeprav preskočijo kakšno generacijo...
Dve RES fenomenalni potici sem jedla v življenju. Eno od mame Milke in drugo od moje tašče. Vsaka malo drugačna, obe fenomenalno dobri, in, ključna skupna lastnost - nobena ni nikdar šparala s filo. :)
V petek, ko sem pripravljala vse skupaj so se mi spomini kar vrstili. Na potice mame Milke. Taščinih nisem nikoli spremljala med nastajanjem, vedno je pripravila vse še preden smo prišli k njim za praznike.
Dodatno je k tem spominom pripomoglo še dejstvo, da je moja kuhinja točno tam, kjer je bila včasih, da miza stoji tam, kjer je včasih, pa valjar... Recept pa žal ne, tako da sem se morala znajti malo s knjigami, ki jih imam, pri fili pa zapovrh še z DH, ki je sugeriral še nekaj mini popravkov - njemu gre to pač boljše od rok, no, brbončic.
Testa nisem gnetla na peš, sodobna tehnika je pač kul.
Orehov nisem mlela ročno na tisti zeleni mlinček, ki je še zdaj v kleti, ampak sem se ravno tako poslužila multipraktika.
Rozinam pa sem skrbno odstranile tiste tri peceljčke, kot včasih. Takrat sem bila kot majhno dete pač zadolžena za take stvari kot so prebiranje orehov, rozin, pa, seveda najljubše, skledo od file polizat.
Predvidevam, da sem se nekako tako motala med nogami kot v petek na trenutke Otrokinja...
Testo je lepo hajalo. Tega sem se spomnila in je bilo videti prav.
Nadev je bil slasten. Se mi zdi, da mi je v njem uspelo združiti tisto najboljše obeh potic.
Valjar je delal kot mora. Čeprav sem bila v dilemi glede tega. Če me spomin ne vara, je mama Milka valjala na prtu. Jaz sem ga po nekaj potegih umaknila in delala direkt na mizi. In naslednji dan sem klicala mami, če ona morda ve, iz kakšnih količin je mama Milka pekla potice. Ker nisem bila prepričana, ali meni kaj ne gre ali je bilo njenega testa biiistveno več. Nekako s skupnimi močmi sva ugotovili, da je bila včasih miza manjša, jaz tudi, potem sem pa sama ugotavljala, da sem jaz valjala dvakrat testo iz pol kg moke, ona pa najbrž enkrat vsega naenkrat...
Ko je bil prvi del testa pomazan s polovico file je izgledalo prav uborno. DH je previdno vprašal, če se mi ne zdi, da je nekam malo file... Pa je res izgledalo bolj švoh. Ampak polovico sem jo porabila za prvo potico, ni blo kej...
Pa potem spravljanje v pekač, pikanje skoz in skoz, hajanje pod prtom, mazanje z jajčkom, peka, mazanje z maslom...
In ja, uspela je nadodlično. Družina se oblizuje. Jaz pokam od ponosa. In ene dvakrat sem že naskrivaj pomežiknila mami Milki. Se mi zdi, da me je ves čas po malem čuvala...

Prazniki

Za silo smo pospravili hišo.
Pripravili "tazlat" prt na mizo.
Smrekico smo okrasili že nekaj tednov nazaj.
Podstavek s štirimi svečkami je prav tako že pred časom dobil bolj času primerno dekoracijo, školjke so bile za poleti.
Voščilnice smo razpostavili na polico.
Božično žito je spet lepo zraslo.
Škatla piškotov je že od četrtka skrita v kleti (sicer bi bila že prazna).
Od sinoči imamo tudi sveže pečeno potico.
Čakajo nas umirjeni trije dnevi.
Vsi se veselimo.

Zakaj je koristno imeti otroke?

Brez njih najbrž ne bi nikdar izvedela, da je izumrl javanski nosorog. Zadnjega živega so našli mrtvega (to je bil citat).
Očitno je res.
Takile so bili:

Drobižki (15)

Večerja pri Majchinih: polkilogramska štruca kruha, sedem jajc, tričetrt kozarčka arašidovega masla, tri banane in tričetrt litra mleka za posladek (zmiksano v šejk)... Kaj bo, ko bosta fanta v resnih najstniških letih (še sebe se spomnim s sendviči, odrezanimi od sredine na pol prerezanega tavelikega hlebca...) si niti pomislit ne upam. Po mojem bomo samo za hrano delali :)

CJBM blog (Culinary journey by me) je bil zadnje čase navdih za prenekatero dobroto v naši hiši. Pomarančni sladoled, krompirjevi glavnički, žajbljevo pršutovi prigrizki, solata z bučo in granatnim jabolkom...

Postavili smo smrekico. Nekako "reda radi", ni še prazničnega vzdušja pri nas. Vedno jo postavimo prej, ker nam v januar nekako ne paše, zdaj, ko je povsod polno okraskov in lučk in božičnih pesmi pa bolj. Je bila v adventnem koledarju prejšnji vikend na vrsti, pa smo zrihtali. Zdaj se je bom bolj veselila in se imela vsaj čas za pet minut usest zraven in gledat lučke. Zdaj tudi nisem več huda nanje, v nedeljo mi je šla pa kot v risanki para iz ušes, ker so bile vse zafecljane...

Otrokinja je prebolela angino. Lansko sezono ni bilo nobenih podobnih obolenj, razen tiste operacije ne beležimo nobene bolniške. Je pa tale letošnja zato toliko "težje padla". Zaradi tedna odsotnosti je bila ob nastop pri plesnih, angleščino (ki jo strašno rada obiskuje), ter dva rojstna dneva v Atlantisu in enega "na kopnem". Priznam, da je zelo hrabro prenesla vse skupaj.

Pospravila sem ustvarjalnico. In z veseljem izbrskala stare zaloge fimo mase. In ker nam je Neža prijazno pokazala ene fine pripomočke na delavnici v Prometeju si seveda privoščila en kompletek in veselo valjala. Tik tak sem mela nove uhančke. Več njih. :) Pa kup idej se še mota po glavi, me prav veseli, da je službena gužva v veliki meri mimo za letos, da se bo dalo več časa preživeti izven pisarne. Uhančki se kar vrstijo, prav tako je nastala cela jata - majcenih presenečenj. Nič ne povem. :P Lahko pa pokažem sadno ustvarjanje z Otrokinjo. V soboto sem ji posvetila kar nekaj časa, sva skupaj packali in nastala je prav imenitna ogrlica. Nič zimska, pa kaj - tudi ona ni mrka in pusta ampak vesela in sončna punca.

Srednje dete je uspešno opravilo prvi kitarski nastop. Mama je zlikala srajco, cela družina ga je šla poslušat, luštno je bilo. Zdaj bomo doma najbrž še kaj drugega kot Enkrat je bil en majhen škrat poslušali. Ob udarni točki nastopa (kitarski duo z rock uspešnico) je prijavil, da zadnje ponavadi za konec prihranijo. Ja, sine, res je. :)

Beležimo pomembno delovno zmago. Manj kot dve leti po selitvi smo garažo pospravili do te mere, da je v njej lahko parkiran avto.

Pogrešam posedanje zunaj. Poleti sva z DH skupaj kofetkala, zdaj pa raje sama pijem kavo kot da bi posedala v mrzli in zakajeni garaži. V bistvu pogrešam klepetanje ob kavi. Upam, da bo nehal kadit preden bo spet poletje. :)

Pravkar...

...sneži. Prvič, če odštejem tisti oktobrski petek, ko se je videlo kakšno snežinko med dežjem. Otroci so navdušeni. Jaz grem vseeno s kolesom.

Dve leti - in darilce za bralce

Kakšen dan nazaj me je prešinilo, da sem jaz enkrat decembra dvadevet odprla blog. In res, 17.12.2009 je nastala prva objava. Od takrat jih je nastalo vsega skupaj 275.
Če bi mi takrat kdo rekel, da jih bo toliko, bi ga samo dvomeče pogledala in odpravila s kakšnim ja, ja, pa že...
Hvaležna sem M za brco v rit, ona je pred mano vedela, da bo tole zame.
V super svet sem prišla s svojim blogom. Prej sem se bolj po forumih zadrževala, ampak je tole bolj po mojem okusu. Meni ljubo, skrbno izbrano. In z veseljem spremljano in prebrano.
Morda bi si kdo mislil, da je pri Majchinih vse super in fajn, ker so objave pretežno pozitivne, vesele, nasmejane. Saj je, ampak ne ves čas - tudi pri nas so zoprnije, slaba volja, težki trenutki, kot povsod drugje, je pa res, da se sama bistveno rajši posvečam taluštnim stvarem, jamranja in hudega je povsod dovolj. Nenazadnje je to tudi neke vrste dnevnik zame, zapisanih je kup stvari, ki bi najbž utonile v pozabo, če jih ne bi zapisala. Sploh tiste drobcene, a nič manj dragocene.
Za rojstni dan se spodobi, da je torta pa žurka pa darilca... Torte ne bo, žurke tudi ne, sem se pa odločila, da nekomu med bralci namenim - nekaj. Odločitev o točni vsebini darilca bo padla, ko bo znan obdarovanec ali obdarovanka. Kljub temu, da ne veste, kaj vas čaka, vas vabim, da pod tole objavo napišete komentar. Vsebina je poljubna. 26. decembra objavim, kdo dobi in kaj. ☺

Kako naj pa ve...

Naša punca ima rada Filly konjičke. Nazadnje je v adventnem koledarju našla tegale:

Sposojeno tukaj

O: "Mami, kako je temu ime?"
M: "Ašja (Ashia). Piše, da je Zauberin (rekla sem seveda Cauberin). To pomeni čarodejka."
O nekaj časa gleda slikco, napis pod njo...
O: "Mami, s katere strani se že bere?"
Pokažem ji in povem, da z leve proti desni.
O gleda tisti Zauberin, pa pravi: "Ampak tukaj ni nobenega C..."

Hja, dete, kompliciran je ta svet :)

Orehovi kifeljci

Tudi te pripravljam po taščinem receptu. Če so Deviške prsi moji najljubši, se DH in tavelik sine daleč najbolj navdušujeta nad temi. No, definitivno se jaz nič ne pritožujem nad njimi, da ne bo pomote. ☺ Ker so neznansko slastni.

300 g moke
175 g mletih orehov
250 g margarine (jaz delam z maslom)
125 g sladkorja
1 vanili sladkor
aroma limone in ruma

Pečemo cca 15 minut pri 200 stopinjah.

Tople povaljamo v sladkorju v prahu.

Lanska fotka:

Mesne "tortice"

Ko sem zjutraj pubeca prosila, če mi prinese knjigo, da napišem recept, mi je vmes pokazal še ene "kanadske mesne tortice" iz iste knjige. In je to danes pripravil za kosilo.
V bistvu pripraviš maso kot za polpete - iz mletega mesa (pol kile), čebule, česna, zelenjave (mi smo nakockali eno papriko in naribali en korenček), žlico paradižnikove mezge, malo drobtin, vodo (midva sva namesto vode dala jajce), nekaj peteršilja, sol in poper.
Namesto da pečeš polpete, kar pomeni, da so ne le bolj mastne ampak tudi da moraš stati zraven, obračati in potem seveda čistiti pošprican hladilnik, maso enostavno - nadevaš v modelček za mafine, porineš v ogreto pečico in pečeš pol ure pri 180-200 stopinj. Pri nas je nastalo devet polpetk (sedem v silikonu za mafine, dve sem spekla pa kar v posodicah za creme brulee, da je šlo vse hkrati v pečico (kar pri nas, ki imamo okroglo pečico, ni samo po sebi umevno).
Priporočam, ker je hitro, fino, z malo packarije, dobro pa itak.

Čokoladni piškoti s kikirikijevim maslom

Kuharice, namenjene mulčkom, so fajn. Konkretno ta recept je iz knjige S kuhalnico okoli sveta. Fanta pripravita tele piškote kar tako včasih kakšno popoldne.

200 g moke
2 jajci
125 g stopljenega masla
125 g kikirikijevega masla
200 g rjavega sladkorja
1 vrečka vanili sladkorja
1 čajna žlička kvasa v prahu
100 g jedilne čokolade ali 100 g čokoladnih zrn (chocolate chips po mojem)
2 ščepca soli.

Maslo, arašidovo maslo, 2 jajci, rjavi in vanili sladkor z metlico zmešaj.
V večji skledi zmešaj moko, kvas in sol. Dodaj čokolado (z valjarjem jo streš v nepravilne koščke). Mokre sestavine priliješ v skledo z moko, dodaš čokolado. Mešaš s kuhalnico.

Za oreh velike kupčke polagaš na s peki papirjem obložen pekač dovolj narazen (se razlezejo).
Pečeš 13-14 minut v 180-200 stopinj vroči pečici.

Tele sem enkrat celo uspela fotografirat...

Aktualno

Ujeto danes dopoldne. Posneto z mobijem s privoljenjem lastnika kafiča lokala.

Pregrešno dobra

Jedilna čokolada.
Sladka smetana.
Mleko.
Jajce.
Cimet.
In stepena sladka smetana za povrh.

Vroča čokolada by DH.

Polna.
Slastna.
Mmmmmmmmmmmmmmmmmmmmm

Deviške prsi

Tako se imenujejo piškoti, ki so bili meni od vse praznične peke pri tašči najbolj všeč. Poleg potice, seveda.
Ko sem iskala recept, sem videla, da sem ga lani obljubila, napisala pa ne.
Ker bo kmalu prišel prav, letos bo namreč na sporedu kar zajetna porcija, ga objavljam zdaj.

225 g lešnikov ali orehov
225 g masla
225 g sladkorja
1 jajce
370 g moke.

Sestavine zgnetemo v testo, oblikujemo hlebčke, vanje vtisnemo luknjice, v luknjice damo majhen kupček beljakovega snega (2 beljaka, 120 g sladkorja v prahu zmiksamo v gladko zmes), na vrh kupčka položimo lešnikovo jedro.

Pečemo 15 minut pri 180 stopinjah.

Rezultat? Takile so bili lanski:

Piškoti so uspeli do popolnosti. S potico se, žal, tako kot jo je pekla tašča, najbrž ne bom nikdar znala pohvalit. Je bila pač ekstra liga.

Recept je objavljen tudi pri Culinary journey by me. Ponuja škatlico svojih dobrot.

Drobižki (14)

A ni hecno, ko po tednih temeljitega načrtovanja nove kuhinje in skoraj dveh letih uporabe nekega večera, pol ure preden pridejo obiski, pogruntaš eno pomembno izboljšavo? V tistem hipu sva zamenjala vsebino dveh predalov in se spraševala, kako, da se nihče tega ni domislil že prej... Svakoga dana u svakom pogledu...

Bunny suicides so hecni. My favourite je tisti z Noetovo barko. Ali tisti s Harryjem Potterjem. Ne morem se odločit. ☺

Kino s puncami vedno paše. Če je prej še klepet ob kavi in tortici je večer prima. Pa še en tak je v planu, jupiii.

Varuh otrokovih dolžnosti je knjiga, ki jo toplo priporočam vsakemu staršu. Če pri drugem otroku misliš, da že nekaj veš, ti je pri tretjem absolutno jasno, da še vedno nisi videl niti približno vsega. Koristno branje v vsaki fazi starševstva.

Spala sem dvanajst (12!) ur v kosu. Očitno sem bila res skurjena. Kljub temu sem šla po kosilu malo poležat.

Volilni listek sem oddala. Žal sem morala izbirati med manj privlačnimi opcijami - nihče ni namreč obljubil dodatnega dne v tednu ali vsaj kakšne ekstra ure dnevno...

V pižami sem na terasi pila kavo. Decembra? Hmmm...

Krompirjevi glavnički in bučni creme brulee za kosilo. Oboje super.

Po Otrokinjino

Saj bi napisala "Po žensko", ampak naša punca je razred zase.
To dete non stop govori in vedno ob niti pripovedi naplete še kup enih pentelj, tako da jo moraš prav zbrano poslušat, ko ona kaj pripoveduje, da ne zgrešiš bistva. Kar je, priznam, včasih prav naporno in kdo ve, koliko podrobnosti mi uide. Zato me je preblisnilo, da poskusim napisat, kako bi sinov stavek povedala ona. Ravno tako brez premora, zapisala bom pa razdeljeno na besede, ker je to že poslušat težko, kaj šele brat. Imena so izmišljena, so vpletena v zgodbo samo za ilustracijo. :)

Mami, takoj po kosilu, danes smo jedli meso in krompir in juhico in solatko in sem vse pojedla, no, samo solatke sem malo pustila, sem se oblekla in šla domov, pa najprej sva šli do njene hiše skupaj s sošolko in sva se pogovarjali in potem sem šla previdno čez cesto, sem počakala na zeleno luč, kot je treba in kot je tudi zadnjič dedi pravil, ko smo bili na obisku in smo jedli piškotke, da je treba zelo pazit na cesti ker je nevarno križišče, in ko sem prišla domov sem doma videla tvoj listek na mizi ampak sem se najprej malo pogovarjala s fantoma, sta bila že doma ker sta imela danes čisto malo pouka, potem pa sem začela zlagat posodo iz stroja, in sem vse pospravila, samo za kozarce sem prosila, da mi fanta pomagata, ker še ne dosežem do police, sem še premajhna, nisem pa upala vzeti pručke, ker je bil pod njo Puki, da ga ne zmotim in potem me je klicala Maša in vprašala, če se grem lahko k njej domov igrat, tukaj blizu so doma, v tisti beli hiši blizu naše pekarne, z njeno mamico sta se zadnjič na praznovanju pogovarjali, ker smo se otroci še igrali in ste vsi starši dovolili še deset minut ker smo bili res pridni, ampak šla bi k njej samo do petih ker ima ona potem glasbeno šolo, a veš, ona igra violino, v isto šolo hodi kot midva na kitaro, ampak njo pelje oči, pa nima občetrtkih ampak ob torkih pa res bi rada šla k njej ker se je pri njej res luštno igrat in ker je moja dobra prijateljica pa še dve petki sem dobila v šoli, smo dobili nazaj kontrolko od matematike, ki smo jo pisali prejšnji teden in sem dobila pet, sem imela čisto vse točke, samo jaz in Tina iz razreda, tista z očali, pa samo še dve petki sta bili v razredu pa še angleščino sem bila vprašana in sem tudi vse znala in dobila pet. Sej lahko grem ane, prosiiiiim?


To je na kratko. :)

Po moško

Danes kliče sine:
"MamijazsemzdajleprišelizšoleinbomzložilposodoizstrojakotsinaročilainpotembišeldopetihkBenjaminupašedvepetkisemdobilsejlahkogremaneprosiiiiiiim?!

Kratko, jedrnato, "to the point".

Čisto po mamici

Otrokinja se zadnje čase rada sama zadržuje v svoji sobi. Posluša CDje s pesmicami in pravljicami in čara po svoje. Riše, barva, ustvarja (bleščice, lepilo pa to), sestavlja Hama perlice ali - sestavljanke.
Trenutno je na tleh tole:

po mamici :)

Podražitev Uskladitev cen

Vožnja z mestnim avtobusom v Ljubljani bo po novem dražja. No, oni pravijo, da so cene uskladili. Jaz pravim, da so jih podražili. Cene so se zvišale in to divje, pa če to poskušajo zakamuflirati v kakršnokoli frazo.
SSKJ pravi takole:

podražíti  -ím dov., podrážil (ȋ í) zvišati ceno: podražiti blago, živila; meso se je podražilo / podražiti proizvodnjo

No ja, morda pa se lahko takole igračkajo, SSKJ ob glagolu "podražiti" res ne navaja izrecno avtobusnih vozovnic...
Vožnja, ki je prej stala 0,80 EUR (z možnostjo poljubnega števila prestopov v intervalu ure in pol od prve vožnje za ceno ene vožnje) bo zdaj stala 1,20 EUR. Kar je 50 (petdeset!) odstotkov več.
Fanta sta dovolj velika, da na trening košarke, od doma oddaljen dve do tri postaje z mestnim avtobusom, hodita sama. Ker trening traja uro in pol neto, to pomeni zaradi preoblačenja, čakanja na avtobus itd. dve vožnji na fanta, torej štiri na dan, ko imata trening. Prej je to družinski proračun stalo 3,2 EUR. Zdaj bo to stalo 4,8 EUR. To je že toliko, da ju tisti dve postaji raje peljem z avtom. Je ceneje.
Kakor nam je bil novi koncept voženj z mestnimi avtobusi bistveno bolj všeč od prejšnjih žetonov, saj v sklopu ene vožnje že lahko kaj opravimo recimo v centru mesta in se s tem izgonemo parkiranju, bomo zdaj očitno spet večkrat v avtu kot na avtobusu.

Nepotrpežljiva

Neučakana sem. Zelo hitro me mine potrpljenje, če se kaj ne zgodi v času, ki sem ga pripravljena tolerirati pri kakšni stvari. Pa čeprav gre za nebistvene reči. Recimo da se spletna stran nalaga nekaj sekund dlje, kot občajno. Ali da na samopostrežni blagajni ne morem potegniti naslednjega izdelka tako hitro, kot bi si želela. To je tudi eden od razlogov, da se nikdar nisem lotila vlačenja filmov z interneta. Kdo bo pa to čakal... :)
Po drugi strani pa obstajajo granatna jabolka, pomelo in sestavljanke.
Jackie4Grace me je danes spomnila na to, da sem o prej naštetem že imela namen pisati. Meni pri granatnem jabolku namreč ne kaplja in ne curlja. :) Vsaj ne v omembe vrednih količinah. Je pa res, da je to pri meni en tak meditativni postopek. Vzamem nož, krožnik, ganatno jabolko z nožem previdno načnem, da olupim samo toliko zunanje lupine, da ne poškodujem nobenega zrnca. In potem se počasi, zrno po zrno, preglodam skozenj. Jaz, ki nestrpno tapkam po mizi vsakokrat, ko startam računalnik - ker to pač ni takoj ampak čez kakšno minutko... Je pa res, da je napo objavil kot komentar en koristen nasvet. To pa bom izkoristila takrat, ko bom spet našla tisti recept, ko na solato (sladico?) potreseš zrnca granatnega jabolka... Za tisto namreč nimam potrpljenja z lupljenjem. Pa zastopi, če moreš...
Podobno je s pomelom. To je tisti ogrooooomen zelen agrum, ki je za moj okus na zgornji meji grenkosti, ravno prav osvežilen in ravno prav kiselkast. Pri tem je podobno. Ko odstranim debelo zunanjo lupino vsak krhelj posebej natančno olupim, saj je ovoj krhlja absolutno pregrenek. Pa kaj potem, če traja pol ure, da pojem kos sadja...
Sestavljanke so prav tako poglavje zase. Pri nobenem delu, ne glede na to, ali mi je všeč ali mi smrdi, ali se mudi ali imam dovolj časa, ne zdržim dolgo. Vedno imam načetih sto stvari hkrati in se premikam od ene do druge. Razen pri sestavljankah. Tam pa mirno ure in ure čepim zraven. In me niti modro nebo, kjer so vsi koščki enake barve, ne spravi iz tira. Cel kup sestavljenih imam za sabo, največja recimo je ena aplska pokrajina v 5000 delih. Pa Klimtov Poljub. Pa Tadž Mahal. Pa kupi tistih majhnih, po 500 kosov, ki ti skrajšajo kakšen večer ali dva, pa jih potem razdreš za naslednjič. Med zadnjimi je recimo tale:

slika sposojena tu

A ni svetovna☺? Najprej se je izkazalo, da je hudo komplicirana, ker je v naši izvedbi pretežno zlata in črna, potem se je izkazalo, da je pisofkejk, kljub dvatisoč koščkom, ker so itak napisi, pri njih pa vedno veš, kako so prav obrnjeni. Ha. Sestavljena naskrivaj, ob dneh, ko DH ni bilo doma, da jo je dobil v okvirju za RD. On ima namreč strašno rad zemljevide.
Me zanima, če ima to kaj opraviti s tem, da sem riba po horoskopu. Vsaka v svojo stran...

Sonce!!!!!

Po sploh ne vem koliko dneh, ko v prestolnici nismo videli niti S od sonca, se je danes le prikazalo.
Seveda smo v hipu obrnili plane na glavo. Delali bomo zvečer, magari do dveh zjutraj, zdaj gremo ven. Z DH sva napokala dva mulčka od treh (en je zbolel), fotoaparat, nekaj orehov in smo šli peš v Tivoli.
Mrzlo vreme, še zadnje jesensko listje na drevju, kupi listja na tleh, precej sprehajalcev, kar nekaj ptic...

Zmagovalke pa so bile veverice. Že ko sva pred leti vozičkala s tavelikim sinom, je v enem delu parka starejša gospa vabila veverice s poslasticami in jih klicala "Muki, Muki". Tako da se je to nekako prijelo in če smo v Tivoliju, gremo tam mimo, če morda kakšno uzremo.
Danes smo imeli več kot srečo. Veverice niso bile prav nič bojazljive, približale so se čisto do nas, tako blizu, da se je DH smejalo še dolgo, ker je uspel eno celo malo pobožati. Odnesle so nam nekaj celih orehov, pustile pa kup nepozabnih spominov. Fotke? Žal ne tako fajn, kot bi si želela. Tema, sposojen aparat... Upam, da bo drugič boljše.

popolnoma brez strahu se približa ljudem

manj kot dva metra od nas se je mastila

dve na eni sliki

Mene, rojeno spomladi in od malega živečo v "beli" Ljubljani, jesen ne gane kaj dosti. Mi je pa jasno, zakaj je najljubši DHjev letni čas prav jesen. On jo je dolga leta doživljal izven prestolnice, s soncem obsijano, s čudovitimi barvami pobarvano, pa še prav zmrzljive sorte ni.

Freddie

Queene poslušam še iz časa, ko je bil Freddie še živ. Še na kasetah... Danes so v spomin dvajsete obletnice njegove smrti pesmi skupine Queen vrteli pogosto. Meni je bilo všeč. Uživala sem v marsikaterem njihovem hitu.
Ko sva se pred nekaj leti z DH odločala, ali naj greva v Beograd na koncert Queenov, je bila največja dilema "Queeni brez Freddieja? Hmmm?" Pa sva šla. Queeni s Paulom Rodgersom so bili odlični. Predvsem (ali zlasti) zato, ker se niti ni trudil biti Freddie. To pač ne gre in on to ve. Freddieja je v vseh pesmih kljub temu dovolj, lepo so se spomnili nanj tako glasbeniki sami kot s posnetki na zaslonih, tako da je bil koncert odlično doživetje. Ni nama bilo žal in če bo še kdaj kakšna priložnost, najbrž spet greva. Verjetno z mulčki. ker je glasba Queenov tudi njim všeč.
Danes sem se večkrat spraševala, ali danes v glasbi obstaja kdo, za kogar bo čez dvajset let še kdo vedel? Se bo kdo obdržal do otrok mojih otrok? Ali so stvari enostavno preveč hipne, da bi se lahko obdržale dolgo? Že tehnika crkne takoj po izteku garancije, sploh si ne znamo predstavljati, da bi danes kupljen pralni stroj delal 15, 20 let, kot so delali včasih...
Ne zgruntam, ali smo ljudje navajeni sprememb ali glasba enostavno ni več tako dobra?
Taka tema vsekakor rabi svoj link. Težka izbira, med toliko dobrimi, ljubimi.
Pa naj bo tale, ker mi je res noro všeč.

Keeping the faith

Fletno filmsko lenuharjenje za solo petkov večer po dolgem tednu...

Aha! Pa te mam!

Zdaj vidim, da je bil tisti smajli - prikrivanje sledov z namenom zmesti Majcho!
Seveda sem bila takrat tako vesela in navdušena, da se sploh nisem vprašala, če sem morda za kaj prikrajšana. Seveda sem! Pa še kako!

In tu je dokaz.
Nekaj sem iskala v predalu z dobrotami.
In našla še eno "štangico" Fererotov, prav takšno, kakršno sva zadnjič zvečer uničila z DH.
V štangici je zapakiranih 5 (PET!) Fererotov!!!
In jaz sem dobila samo dva!!!!!!

Ampak sem bila smajlija zelo vesela.
In nič nisem huda. Bom zmazala še zadnjo štangico.

Še pet minut...

...si je izborila Otrokinja.
Prava mala Parižanka je, če se spomnim Mačka Murija, tale naša punca...
Saj med vikendi je fino, ker je ljubi mir tudi do desetih zjutraj. Med tednom je pa težje, ker se nam mudi.
Danes sem si rekla, klinc pa vse skupaj, pustila punco v postelji in si naredila kavo. Tak čist taprav kapučino. S penico s kupčkom.
Jaz mam pravo stvar:

Za vas pa...

Nespresso. What else.

Filmsko presenečenje

Pred kratkim so dva zaporedna večera na TV vrteli Tarantinov Kill Bill (1. in 2. del).
Filma sem v kinu prešpricala, prav tako sem zavijala z očmi vsakič, ko so predvajali po TV - ker spet ni nič za gledat...
Sploh ne vem, kaj me je prejšnji teden premamilo k ogledu. Trailer prvega dela ne pokaže kaj dosti tistega, kar bi mene pri filmu pritegnilo. Drugega se nisem niti lotila, drugi so običajno kvečjemu slabši...
Videla sem oba. Pravzaprav sem drugega komaj dočakala.
In naslednjič, ko bosta na TV, ne bom jamrala. :)
Ampak bom še enkrat uživala v vsakem pretiranem posnetku špricanja krvi, neobičajnih gibih (celo za borilne veščine), odličnih dialogih, fantastičnih igralcih in, seveda, glasbi, ki vsemu skupaj da piko na i.

Ta vikend si po dolgem času spet ogledam Šund. Je ravno prav dolgo od zadnjega ogleda, da ga ne znam več na pamet. ☺

Opravičilo

Na tem mestu se opravičujem tistemu, ki je včeraj pridno na kup nagrabil kup listja.
Nisem se mogla upreti in sem šla, namesto naokrog, naravnost čezenj.
Fino je bilo. :)


slikca je sposojena tukaj

V svoj zagovor naj povem, da ga nisem toliko razbrcala, kot me je mikalo.

Dialog

Včeraj (v bistvu že danes) po posladku sem se spravila še pred računalnik.
Poklicala sem DH, da si pride eno hecno slikco pogledat.
Naslonil se je na naslonjalo mojega stola in se skoraj zvrnil.

DH: Ta stol je zanič!
Majcha: Ne, ta stol je za enega.

Posladek

Z DH si brez hujše škode mirno privoščiva večerne pojedine v kuhinji. Nocoj je bil to sendvič s šunko in pršutom, paradižnik z mocarelo in baziliko ter Fereroti.
Medtem, ko sem jaz pospravljala posodo v stroj je DH pojedel svoj del in meni pripravil sladico.

Je bilo še bolj slastno kot sicer.

Plus dneva :)

Tokrat je smajli pravi. :)
V prejšnji objavi sem omenila, da "pravi plus" današnjega dne še pride.
Med obrezovanjem potonik sem vrtnice, ki rastejo ob stopnišču videla z malo drugega zornega kota kot običajno. In tam, stisnjena ob stopnicah se je sramežljivo skrivala še zadnja letošnja. Res sem se je razveselila. Kljub okoliščinam mi je polepšala dan. In nam jih bo, v vazi na mizi v kuhinji, gotovo še nekaj.

Plus dneva :(

Smajli v naslovu je obrnjen pravilno. Na žalost....
Po enournem delu s pomočjo kupa tehnikalij kot so kompresor, dvigalka in specialni ključi sva z DH odkrila krivca za prazno zračnico, ki me je zjutraj "pozdravila" še pred prvo kavo. Odšraufala sva rezervo, zamenjala preluknjano gumo z rezervo (pravzaprav celo kolo), napolnila vse gume (če sva že kompresor razvlekla) in dolila malo olja, če sva že rihtala avto. Pa da povem po pravici: DH je naredil glavnino dela, tista dvojina v prejšnjem stavku je tako, da se lepše sliši. No, saj jaz nisem stala križem rok: šla sem po papir za brisat palčko od olja, se naučila, kam se olje sploh nalije, videla celoten sistem demontaže in montaže in vmes porezala suhe potonike, ki so rasle pred hišo. Sem pa prva videla krivca, DH je medtem namreč sedel v avtu. Bil je en plus šrauf (odtod naslov ☺), pobran neznano kje, predvidoma včeraj zvečer, saj sem se domov vrnila še čisto brez težav.
Ehja, kot da za danes ni bilo načrtovanega drugega dela... In zimskih gum sploh še nimam doma, s tem sem se nameravala ukvarjati naslednji teden.

Resnični plus nenačrtovanega postopanja zunaj pa v naslednji objavi.

Kaj polepša dan? (2)

Pred Hiško Šiško raste octovec (Rhus thyphina). Meni je to strašno lepo drevo. Žal na našem ni skoraj nič rdečih storžkov, ki naj bi sicer bili na koncu prav vsake veje - vsaj spol rastline pravi. Ti storžki so namreč meni osebno poleg zanimive krošnje posebej ljubi. No, vsako leto je bolje - lani je bil en storžek, letos sta dva. Kar je sicer 100% prirastek, ampak, jg, če nima storžkov mu "nekaj manjka". Tako da sem že resno razmišljala, da ga bi ga zamenjali za kaj drugega.
In potem je prišla jesen. In listi so se obarvali v vse jesenske barve, kar jih je. Drevo prijazno pozdravi z vsemi prelivajočimi se odtenki od rumene preko oranžne, rdeče do osnovne zelene tudi ob polj pustih dneh, kaj šele ob sončnih, kot je bil včerajšnji.
In če je tole prizor, ki ga zagledaš, ko stopiš iz hiše, zakaj bi že človek menjal drevo?

Kaj polepša dan? (1)

Včerajšnja objava me je pripravila do tega, da bom začela objavljati novo serijo objav. Nekatere bodo s slikami, nekatere bodo brez, nekatere se bodo skrivale v drugih objavah, bodo pa. Me zanima, koliko se bo takih objav nabralo in kaj vse se bo skrivalo za njimi.
Danes torej prva.
Zadnje čase pridno kolesarim.
Na poti domov me vedno "pozdravi" tale možiček, ki ga je nekdo narisal čez cestno oznako.
Prav simpatično se mi zdi.

Kaj me je v letu 2011 najbolj osrečilo, spravilo v dobro voljo, nasmejalo?

Tole vprašanje sta mi danes zastavili tako M kot Hali. Z istim namenom - podeliti koledar, ki ga podarja Dom in stil.
Ne, jaz koledarja ne podarjam. Z veseljem pa širim idejo o njem vsem, ki me berete. Morda se po moji zaslugi še kdo zamisli in po svojem spominu pobrska za lepimi trenutki in ugotovi, da jih pravzaprav ni malo.
In točno s tem namenom pišem to objavo. Da se zamislimo, preštejemo trenutke, dneve, celo daljša obdobja, ko smo res srečni, dobre volje, nasmejani. Jaz sem čedalje pogosteje vse od naštetega. Nenazadnje že moj "podpis" opisuje kot strašno nasmejano sončno prijazno. In bolj ko sem taka, bolj so okrog mene tudi taki.
Kje najdem svojo srečo, smeh, veselje? V tisoč stvareh, pa naj se še tako pocukrano sliši.
Tu je družina, ki ponuja še in še smeha, ponosa ob dosežkih, objemov, miru, ko mulčki pospijo in jih pokriješ in gledaš mirne obrazke, okusen sendvič, ki ti ga DH prinese v pisarno sredi noči, jutranje cartanje v veliki postelji.
Tu je delo, ki je lahko strašno zadovoljujoče, če namesto strogo uradnega pristopa izbereš nekoliko mehkejšega a še vedno korektnega. Neverjetno, kakšni odzivi...
Tu so prijatelji, ki te razveselijo tako ali drugače, s katerimi se že ujamem, če ne drugače pa s pomočjo sodobne tehnike, če se le da pa se dobimo, kaj pojemo, popijemo, se naregljamo za nazaj in za naprej.
Tu so počitnice, take in drugačne, ki nosijo veselje novih doživetij, zanimive izkušnje, neprecenljive vtise.
Tu je tale moj spletni domek, ki je tako zelo moj da si nikdar nisem znala predstavljati, da bo tako imenitno - z vsem, kar sodi zraven - obiskovalci, drugi blogi, komentarji, nenazadnje moje lastne objave s starejšim datumom, od katerih bi marsikatera ušla v pozabo, če je ne bi zapisala.
Tu so drobne stvari, malenkosti - kakšen prizor, ki ga uzreš mimogrede, prijazen pozdrav že koga, drobna gesta, ki polepša dan.
Tako, to je moja spodbuda k iskanju lepih trenutkov. Saj ko jih spoznaš, jih lahko poskusiš ujeti čimveč. Ker si bolj pozoren, saj nikdar ne veš, kje te najde nekaj, kar morda traja le hipec, ampak še dolgo riše nasmeh na obraz.

Seveda bom pa tole objavo polinkala obema v komentar - koledar je le strašno fleten ☺.

Daljinci

Imam se za kar brihtno in sposobno punco. Vse sorte znam in razumem. Popolnoma in dokončno pa zmrznem pri - daljincih. Tistih za TV.
Nekako ne gre v mojo glavo, zakaj jih potrebujemo toliko. Trenutno aktualna TV ima 4 (štiri!) daljince. Prejšnja pa tri. Drugačne od trenutno aktualne, se razume.
Za prižgat TV je treba uporabiti enega. Če hočem recimo zamenjati kanal je potreben drug. Za zvok spet tretji. Ja hudiča, vse naprave, ki jih poznam, postajajo manjše, preprostejše, "več v ena", plug and play, samo tile daljinci se kar množijo pa vse več gumbov imajo, ki so bodisi opremljenimi z nekimi iks znakci bodisi opremljenimi s popolnoma nerazumljivimi napisi. No, ne toliko nerazumljivimi kot neintuitivnimi. Očitno zahtevam preveč, če bi si med poplavo gumbov, če že morajo biti tam, zaželela kakšnega preprostega. Npr da obstaja gumb "TV" - ki bi vključil TV, ko se prikazuje kaj drugega, recimo DVD ali internet ali kajvemkajševseznatistavelikačrnazverina.
Priznam tudi, da grem kdaj, sicer globoko v zadregi, vprašat mulčke - njim je namreč vse jasno.

Morda pa bo kdo našel tržno nišo: TV daljinec za ženske? Me itak rabimo samo prižiganje, glasnost in menjavo kanalov...

Ker je to tako, sva se, jaz malo bolj kislo, DH pa še bolj od srca, smejala enemu od nadaljevanj serije Sodobna družina. Claire je imela podobne težave.

Razlog, da si sploh upam kaj takega "naglas povedat" je pa v tem, da sploh nisem edina. Kar mi je v tolažbo.

Zobna miška

Že prejšnjo soboto sem pod vplivom ravno dobljenega zobnega aparata pri mlajšem sinu nekoliko zaskrbljeno pogledovala proti ustom Otrokinje. Pa saj ona nima tako nametanih spodnjih zob, ne? Kako, da prej nisem opazila? Najbrž je to zaradi vseh obiskov pri ortodontu...
Pa potem v nedeljo pri zajtrku spet pokukam, saj otrokinja prikladno sedi ob meni, mi pa itak čebljamo med obroki kar precej. Ni mi dalo miru in sem le pogledala malo od bližje. Ja madonca, punca ima ja zmajani obe spodnji enki! Ni čudno, da zobje izgledajo čisto nametani.
Sinoči je vse skupaj doseglo vrhunec s tem, da je prvi zobek izpadel. No, po tuširanju sva ga vzeli ven, itak se je komaj še držal.
Seveda je po družinski navadi, pripravila zobek poleg pisemca za zobno miško. No, ona ji je narisala risbico. Zobek je bil natančno postavljen v krogec med hiško in metuljčkom.

Zobna miška je, kot to pri nas počne, zobek skrbno pregledala, pustila pisemce s pohvalo in pohvalnim "kar tako naprej" in nagradico. Za prvi zobek je bila to ena hudo imenitna zobna ščetka s Hello Kitty in lučko, ki utripa tako dolgo, kot naj bi se zobki čistili. Navdušenja še pa še, upam le, da bo tudi motivacija zdržala dolgo.

Zimska oprema ☺

Splet okoliščin je pripeljal do tega, da moram vsake toliko za celo dopoldne nekam, kjer ni daleč okrog nobenega parkirnega prostora, obenem pa je vse skupaj dovolj blizu Hiške Šiške, da bi šla načeloma lahko tudi peš. Prav tako imam mestni avtobus, vendar samo eno linijo, ki vozi relativno poredko.Ampak: mestni avtobus čakaš neznano dolgo, peš je v zoprnem vremenu vseeno kar daleč, tako da sem pridna in se vozim - s kolesom. Je le boljše, če me zebe pet minut kot če me četrt ure, ne?
Bolj ko je slabo vreme, večkrat se spomnim na rek "Ni slabega vremena, je samo slaba obleka". Pa kar drži. Tudi ob tistih mrzlih in napol sneženih dneh sem bila s kolesom. Edina daleč naokrog. ☺ Če bi šla peš, bi bila gotovo mokra, tako pa me ni našla niti kaplja. Res pa, da mi pri pešačenju skoraj zagotovo ne bi padlo na pamet, da bi imela oblečene zimske hlače, softshell, gumijaste škornje, šilt kapo, čez vse pa pelerino. Daleč najboljša investicija so bile pa zimske kolesarske rokavice in zame, ki so mi kape pretežno zoprne, naušniki. Ušesa so mi hvaležna, roke pa tudi.

Mnja, z zimskimi gumami za avto ne bom tako poceni prišla skozi... Bi blo pa fino.

Kar lepo uspeva

Kar smo sejali, bomo na novem vrtu tudi kosili.

Tudi tam, kjer so zdaj še vidne zaplate peska, poganjajo drobne bilke.
In japonski dren ima rdeče liste, kot obljubljeno.
Prav super bo.

Orecchiette con cime di rapa

Skoraj obvezna reč, ki si jo Majchini kupimo na kakšnem potovanju, je lokalna kuharica. Priznam, potem ne kuhamo toliko, kot bi si včasih želeli, pa vseeno nam je v veselje potikanje po knjigarnah in izbiranje česa primernega.
Letošnja Puglia nas je navdušila za orecchiette. To so pač ene od mnogih tipičnih lokalnih testenin. Kot lokalna specialiteta je seveda večkrat omenjena kombinacija "orecchiette con cime di rapa".
Vse skupaj moram pravzaprav začeti na začetku.
Prvič: DH in jaz ne govoriva italijansko.
Drugič: DH in jaz sva iz mest in o kmetovanju ne veva hudo dosti. Ravno vijoličnih krav nama ne podtaknejo, da bi kakšno šavje na podlagi majcene slikce iz knjige znala pravilno kupiti v trgovini pa tudi, kot se je izkazalo, ne gre iz prve.
Tako smo torej kupili orecchiette in eno "šavje" na ci. Ko sva to šavje primerjala s tistim v knjigi sva pač ugotovila, da to ni to. Kupila sva - cikorijo. No, orecchiette smo takrat pojedli s paradajzom, cikorijo pa v solati.
Kasneje se je izkazalo, da je "cime di rapa" - perje od repe. In da je pač ni.
Ko smo prišli domov naju je preblisnilo, da sosed pa ob kakšnem svojih obiskov v ruralnem okolju zna dobit kaj perja, saj je pri nas to, kolikor nama je znano, odpadek.
In ja, dobili smo goro tega perja, ga očistili, skuhali po navodilih iz knjige, torej vrgli v osoljen krop, ko je zavrelo, dodali testenine, ko so bile testenine kuhane, vse skupaj precedili, zabelili z na olivnem olju popraženim česnom in slanimi filetki (inčuni).
Nastala je presenetljivo okusna jed, ki smo jo zmazali za večerjo nekaj dni nazaj. Vsi, tudi mulčki.

Danes sem ob preverjanju pravilnosti črkovanja našla še en filmček, kjer jih pripravljajo postopkovno malo drugače, kot pravi recept v najini knjigi, dodajo tudi čili, ampak suma sumarum je rezultat krožnik okusnih testenin.

In še odličen stranski učinek: čisto iz firbca sem preverila, ali tale metoda lupljenja česna res deluje tako, kot je prikazano. Res deluje. ☺

Slovo mojstra

Delo mojstra Pavčka me je spremljalo od malih nog, me spremlja danes in bo zagotovo spremljalo mene, moje otroke in še mnoge še mnoga leta. Jurija Murija znam še vedno praktično v celoti napamet.

Bruselj (3)

V soboto sva se do sitega naspala, do sitega najedla in šla najprej na vrh MIM (Museum of musical instruments) na kavo. Z DH sem morala deliti ta razgled, pa še fajn se mi je zdelo, ker je on običajno tisti, ki odkriva take fine kotičke in mi jih potem rad pokaže.
Poiskala sva nekaj turističnih kotičkov,

našla nekaj čisto naključnih zanimivosti,

si odznotraj ogledala katedralo, spila pivo (ki je šlo malo težko dol, saj sva ga v fensi lokalu čakala debele pol ure), si ogledala razstavo o Bruslju nasploh in zbirko oblekc za Manneken pisa (pišuka, več kot 650 jih ma - kaj bi blo šele če bi bil punca?), en pivski muzej, en park in, zadnji postanek pred fino večerjo, Atomium ponoči.

Takole pod črto moram priznati, da mi je bil Bruselj nad pričakovanji všeč. Pričakovala sem bolj pusto ali dolgočasno mesto in prav fino se mi zdi, da nisem imela prav.
Všeč so mi tiste stare stavbe, všeč mi je bilo, da je Grand place vseeno premajhen, da bi v objektiv ujel celo mestno hišo, všeč mi je, da je povsod pooooolno čokoladnic, da imajo prav imenitne pivnice z natakarji stare šole in miljavžent bolj ali manj odštekanih piv (info za kakšno punco, ki morda, kot jaz, ne mara pregrenkih piv - malinovo pivo je prav zanimiva reč - še vedno pivasto, ampak bolj "girly"), všeč mi je, da najdeš kup drobnarij, ki jih lahko opaziš samo ko imaš res čas in voljo (hecne zaključke na vrhovih hiš ali nasmejane čeveljce), fino se mi zdi, da sem uspela DH presenetit z razgledom, pa da sem našla uhančke s sovico, fine drobnarije za Ficke in pojedla en vafelj od katerega sem bila sita pol dneva.

Fino je blo.
Še več pa v albumu.

Bruselj (2) - no, v bistvu Leuven

V petek sva že zgodaj odrinila z vlakom v Leuven. DH na eno drugo službovanje, jaz na nov pohod. Leuven je en tak cukrček od mesta, sploh če ga imaš čas raziskovat po dolgem in počez v sončnem dnevu. Nabrala sem za en šiht pohajanja, edino enkrat sem se usedla za pol ure na kavo, enkrat na malco in enkrat za kakšno urco s knjigo na sonce. Sicer sem bila na vseh pomembnih trgih (na enem tako med tržnico kot ko so stojnice že pospravili), šla mimo vseh pomembnejših stavb, uživala v naključnih pogledih, ki so jih nudile ulice malo stran, se zabavala ob študentih (tam je ena ogrooomna univerza), ki so se martinčkali v parku, preletala obe nakupovalni ulici, dokler se nisem ob železniški postaji zgrudila na kavo (s knjigo ☺) in SMSnila DHju, da sem nasproti postaje in da se ne premaknem. Oba zdelana sva spila še pivo in šla nazaj v Bruselj. Če boste kdaj v Bruslju in vam bo ostajal čas, toplo priporočam. Pol urce z vlakom, vse je na peš dostopno, pa fletno do konca.
Par cukrčkov, več pa v albumu (komentarje v albumu še dopišem, ko bo malenkost več časa).

mestna hiša

mestna hiša

tole je sredi trga pred knjižnico - menda v poklon znanosti

prižnica v katedrali - popolnoma lesena

rokodelske umetnine

vesele ulice

pojama nimam, komu in zakaj je padlo na pamet, da bi ograje, drevesa, kandelabre ovil v nekaj nakvačkanega - ampak je fletno in mi je polepšalo dan

kode za zvonec

lep dan tudi iz dolgočasnih stavb naredi kaj igrivega

univerziteta knjižnica

park

balon pri knjižnici

del ene izmed nakupovalnih ulic

vesela ulica v bližini katedrale