Nočni sprehod

Po popoldanskem kidanju, borovničkah in palačinkah pri sosedovih sem si sprva želela samo vroče banje in izležavanja pred TV. Šlo je po planu, v kopalnem plašču sem že dremala pred TV, ko me zdrami klic. "Ej, nekam te vabim". Firbec je premagal dremavost. "Ja? Kam?" Obleci se, greva ven, čudovito je. Za hip me ima, da bi zagodrnjala kaj v smislu "A si čist na glavo padu?", ampak si premislim in preoblečem. Vmes je ravno do konca opral pralni stroj. Kdo ve, kaj si je mislila soseda, ko smo se ob pol polnoči srečali na hodniku in sva midva v polni zimski opravi obešala perilo. Pogledala je že tako, z malo privzdignjeno obrvjo. Saj je najbrž res čudno izgledalo...
Zunaj pa - UAU. Snega do kolen, itak še neskidano in nespluženo. Ljudi je bilo presenetljivo veliko zunaj. Očitno za zimsko veselje ni neprave ure. Res je bilo fino. Tisti posamezni avtomobili so odšumeli mimo, nove snežinke so pk-pk-ale po kapuci, stopinje so bile neslišne. Do kolen ga je bilo, kot sva ugotovila na bližnji čistini, kjer sva nehala iskati stopinje drugih ampak sva delala svoje v nedotaknjen sneg. Ob pol enih sva potem izropala hladilnik. Mmmmm, domača zaseka, domača kutinova marmelada...
Hvala, DH (dear husband). Bo treba ponoviti. Pa pripeljati smučarske hlače v mesto - jaz bi delala angelčke...