Lepo je biti soseda

Hja, nič kaj slovensko, kaj? No, pri naši hiši je itak toliko netipičnih stvari, da to, da se dobro razumem s sosedi, ni res čisto nič posebnega.
Hiška Šiška je že dokaj stara gospa, od prvotnih naseljencev je ostal samo še en par, v ostalih enotah so ostali le še potomci. Pa so fajn, od nekdaj se vsaj jaz osebno z njimi dobro razumem. Odnosi so korektni, skupne stvari razrešujemo po normalni poti, vse se da zmenit in vsi se dogovorjenega potem držimo. Z nekaterimi se samo pozdravimo, izmenjamo nekaj besed, z nekaterimi se zaklepetamo.
Hiška Šiška ima pa tudi svoje sosede. Ravno tako stare, če ne še starejše gospe. Tudi tam je prvotnih naseljencev malo, v nekaterih celo ni niti potomcev ampak so hišo kupili drugi. Novi lastniki. Mlade družine. Dve v istem času. Nov veter v stari soseski. Spet se med hišami podijo otroci (kot smo se mi tistih nekaj let nazaj), se družijo in igrajo, celo kar sami, sploh ni treba budnih oči staršev, ker je mikrolokaciji nekako uspelo obdržati prvotno raven prometa, torej tako malo, da ni skrbi.
Še skoraj boljše kot to, da imajo otroci družbo, je to, da jo imam tudi jaz. Ko so medsosedska spoznavanja in občasni klepeti prerasla v malo širše zasnovan spoznavni piknik, pa da klepetanja, katerim povod je druženje otrok, preraščajo v prijateljstva. Ravno ta teden se je tako poklopilo, da smo v miru uspele pokofetkat vse tri "nove" sosede. Uf, je pasalo... Tiste ukradene pol ure. Regljanje in smeh na polno. Predvsem pa paše zavest, da so ljudje, ki so mi blizu, lahko res - blizu. Dobro dene, da za tisto včasih tako potrebno "večerno pivo" ni vedno nujna logistika in dogovarjanje teden prej, da se zberemo z vseh koncev.