Danes je bil lep dan

Japajade, poreče marsikdo, ki se je prebijal kamorkoli iz tople postelje na tak siv deževen dan.
Pa je bil. Včasih pride tak dan, ko se ne daš motiti in si narediš lepega. Jutranji heksenšus preženeš s tem, da si oblečeš najkrajšo kiklco, ki jo upaš obleči v tem vremenu, obuješ nove škornje, se malo nališpaš, da daš koraku malo poskoka in greš v dan. Zamujanje v šolo? Sori, dete, protokol je dogovorjen, če se ga ne držiš, tvoj problem. Peš od semaforja, tako kot na vsako drugo jutro. (Vožnja do šole je pač reč, ki je mama v jutranji prometni konici ne prakticira, če ni res nujno.) Mojstri v hiši? Prijazni, kot vsako jutro. Poklepetamo, kot vsako jutro. Pripravljeni pomagat, kot vedno. "To se vse da zrihtat, gospa". Hvala, fantje! Celo šef od fantov je bil danes dosegljiv na telefon, poklepetala sva nekaj minut. Nasploh je bil današnji dan v znamenju dogovorov, pogovorov, usklajevanj. Ena zaključena stvar in cel kup dostavljenih reči za novi domek, en dogovor za naprej, vse urejeno. Vmes par cukrčkov kot recimo nepričakovan telefonski pogovor, pa zabavni prizori, ki so se v hipu zvrstili v moji glavi, ko je eno moje pisanje prijateljico oropalo nekaj minutk dragocenega časa, pa hec s sodelavci. Običajna popoldanska norija ob prihodu domov se je ustalila malo pred TV, malo pred računalnik in malo v posteljo s knjigo, da smo zajeli sapo za naprej. Se pohecali med večerjo, mladoletni so v postelji, jaz pa brkljam po internetu, da pospijo. Potem pride namreč na vrsto čarobno opravilo - zavijanje daril. Kakor je še med vikendom kazalo, da ti prazniki ne bodo kaj prida, ker je bilo še vse v zraku, nobene prave volje ni bilo, se je včeraj potem začelo odvijati - uspela sem izbrskati še zadnje reči, soliden ovojni papir, danes pa veselo na delo. Če zaključim dovolj zgodaj, da dan lahko zaključim s kopeljo in knjigo, bo prima. Če ne je bilo pa dovolj finega danes, da lahko rečem "danes je bil lep dan".