Zjutraj je bilo čudovito iz postelje opazovati sneg. Nekaj časa sem gledala cel prizor, potem sem začela opazovati posamezne snežinke. Kot bi opazoval množico ljudi, vsaka se obnaša po svoje. Ene hitijo naravnost navzdol. Nekatere vmes malo zavijejo vstran. Kakšna za hip obstane na mestu, kot da se poskuša odločiti, kam naj gre. Sem ter tja se najde kakšna, ki kljubuje gravitaciji in se, preden jo odnese navzdol, še malo dvigne. Vsaka zase neponovljiva. Lepo je bilo.
Moram lepoto sneženja pospraviti v kakšen skrit kotiček, da jo prikličem, ko se bom šla spopadat s prometom, kidanjem, parkirišči, kasneje plundro. Da je v vseh teh nevšečnostih vseeno nekaj čudovitega, neponovljivega, nekaj, kar mi je nenazadnje polepšalo neko sobotno jutro.
Ni komentarjev:
Objavite komentar