sobota, 22. december 2012

Življenje ni pravljica ali...

...pomebno spoznanje gospe pri štiridesetih mačke v najlepših letih (M ma prav, to je treba popravt)

Pustimo majevske vraže, poravnane planete, kaj vem kaj še vse so nam obljubljali za to leto. Jaz mirno napišem: it's the end of the world as we know it, saj mi je 2012 korenito spremenilo življenje. Pa me sploh ne zanima, kako točno se temu reče.
Vse se je temeljito prevetrilo. Očitno velja tisto, da "gre hudič na kup srat" - ko se zoprnije kar vrstijo, ena za drugo, pomembna življenjska odkritja, za zraven kakšna pokvarjena tehnikalija, da ni ravno dolgčas in negotovost v luči recesije za posladek.
Ko enkrat konkretno narediš inventuro po svojem življenju in če se tega lotiš brez strahu, utvar, plašnic, zadržkov, ko enkrat pustiš resnici, da priplava na površje, ne da jo ves čas po malem potiskaš nekam v ozadje, da se ni potrebno soočiti z njo, potem odkriješ marsikaj. In se s tem spopadeš. Pospraviš. Umakneš. Spremeniš. Se ne zmeniš več. Si hvaležen.
Ni enostavno odkrivati laži, kjer jih ne bi smelo biti. Ni enostavno videti mask, ki padajo, pa si živel v prepričanju, da jih sploh ni. Ni enostavno, ko ugotoviš, da so ljudje, ki naj bi ti bili blizu, daleč od tega, za kar si jih imel. Ni enostavno, ko se izkaže, da so ljudje, ki si jih imel za skale v svojem življenju, v drugačni perspektivi samo kamenčki, ki jih odvržeš, če te žulijo ali jih varno shraniš med lepe spomine ali neprecenljive izkušnje. Ni enostavno, ko ugotoviš, da te najbližji sploh ne poznajo. Ni si enostavno postaviti vprašanja "pa kam sem gledala tako dolgo"? In si odgovoriti nanj. 
Tako velike stvari bi se morale dogajati po kapljicah. Da si lahko sproti malo opomoreš. Nabereš energijo za naprej, predelaš sproti. 
Vsa pomembna spoznanja, ki so me srečala v tem letu, so me premetavala kot morje premetava majhen čolniček. Gor in dol, včasih čisto potopila čisto do dna, včasih dvignila v višave. Velika nihanja, pa ni jih bilo malo. Čeprav je bilo na trenutke res grozljivo, sem zdaj, ko gledam nazaj, hvaležna. Tako za negativna kot za pozitivna spoznanja. 
Sama nad sabo sem bila pošteno presenečena. Če bi me pred časom kdo vprašal, kaj bi naredila, če bi se mi dogajalo to, kar se mi je letos, bi mirno odgovorila, da bi se zlomila, da to je pa preveč. Nekako to, da te imajo vse življenje za drobceno nemočno bitje pride pod kožo in še sam misliš tako. No, nisem se zlomila, rasla sem iz tega. Ugotovila sem, da sem precej močnejša, kot sem si do zdaj mislila. Naenkrat sem spoznala, da to, da nimam varne ograjice okrog sebe, pomeni samo to, da lahko grem, kamor želim, da so mi vse poti odprte in da lahko sama izbiram, po kateri bom šla. Neskončno hvaležna sem za vse, česar sem se naučila, za vse ljudi, ki jih je življenje odneslo in za vse, ki so se na novo znašli v njem. Valovanje se je umirilo v nek konstanten tok, kjer sem našla čas za premislek, za umirjanje, za analizo tistega, kar je treba pospraviti za nazaj in načrte za prihodnost.
Od vsega dogajanja letos sem najbolj vesela, da sem našla Majo. Tako, kot sem jo spoznavala zadnja leta, srečevala čedalje pogosteje v različnih situacijah in šele pred kratkim pogruntala: to je to. Iz napol preplašene majhne deklice sem se spremenila v odločnejše bitje, ki ve, kaj hoče in si ne pusti več srati po glavi ne od bližnjih ne od manj bližnjih. Ki stvari ne počne več, ker je treba ali prav, ampak ker hoče. Ki ne pobegne od problema ampak se spopade. Ki ne sprejme nečesa, zato, da bo mir, ampak sprejme samo tisto, kar želi. Ki ne obmolkne ob obtožbi, uide in se skrije v kot, ampak udari nazaj. Ki ne tuhta v tišini lastnih misli, kaj je naredila narobe ampak pove, kaj jo moti - takoj. Ki je našla svoj mir in ga čedalje pogosteje uspe ohraniti tudi v kaosu zunanjega sveta. 
Ko sem spodnjo slikco srečala na FB, sem jo z zanimanjem prebrala in z navdušenjem kljukala, kaj velja zame zadnje čase.


In če kdo misli, da je to začasno, se prekleto moti. In če je komu prejšnja Maja bolj ustrezala - who cares. Stare Maje ni več, kdor jo čaka, jo čaka zaman. Nova Maja gre naprej. Z jasnim ciljem, prvič v življenju. Z odločenostjo, ki je zrasla iz poguma vzeti svoje življenje v svoje roke. Z ljudmi, ki si zaslužijo z njo. 
Življenje ni pravljica. Je pa lepo, prelepo, da bi ga smeli pustiti, da nam uide z željami drugih. Živeti ga moramo, zase, iz sebe. Pravzaprav je pravljica. Samo sami si jo moramo napisati, ne da čakamo, da bodo to drugi storili za nas. Maja se je prebudila. In si piše svojo.

Našla na FB


8 komentarjev:

  1. Karkoli se ti že dogaja oz. se ti je, iz prebranega sklepam, da si dovolj močna, da greš naprej.. močnejša, bolj ti. Verjemi, samo še na bolje gre, ko enkrat stopiš na to pot. Tudi sama sem naredila kar nekaj kljukic na zgornjem seznamu in vesela sem,d a je tako.
    Uživaj v življenju.

    OdgovoriIzbriši
  2. Citiram komentar z enega mojih omiljenih blogov: "2012 has taught me to be courageous and bold for its own sake. Because it works." Točno to sem letos pogruntala in se odločila tudi sama. Od sedaj bom korajžna 100/uro, pa da vidim, kam to privede :-) S tem, da jaz prihajam z druge strani eksistencialnega
    kontinuuma kot ti: mene je lajf že od vsega začetka korenito, ful in preveč pregnetel, tako da sem se temeljito odvadila zaupati, upati ali verjeti.
    In ugotovila, da je vse skupaj kljub temu čisto fajn. Pa še kako!
    Zanesem se nase in na svoje kljuse (hmmmm ... rima: nase ... prase? :-))), če pa se vmes na moji poti znajde nekdo, ki se mi del poti zdi fajn in se jaz njemu zdim fajn, toliko bolje. Hura :-) To je vse. :-) In tudi tebi bo uspelo, kot sama veš :-)

    OdgovoriIzbriši
  3. Kdor te ima rad (in takih ni malo), ima rad obe Maji ... tisto prej in tisto zdaj. Je pa res, da je vsaj trenutno pogled na novo Majo za oči in srce veliko veliko lepši - učki se spet iskrijo, nasmeh je nalezljiv ... lepo te je videti (spet) srečno ...

    Aja, kaj za vraga si mislila s tistimi zadnjimi tremi besedami v podnaslovu? Jaz bi jih zamenjala z "mačke v najlepših letih! :)
    Objeeeeeeem!

    OdgovoriIzbriši
  4. Krasen povzetek leta. Vesela zate, ponosna nate in na to, da smo (bili) s tabo. Way to go, Maja ;)

    Big hug ;)
    Maxi

    P.s.: tist o mačkah ima M več kot prav :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Navdušena nad tvojim zapisom in pogumom in veselim se tvoje pravljice, z veseljom jo bom brala!

    OdgovoriIzbriši
  6. Jaz pa sem vesela, da sme letos spoznala tole Majo, ki ji pripišem neskončni optimizem in ne, ni me strah da ne bo dovolj močna za vse kar življenje daje in ponuja.

    Bravo, draga moja!

    OdgovoriIzbriši
  7. Yes, I like it ... mislim, ta popravljeno zadevo :)

    OdgovoriIzbriši
  8. Ko sem tole prebirala, so mi šle res kocine pokonci, ampak ne od groze, pač pa od vznemirjenja! Res, takšna spoznanja niso lahka, a le velik človek pride iz njih večji in močnejši! To je znak pravih borcev! Želim ti, da bi šla odločno naprej, z zavestjo, da lahko narediš in premagaš karkoli!!

    OdgovoriIzbriši