Edinburgh

Na kratko sem že začela, zdaj je morda čas, da "zares" objavim svoje vtise. Najprej sem razmišljala o več ločenih objavah, pa sem se tokrat odločila za eno, fotografije so pa v albumu. Enostavno je preveč vtisov in slik za tako malo časa, kot ga imam na voljo. Preostali dve mesti pa dobita svoji objavi.

Tehnikalije niso bistvene. Letala, prenočišča,... to vsi poznamo. Prvo noč sva spala v enem gostišču, vse naslednje v odlično lociranem apartmaju.
Prvi, kisel in rahlo deževen dan sva prebila v selitvi, nabavljanju zajtrkov za cel teden in prvem obhodu po mestu.
Naslednji dan je DH služboval oziroma se udeleževal ene konference, sama pa sem čudovit sončen dan izkoristila za potikanje po mestu.
Mesto je strašansko razgibano, saj se glavnina "dogaja" ob poti med gradom, ki je na najvišji točki pa do uradne škotske rezidence angleške kraljice. Pot meri 1,8 km in je tudi poimenovana The Royal Mile, očitno je to tudi "mera" za škotsko miljo. Z obeh strani ulice se pot strmo spušča navzdol. Na eni strani proti Princes street gardens, kjer gre potem skozi nakupovalni del in naprej proti morju, na drugi se nekoliko spusti vendar se kmalu spet dvigne proti Arthur's seat-u, ostanku nekdanjega vulkana.

 

Royal mile se začne z mogočnim gradom, na pobočju, polnem pečin, konča s kraljičino rezidenco, ki se razteza naprej v velik park in od koder je tudi fino izhodišče za sprehod na Arthur's seat.

Grad je svojevrstno doživetje. Mogočen, razgiban, poln zgodovine, kot se za gradove spodobi. Žal mi je natančnejši obhod "požrlo" neskončno čakanje najprej na vstopnice, potem da so pripeljali krono, potem da so krono pospravili na svoje mesto... grrr...
Royal mile sem prehodila večkrat, v vse smeri, vsakič me je presenetila še kakšna malenkost. Drug pogled, spregledan napis, skrita ulica,...

Tik pred koncem, na nasprotni strani ulice kot kraljičina palača, je nova stavba parlamenta.
Arhitekturno zanimiva reč, si pa popolnoma predstavljam, zakaj je menda predmet mnogih debat. Meni osebno je bilo všeč. Stavba na vsaki strani preseneti s čim novim, pa naj so to odštekana okna ali vklesani napisi.

Kot glavnino nakupovalnega dela se večinoma zasliši Princes street. In dokler vse skupaj gledaš doma po nekih spletnih zemljevidih, imaš v glavi londonsko Oxford street, torej neko s prometom, trgovinami in ljudmi natrpano ulico. No, tukaj je to popolnoma drugačna izkušnja. Na eni strani so trgovine, promet je za center relativno velikega mesta čisto obvladljiv, na drugi pa park in ves čas pogled na pobočje, kjer se za mogočnimi stavbami razteza Royal Mile. Vzporedno se skriva Rose street, za promet zaprta ulica, z nekaj trgovinami in pubi. Tudi tam ni opaziti kakšne hude gneče.

Vsake toliko se na Rose street najde kakšen cvet...

Nekaj posebnega je veleblagovnica Jenners. Impresivna stavba, ena starejših veleblagovnic. Nimam pojma, kaj prodajajo (no, obleke, pa posodo pa to, veleblagovnica pač, kot vsaka druga), šla sem jo pogledat od znotraj in je res krasna.

Na drugi strani Royal Mile se spušča nekaj večjih ulic, ogromno nekih skritih prehodov ("close"), kup stopnišč proti nižje ležečim ulicam in trgom. Na tisti strani domuje The Scottish Museum, pa znameniti Greyfriars Bobby, pa kraj, kjer se je rodil Harry Potter.

Izkoristila sem prednosti solo pohajanja - nobena stvar ti ne uide zaradi klepetanja ali kakšnega "mamiii, lulat" in podobnih motečih dejavnikov. Posnela sem kup fotografij, občudovala stavbe, zasnovo mesta,
 
se potikala po The Scottish Museumu in po Museum of childhood (admission free!),
 
 

odkrila trgovino s starimi zemljevidi,

 

tri (3) delujoče Christmas shope,

 


kotiček ob potočku, kjer se je izgubil ves občutek mesta, stikala po knjigarnah,... Pa kljub vsemu marsikaj spustila. Uživala sem v njihovih samopostrežnih trgovinah v centru mesta, kjer je veliko ponudbe vnaprej pripravljene hrane. Tako sem, kot mnogi drugi, posedala po parku s sendvičem ali recimo svežim sadjem, ki ga za nekaj malega lahko kupiš očiščeno, narezano, ohlajeno v zaprti posodici s priloženimi vilicami ter uživala v knjigi ali razgledu. 

 

 Sem pa tudi kaj "pustila za drugič". "Atenski" del mesta recimo sem si ogledovala le od daleč. Muzej sem zapustila predčasno ker sem se morala dobiti z DH, mobi je pa crknil in ga nisem mogla niti poklicat. Nameravala sem si recimo ogledati Camero obscuro, nek muzej sleš hiša eksperimentov sleš precej zanimivega, pa mi je - zmanjkalo časa. Res, vsakič, ko sem se namenila tja je bila ura že sedem, ko zapirajo. Tam pa dan. Ob desetih popolnoma, ob enajstih še ni čisto temno...

Edinburgh je res čudovito mesto, ki ga bom od zdaj dalje toplo priporočala komu, ki si želi "city break". Mi se pa tudi še vrnemo.