Bruselj (1)

Prejšnji teden je DH služboval v Bruslju. Ker se tja pride tudi za zelo malo denarja, če si se zato pripravljen odpeljati en pljunek čez mejo in ker je njegova namestitev stala enako, če je bil sam ali z mano, sem se mu v sredo pridružila.
Takoj po pristanku (z nekaj zamude, damn, ravno tokrat ni bilo tistih "yet another on-time flight" fanfar...), posledično poti v mesto z naslednjim avtobusom, posledično noremu hitenju do doma, preoblačenju in hitenju na koncert so se stvari umirile. Uživala sva na tem koncertu. Vmes sem razmišljala o dveh stvareh. Prva je Murphy, ker se ti itak zaleti med nabolj pianissimo zaigranim solo delom. Druga je pa to, da če doma ne spoznaš klasične glasbe in če te v šoli vozijo na kakšne koncerte takrat, ko je itak vse brezveze, potem pravo lepoto spoznaš šele "v štiridesetem", sploh če imaš vrhunsko pozicijo, od koder lahko uživaš vsak posamezni ton, opazuješ vsak gib. Zakuska je bila simpatična, po eni strani so ponudili neke poljske prigrizke, značilne za regijo, po drugi strani v čast dirigentu in splošnemu japonsko-poljskemu prijateljstvu (ja, investicije so resna reč) suši, pa še nekaj "navadnih" reči, ki jih nisva znala locirat v to prireditev, se pa nisva branila paradižničkov z mocarelicami in olivo ali sirčkov s šunko in olivo.

Četrtek sem imela zase, ker je imel DH še obveznosti. Spet sem, podobno kot v Edinburgu, uživala v pohajanju po mestu čisto po svoje, odkrivanju drobnarij, ki bi mi najbrž ušle, če bi bila zatopljena v kakšno debato ali kakšno urgentno iskanje WCja za katerega od mulčkov ali kaj podobnega. Svoj tempo, svoj mir, svoje želje...
Takoj zjutraj sem pohajala po Grand placu

pa mimo Manneken Pisa

in ko sem po eni od stranskih ulic zavila nazaj na Grand Place, me je presenetil DH: Ej, prej smo končali, prideš na kavo? Po mimohodu mimo nekaj sicer kao pomembnih, ampak nezanimivih stavb sva pristala na vrhu stavbe jacques Delors, kjer sva s sončne terase opazovala parlament. To pa je impresivna stavba. Menda tudi od znotraj, čeprav sva si jo midva ogledala le odzunaj.

Po kavi je šel DH na drugo kitico in potem naprej na neko večerjo, jaz pa peš proti centru.
Mimo kraljeve palače

skozi park

k renejšemu postanku pa me je premamila stavba Old England in muzej glasbenih instrumentov, ki je v njej. Trikrat wow:
za zbirko

za stavbo

za razgled z restavracije na vrhu.

Okrepljena s simpatično zavito ciabatto

sem se skozi center sprehodila do borze.

Če povem, da sva stanovala 50m stran je vsakomur, ki količkaj pozna Bruselj jasno, da je bila lokacija nadodlična. Po kratkem počitku sem šla še en mali krog, zvečer pa sem pivo pila kar doma, z nogami na blazini. Čevlji, ki jih v Ljubljani po celem dnevu še opazim ne, so se po večkilometrskem pohajanju po tistih sicer simpatičnih a neudobno tlakovanih ulicah izkazali kot neustrezni.