Grad je skrit, s parkirišča sploh ne veš, kje se skriva. Ker nas je čakala še dolga pot in ker je tabla označevala, da je do gradu dober kilometer klancev, smo preventivno vzeli taksi. Kočije bi bile nobel, ampak so bile preveč zasoljene cene. Grad je špasen. O nekih zgodovinskih dejstvih in podobnem niti ne bom razpredala, gugl ve vse. Mi smo se potikali ob obzidju, po dvorišču, pokukali v vodnjak, si ogledali "tamalo" vodeno turo ("tavelika" se začne šele v maju, poleg tega se je treba za najbolj imenitne stvari najaviti vnaprej, ker spuščajo samo 20 ljudi naenkrat ipd), pa je bilo vseeno fino in zanimivo - za vse.
Nazaj smo šli peš. Tisti klanci sploh niso bili tako hudi, pot nas je peljala skozi ljubko mestece brez prometa, s kupom lokalčkov in trgovinic s spominki, vse tako ljubko in majhno s tistim mogočnim gradom na pečini nad mestecem, da je bilo kot v pravljici.
Najedli smo se, še zadnja kava in WC pred odhodom, pa pot domov. V Ljubljano smo prišli v natanko šestih urah brez postanka. Ceste so bile lepe in prazne, čeprav kar zajeten del ni bilo avtoceste, DH spočit, otroci pridni in utrujeni, tako da smo lepo oddremali svoje do doma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar